Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

6. 04. 2012

Reprogramiranje

Zapisano pod: miks — 1danica - 6. 04. 2012

Peljem svoj avtko skozi mesto in okrog mene same lepe stvari: mamice z vozički, sonček, rože, ptički, kakšen mulček s škatlo take ali drugačne oblike na hrbtu se iz glasbene šole vrača domov. V trgovini družinica po nakupih, pa jajca, pa barve in šunka… V tej lepoti me prešine, da je razlog za slabo voljo lahko samo v nas in nikjer drugod. Malo peljati se je konec koncev čisto lepo in če mi ne bi po glavi hodilo dejstvo, da bom čez par minut morala zavihati rokave (bom kar kratke raje dala gor) in pošteno počistiti in pospraviti okoli sebe, pa eno žehto oprati in dve zlikati, no če ne bi mislila na te neumnosti, bi mi bilo čisto lepo!

In enako je pri večjih stvareh. Če ne bi razmišljala o prihodnosti, ki nam jo namenjajo drugi, ker s(m)o v preteklosti tako strašansko grešili, bi bilo nenehoma dokaj lepo. V družbi sodelavcev, otrok, pri kosilu… tako pa mi misli meša neka mineštra, usmrajena in neužitna, čeprav se mi ta trenutek prav dobro godi.

Pa tudi to še ni vse. A veste, koliko slabe volje bi si prihranili, če tudi za nazaj ne bi razmišljali? Potem bi vse sprejeli lepo mirno in ne bi iskali ne krivcev in ne izpostavljali krivic, obstajal bi le zdaj in tukaj.

Zato naši vladi predlagam: Najdite strokovnjake, ki bo znal naše možgane reprogramirati tako, da bodo razmišljali čisto malo, skoraj nič.

Potem boste plače lahko višali (ja, za bat se je!) in nižali, kot boste hoteli, saj nihče ne bo pomislil, da je bilo kdaj drugače.

Lahko boste obdavčili, kogar boste hoteli, in pri davkih pozabili na kogar koli, saj bomo prav zadovoljni kot pujski v blatu.

Lahko boste v razred spravili 30, pa tudi 50 otrok, če boste hoteli, saj se ne bodo spomnili, da so kdaj sedeli malo bolj na komot in malo bolj v miru.

Da ne govorim o tem koliko malčkov bo lahko v skupinah v vrtcih, saj so navsezadnje dosti manjši in jih gre več v en srednje velik prostor.

Lahko boste poenotili šolske okoliše bližnjih šol, pa celo tistih malo bolj narazen, in prekladali otroke s šole na šolo, kot se vam bo zljubilo, saj bodo sproti pozabili, kdo so bili včeraj njihovi prijatelji, pa tudi za jutri se ne bodo sekirali, če bi slučajno morali nazaj.

Lahko boste zaprli tri četrt podružnic, če ne vseh, saj ni važno, ali se mulček začne voziti v šolo pri petih ali desetih.

Ja, in takrat boste lahko subvencijo za prehrano spreminjali tedensko.

In vrtce dozidali v juniju in podirali že avgusta, če se boste premislili glede pogojev za vpis malčkov, na primer cene.

In v vrtcih bodo lahko delale srednješolke, če se vam bo tako zazdelo, saj igrati se bodo menda pa že znale?

In lahko boste … KAR KOLI!!! Si mislite?

Žal mi je samo, da najbrž sploh nisem izvirna. Reprogramiranje je najbrž že v teku in se vali skozi ekrane in zvočnike pri vsakih poročilih in še vmes. Zato mnogi še zdaj mislijo, da gre samo za petnajst procentov.  Za petnajst na tisto, kar je bolj ali manj zamrznjeno že nekaj časa, saj v šolstvu ni bilo stavke, ko je stavkal preostali javni sektor. Ne, smo rekli, moramo vseeno biti solidarni, saj gre vsem težko in mnogim je huje kot nam. Nam gre dobro.

In zdaj? Petnajst procentov bi stežka požrli. Pa najbrž bi jih.

Kar se pa vsega ostalega tiče – če sem že jaz kakšno skuhala (pa se mi zdi, da tu pa res ne), otroci pa res niso ČISTO NIČ KRIVI.

  • Share/Bookmark

27. 06. 2010

Napake

Zapisano pod: miks — 1danica - 27. 06. 2010

Geni, pravim včasih. Geni so tisti, zaradi katerih ne prenesem najbolje, da je kje kaj narobe napisano. Tudi naš ati je pred mnogimi leti (kar pomnim, pravzaprav) bentil pred TV-jem, ko so se ljudje ukvarjali z problemi takšne in drugačne vrste, ko nekdo “to ni vedel” in podobno. Groza groz! Kako se mora človek potruditi, samo da reče narobe? Kako ne slišijo, da to ni prav? Pa pri njemu in o njemu in kar je še takih cvetk.

Pa naš ati ni bil edini. Že njegov ded je menda kar s svinčnikom obkrožil, kar je bilo narobe. In najbrž tudi kaj porobantil zraven, ali zaklel, bogtigavedi! Moja teta (ja, po atovi strani) je to počela poklicno.  Jaz tudi, le da ne pri maternem jeziku, ampak se ubadam bolj z napakami pri angleščini. Ampak zastrupljena od dednega materiala in okolja, v katerem sem rasla, tudi jaz težko gledam marsikateri dnevnik (konec koncev je v vsakem toliko neumnosti, da res ni treba še jezikovnih napak), lingvistično se poheca tudi moja slavistično-anglistična hči in celo moj nič kaj slavističen sine.

In ko je stvar napisana, je materiala za popravljanje še več – sklone sem že omenila, ampak tu takoj opazim, da manjka kašen presledek ali pa je odveč,  (če napišemo enaindvajseti junij narazen, tudi 21.6.  ne more biti prav, a ne?),  pa kakšna odvečna ali manjkajoča velika začetnica, pa vejica, različne navednice, in še mnogo je malenkosti. Kajti to takoj zbode v oči in ne moreš si kaj, da ne bi opazil.

TAKO SEM VSAJ MISLILA.

Zato sem z veseljem vzela v roke in pod drobnogled zgodbe, ki so se pripravljale na to, da bodo postale knjiga.  Saj si ne moreš kaj, da se ne bi posvetil Marinkotu in Rupertu in podobnim tičem, ki napletajo svoje, da ti dajo misliti, ne da bi te sami prav hudo poučevali. Pa da bereš o želji, ki bo to tudi ostala, ali o pesnitvi, ki dela preglavice talentiranemu avtorju.

Z veseljem in dobrimi nameni (kaj je že z njimi? nek tlak ali neka … kaj že …?) pregledam, zaprem, pa pogledam še enkrat, popravim, pustim, da se medijo tam v moji škatli, pa grem še trikrat skozi, pa natisnem (kako, da prej tega nisem videla? ojej …), popravim, pregledam … in no, zdaj pa menda bo!

Figice!

Ko sem knjigo odprla, sem se jezila na lektorja, kot sem se že kdaj prej.

Kako ne popraviš napake, ki tako bode v oči?

Zdaj bom vedela, kako. Nikakor ni res, da bi mi bilo vseeno ali me sploh ne bi skrbelo, sploh ni res, da ne vem, kaj je prav in kaj ne. Ampak zdaj bom bolj razumela, kako se to zgodi. In verjetno bom našla kakšen način ali tehniko, kako se temu izogneš (ne da bi se izognila popravljanju) in kako pometeš z vsemi napakami in napakicami. To mi sicer ne pomaga pri tistem neprijetnem občutku tam okoli želodca, ko vem, da nisem najbolje izpolnila svoje obljube. Ohja.

Ah, ne bom se delala pametna. Iz izkušenj vem, da bolj ko se delaš pameten, bolj butast izpadeš. Iz tujih izkušenj, ampak iz lastnih na žalost tudi.

Tolaži me dejstvo, da knjigo cenijo mnogi (po odzivih sodeč) in da ji vrednost daje vsebina izpod prstov njenega avtorja. Jaz sem bila samo en mal zraven. En tak pomočnik. Ali pa zgaga.

Ampak izid knjige je velika reč! Njena predstavitev je bila nadvse originalna! Izredno lepa, prisrčna in prijetna! Zato še enkrat: iskrene čestitke, kniigi pa še naprej srečno pot iz rok v roke navdušenih bralcev!

  • Share/Bookmark

29. 04. 2009

Recesija in sosedov pes

Zapisano pod: miks — 1danica - 29. 04. 2009

Bilo je davnega leta… 86? Se mi zdi, ja. Kar tako sem šla malo na sprehod, klepetali sva s prijateljico, ko je mimo prišla soseda s svojim Levom, nemškim ovčarjem, ki od ljudi ni doživel samo lepega, in se je temu primerno tudi obnašal.

Psov se nisem bala. In tudi sicer je bil ta malo večji kuža takrat dokaj miren, privezan na vrv je sedel ob nogi svoje gospodarice. Šele kasneje mi je postal jasno, da kakšne posebne kontrole nad njim ni imela, verjetno tudi nad sabo ne povsem dovolj, a to je že druga zgodba.

Kakor koli že, sklonila sem se k mrcini, ki ni bila tako prijazna, kot sem si želela verjeti, sicer me je pa Lev  sam prav hitro prepričal o  nasprotnem. Odskočila sem, a ne dovolj hitro (refleksi kot crknjen konj, bi me podražil moj ljubi brat v starih časih), in ostri pasji zobje so se zasadili v mojo roko.

Si predstavljate odprto rano v širini pasjega gobca, tik po tistem, ko je nastala? Živo rdeče  meso in zavedanje, da je ta roka tvoja?

Po naravi še kar strahopetna, sem vedno mislila, da to strašansko boli. Takrat pa se mi je zdelo važno samo, da pridem domov in k zdravniku. In VEDELA sem, da me bo zdaj zdaj začelo boleti. Figo sem vedela. Nič ni bolelo.  Ati me je z avtom zapeljal do zdravstvenega doma in bala sem se trenutka, ko bo prav svinjsko hudo. Pa ni bilo. Ne takoj, ne malo pozneje, niti nazadnje, ko so mi že šivali. Že res, da sem tik pred tistim dobila injekcijo proti bolečinam, bolečine same se pa ne spomnim. Ne da se je ne spomnim, spomnim se, da je ni bilo. Sploh.

Včasih se počutim, da je z recesijo podobno. Veliko govorjenja, celo injekcije in varnostni ukrepi. Vse skupaj nič. Zdravila bolijo bolj kot bolezen. Grenki sirupi in predebele igle – nižanje plač in odpuščanje. Ene neznansko boli le zato, ker so mislili, da so na svojih visokih položajih varni. Drugi se laježa in ugrizov otepajo že vse življenje in so jih že vajeni. Spet tretjim je doslej to uspevalo, pa jim zdaj žal ne več. Od trenutka, ko se mi vse skupaj ne zdi tako hudo, pridem do tam, ko slišim za par znancev, ki so izgubili službo in ne vedo, kako naprej, in par drugih, ki niso prepričani, da jo bodo jutri še imeli.

Saj ne, da bi kaj pomagalo, a vseeno bi rada vedela: Kdo za vraga je psa spustil ven brez nagobčnika!!!???

  • Share/Bookmark

7. 04. 2009

Vse se vrača…

Zapisano pod: miks — 1danica - 7. 04. 2009

Saj veste, kako pravijo: vse se vrača, vse se plača! Za vsako traparijo si enkrat štrafan!

Ena od mojih lastnosti – ne vedno doba ali prijetna – je ta, da rada govorim. Veliko preveč!

Ko sem bila majhna, nisem bila niti trmasta, niti ihtava, niti zahtevna. Kar ubogljiv otrok torej. Le če sem se lotila o čem praviti, me ni bilo moč ustaviti. To pa ne!

Z leti se naučiš, da je včasih treba biti tudu tiho. Pa da je včasih trba tudi poslušati, kar je zelo koristno za več ljudi hkrati. Poslušanje zna biti tudi prijetno. Končno pa ne moreš venomer težiti ostalim ravno s tvojim razmišljanjem in problemi.

Pa še zmeraj včasih skoraj razmišljam na glas in si kasneje želim, da česa ne bi rekla. Ja no, kar je, je! Gremo dalje.

Otroci moje goorjenje tudi različno sprejemajo: časih (pogosto) jim želim dopovedati, kaj bi bilo zanje bolje od tistega, kar počnejo, pa hitro začnejo zavijati z očmi. Ja, mi ta stari ( a koliko? glej O blogu in avtorju ) samo pridgamo in težimo.

Potem je pa bog rekel, da je tega dovolj in naj bom že vendar malo tiho!

Po tistem, ko sem včeraj brundala kot medo, sem zjutraj lahko samo še en SMS poslala v službo da me ne bo. Ja, popolnoma sem izgubila glas.

Po nekem čudnem naključju smo danes vsi trije doma: hči, sin in jaz. Ponavadi se venomer nekaj pričkamo. Danes se ne… le zakaj?

  • Share/Bookmark

24. 03. 2009

Kje so pa tebe dobili?

Zapisano pod: miks — 1danica - 24. 03. 2009

Ko sem bila majhna, nismo prav dosti debatirali o tem, od kod pride dojenček. Najbrž tega resnično nisem nikoli vprašala.

Mogoče tudi zato ne, ker sem pojasnilo dobila zelo zgodaj.

Povedali so mi, kako so nas kupili.

Ati in mami (ki to pravzaprav še nista bila, bila sta pa poročena), sta si zaželela dojenčka. In sta šla v trgovino z dojenčki. Tam sta prodajalki povedala, kaj bi rada. Ta je s polic vzela eno izmed mnogih zaprašenih škatel, jo odprla in staršem pokazala dojenčka v njej. To je bila ljubka deklica, oba sta bila takoj za in sta jo vzela.

Čez tri leta sta pomislila, da bi bilo lepo imeti še enega. Šla sta v isto trgovino in tokrat izbrala fantka. Precej drugačnega od njegove črnolase starejše sestre – veliko manj las je imel, in tisti so bili svetli.

Čez nekaj časa se jima je zdelo, da je tri tista prava šteilka, kar se otrok tiče. In sta šla. Zagledala sta mene in seveda me nista mogla pustiti tam.

Vsakič, ko so izbrali dojenčka, je bilo treba stopiti še na drug konec trgovine, kjer so bili v neki drugi zaprašeni škatli sami popki. Treba je bilo izbrati pravega in ga “prišravfati”, da ni ritka proč padla. Zame, se mi zdi, so poiskali kar pravšnjega, vse je lepo ostalo skupaj.

Ni mi čisto jasno, ali sem bila edina, ki je tej zgodbi verjela. Brat in sestra, ki sta bila nekoliko starejša, sta morda že ob pripovedovanju vedela, da to ne gre tako. Kdo bi vedel! Vem le, da sem jaz to verjela do zadnje besede. In ne samo to! Trgovino sem si tako živo predstavljalo da me je od prahu že malo sililo na kašelj! Pa tiste visoke police! Še danes jih živo vidim, skupaj z žensko, ki je plezala po lojtri, da je prinesla ravno tisto škatlo, ki bo prava za par, ki je pravkar prišel. Kajti, hecno, vedno je bila ta prava tista prva škatla!

Saj veste, kako je s časom: pri štirih, petih je njegov dojemanje čisto drugačno kot pi dvajsetih, tridesetih, petdesetih… In čisto nepojmljivo se mi je zdelo, ko so mi v zvezi s kakšim dogodkom rekli: “Takrat tebe še ni bilo.”

Ampak jaz sem imela odgovor hitro pripravljen: “Seveda sem bila, samo kupili me še niste!”  Verjetno so moji starši šele takrat dojeli, da sem vse razumela, verjela in si zapomnila dobesedno in do potankosti.  Kaj in koliko so mi pojasnili potem, se ne spomnim, vem pa, da so mi priznali, da zgoraj opisana zgodba ne drži.

Kje so pa tebe dobili? V kakšni drugi škatli ali te je kar štorklja prinesla?

  • Share/Bookmark

16. 03. 2009

Sprehod

Zapisano pod: miks — 1danica - 16. 03. 2009

Posode ni hotelo biti konec in krompir sem očitno kuhala v premajhni kozici, tako da voda kar ni hotela vsa ostati notri in mi je prav grdo umazala štedilnik, ti packa! Ko sem končno že mislila, da sem s kuhinjo zaenkrat opravila, mi je skozi okno ponagajalo sonce in mi hitro pokazalo, kje sem kaj izpustila. Hitro metlo in cunjo in…

Kopalnica me še čaka, ampak… Ampak kopalnica bo počakala, sonce bo pa zašlo!  Hvala bogu za mobije, da lahko hitro pokličem kolegico, da ta pomladni utrinek vsaj malo izkoristiva. V mislih sem imela eno pot, ona drugo, pa sva šli po tretji.

Vmes sem malo škljocala (očitno), malo za blog, še bolj zato, da se tudi tega naučim, saj nisem ravno najboljši fotograf.

In sem poslikala zeleneči travnik,

pa nekoliko posebno drevo,

pravzaprav je bolj grm. Občudovali sva delo tistih, ki najbrž ne hodijo prav pogosto na take sprehode …

… in bršljan ob poti.

Drobne rožice pravijo, da je res že pomlad.

Sprašujeva se, kam hitijo bitja nad nama.

Le kaj si one mislijo o nas tu spodaj?

  • Share/Bookmark

6. 03. 2009

Dolgčas na TV

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 6. 03. 2009

Ne morem se hvaliti, da takrat, ko mi program ni všeč, ugasnem škatlo in grem. Ne, tako pametna, še manj pridna, pa jaz nisem. Ali se prepričam, da je to moj čas za lenarjenje (npr. petek popoldne je prav en čuden čas za pametne opravke) in seveda poiščem nekaj sprejemljivo neumnega, puhlega, čas preganjajočega, ali pa naštudiram, kako bom svoj čas vendarle koristno porabila in poleg tega še kaj pospravim (seveda potem programa ne spremljam tako pozorno), skuham ali zlikam.

Ste že kdaj opazili, kako ekrana samega pravzaprav ne vidite, le tisto, kar se na njem odvija. Pa tudi, če ste nanj bolj pozorni in se ga vsakih par dni usmilite s kakšno krpo, je ta šmentana zadeva hudo privlačna – in to ne samo za primerke moje vrste.

Tako sem danes, ko sem hotela pogledati poročila (ja, včasih jih pogledam, čeprav vedno redkeje), na televiziji dobila čisto nekaj drugega – lepo pokrajino s hribčki, drevesom, živalicami (ovčke? krave?) in čudovitim sončkom:

(klikni za povečavo)

Hitro sem sklenila, da pustim stvar pri miru in je niti ne prižgem. Ta program je čisto v redu in še najbolj pomirja – če odštejem nelagodje ob misli, koliko prahu se je nabralo, ne da bi opazila. Zdaj ga seveda ni več tam.

  • Share/Bookmark

28. 02. 2009

Biti pameten

Zapisano pod: miks — 1danica - 28. 02. 2009

Tako zelo lahko je dandanes biti pameten. Tako presneto enostavno.

Čisto preprosto je zmerjati ljudi okoli sebe: voznika, ki te s svojo vožnjo blazno ovira in moraš voziti celih pet kilometrov na uro pod omejitvijo, kolega, ki  nekaj naredi nekoliko drugače, kot bi ti, in se moraš temu prilagoditi, da o šefu niti ne govorimo: naloži ti neko sicer čisto smiselno nalogo, za katero bi mu bilo lahko že vnaprej jasno, da je zoprna in ti ne bo všeč. Ali pa kar ljudi, s katerimi živiš – ne znajo ti brati misli in s kakšnim majhnim brezveznim dejanjem čisto porušijo red v tvojem vesolju.

Zvezde itak obstajajo zaradi nas, ki to nismo: oni so poosebljen ventil za naš gnev in negativno energijo. Ob njihovih škandalih lahko sprostimo vse naše misli o tem, kaj je slabo, in vse naše pravičniško zgražanje.

Politiki so pa tako ali tako razred zase: vsi vemo, kakšni kreteni so in kako so zanič! Vsem je jasno, kakšne traparije in celo svinjarije delajo, so jih in jih najbrž bodo. Pa ne le to: veliki večini je tudi popolnoma jasno, kaj bi namesto tega morali postoriti, ukreniti in kaj izboljšati. In kako!

Že dolgo se sprašujem, kako je lahko v svetu toliko nesoglasij toliko oboroženih spopadov in sploh toliko hudega. Kako je prišlo do take krize, KO PA JE TOLIKO PAMETNIH LJUDI??!!

Ljudi, ki svoje mnenje izražajo na glas, sveto prepričani, da drugače sploh ne more biti. Samozavestno branijo svoje globoko prepričanje o vsaki malenkosti, vsaki svinjski procesiji, ravno tako pa tudi o državnih udarih, ekonomskih ukrepih in risanju meja. Noben protiargument se jim ne zdi upoštevanja vreden in tisti, ki ob določeni zadevi ne znajo stopiti na eno ali drugo stran, so vsi po vrsti mlačneži, če ne kar zabiti. Ljudi, ki pričakujejo vsesplošno odobravanje in občudovanje takih modrosti.

Veliko težje je poslušati. Molčati. Vzeti besedo nazaj, če ugotoviš, da si se zmotil. Ne zahtevati stvari, do katerih se čutiš upravičen, za vsako ceno – ki bi jo plačal nekdo drug.

Včasih, ja, se je težko (za nekatere veliko težje kot za druge) zadržati in ne reči glasno, da je nekaj slabo, grdo, pokvarjeno, nagnusno in kar je še takega. Ja, hudičevo težko!

Predstavljajte si skupino ljudi ob pici, le eden od njih pa se pritožuje čeznjo: premastna je, premalo je omake, brez okusa je, testo je pa kot iz plastike! Če ti je bila na začetku všeč, ob taki spremljavi gotovo izgubiš tek in si zaželiš, da bi lahko jedel v miru.

In podobno je z vsemi stvarmi v življenju: ko ti je všeč neka oseba, se bo že našel kdo, ki ti bo povedal, da je pokvarjena, hinavska in sploh ne taka, kot si misliš. Filme, ki so ti všeč, bodo označili za osladne, slabo narejene in čisto zanič. Ko si zadovoljen z neko stvarjo, izveš, da ima ta znamka kup napak in ti bo še žal, da nisi kupil one druge.

Vse to ti rade volje povedo ljudje, ki so prepričani, da so tako zelo pametni, da imajo pravico soditi o vsem in vseh.

Pri tem je najhuje to, da hitro dobijo publiko, ki jih posluša in bere. In hitro se jih najde še nekaj, ki tudi hočejo biti pametni in stresajo svojo negativno energijo vsevprek.

V takem okolju moraš biti že kar malo ustvarjalen, domiseln, predvsem pa trdoživ, da vztrajno tu in tam daš kakšno pozitivno pripombo. Pa ne da bi hvalil, kar ne zasluži pohvale, ampak preprosto povedal, da ti je kakšna stvar vendarle všeč. Da je prijetna. Dobra. Da je neko delo dobro opravljeno Da je nekaj smešno – smešno je meni vedno všeč – ali da je bilo  nekaj zagotovo mišljeno dobro, čeprav je izpadlo drugače. Ker včasih je to preprosto res.

Zdaj pa grem. In bom tiho. Niti besede ne bom rekla. Dokler mi ne bo na pamet padlo kaj prijaznega.

  • Share/Bookmark

23. 02. 2009

Pust

Zapisano pod: Aktualno, O meni — 1danica - 23. 02. 2009

Tisto leto da sta me starejša sestra in brat (hočeš nočeš?) vzela pod svoje okrilje in smo skupaj šli gledat maškare. S čisto posebnim občutkom, predvsem pa prijetno vznemirjeni, smo se potepali in se srečevali s Pikami Nogavičkami, raznimi razbojniki, tu pa tam s kakšnim klovnom in princeskami. Kako se ne bi človek počutil drugače, cel oblečen v črno, na glavi zašiljena ušeska, iz hlač pa je štrlel dolg mačji rep. »No, pa si črna muca!« je rekla teta in bila sem nadvse zadovoljna. Kaj sta bila brat in sestra, se prav zares ne spomnim. Bila sem ravno dovolj stara, da sem razumela, da so pod maskami čisto običajni ljudje. Pa vendar sem ju v strahu trdneje prijela za roko, ko smo srečali neke grdobe in solze so se mi ulile po licih.

»Daj no, saj so samo maškare!« sta mi prigovarjala.

»Saj vem,« me je bilo sram.

Če smo pozvonili na kakšna vrata, smo dobili pohvalo in to je bilo povsem dovolj. Večkrat so nas nagradili z bonboni. Mmmmm! Tako strašno lepo se mi je zdelo tisti dan, da mi je bilo kar žal, ko ga je bilo konec. V rosni mladosti koncepta časa ne dojameš tako kot kasneje in v trenutno ogajanje se zatopiš kot v najpomembnejšo in takrat edino stvar na svetu.

Naslednji dan smo šli pogledat, kako bodo pokopali Pusta. Nesli so ga skozi vas. Stvar je izgledala nadvse resna, saj so pri povorki večinoma sodelovali odrasli, otroci smo bili bolj ali manj za firbce, torej občinstvo. Nimam slike pred očmi, kako so bili oblečeni in kaj vse se je dogajalo. Spomnim se le črne opice, ki je bila videti prav strašna. Kasneje so pripovedovali, da si je možak obraz pobarval z globinom za čevlje, ki ga je težko spravil proč, in da je zaradi zega imel kar nekaj težav. Kdo ve, če je bilo res.

V spominu mi je ostalo vzdušje, ki je bilo nekako pustno-pepelnično.  Povorka se je ustavila na bregu, kjer Idrijca naredi ovinek, Pusta so zažgali in ga spustili po reki navzdol.

»In zdaj?«

»Ja nič,« sem dobila odgovor od brata, ki je bil vedno tako pameten.

Če on tako pravi, bo že res. In bodo maškare šele naslednje leto.

Naslednje leto je bilo pa tako tako daleč. Le v kaj se bom našemila?

  • Share/Bookmark

19. 02. 2009

Čudna snov

Zapisano pod: miks — 1danica - 19. 02. 2009

Tega, kar je te dni prihajalo iz moje glave, nisem mogla stresti sem. To je bila neka čudna snov, prav nič prijetna na oko in tudi občutki ob tem niso bili nič boljši. Iz glave se je valila skozi nos in ob tem spuščala piskajoče, škripajoče in trobeče glasove.

Zato sem blog pustila na miru. Je pa res, da sem se malo igrala na poljanah .
Se bom že vrnila tudi semkaj in stresla še kaj na to stran.

  • Share/Bookmark

20. 01. 2009

Obama: Čas je…

Zapisano pod: miks — 1danica - 20. 01. 2009

»Čas je, da pustimo vse otročje stvari ob strani,« je danes v svojem govoru izjavil novi predsednik Združenih držav.

Resnično. Ko se prepirajo otroci … zaripli v obraz, ko se jim od samih krivic nabirajo solze, čeprav nočejo jokati, vztrajajo, da imajo prav. Nisem jaz začel! On je! Tisti »on« ve povedati, da je pred tem ravno tale, prvi, storil še nekaj hujšega in je bil torej tisti prvi pobudnik spora. Udarci so padli. Eden je drugemu nekaj uničil in temu je prekipelo. Vsi okoli njiju modrujejo in vedo še vsaj tri verzije poteka dogodkov. Nihče od tistih, ki bi s svojo razlago radi preglasili vse druge, nima več kot tistih enajst, dvanajst let… Od točno določenega dogodka kmalu preidejo na vse slabe navade tistega, ki mu »sodijo« danes. V najboljšem primeru sklenejo, naj eden drugega pustita pri miru, če se pač nimata tako strašno rada.

»Torej pojdi proč!«

»Ampak jaz sem bil prej tukaj!«

Sporu ni konca, saj tisto, česar nista mogla dokončati danes, zlahka preneseta na jutri. In ob prepiru v šestem razredu prav lahko še vsaj pol prisotnih pove, kaj vse je bilo že v četrtem narobe.

Ne morem pomagati, ampak marsikaj v dnevnih novicah iz sveta me spominja na take otročje prepire. Žal ponavadi gre za odrasle, ki se ne zadovoljijo s praskanjem in tepežem. Posledice so grozljive, argumenti pa včasih prav nazaslišano otročji. In povprečnemu opazovalcu se zdi nemogoče vplivati na dogajanje. Zato bodo vedno obstajali takile spori na neki drugi, grozoviti ravni. In ob bok vsem naporom, da bi bilo kdaj bolje, bodo tisti brez bistvenega vpliva vedno razpravljali v gostilnah (in na blogih) in v neki drugi igri bo na odru vedno kakšna misica izjavila, da svet potrebuje mir.

Novi predsednik bi pa prenaredil Ameriko. Otročje stvari bi pustil ob strani in stvari zastavil na novo. Pa ne brez vsega starega, kar je dobro.

Lepo ga je poslušati, prvega črnega predsednika Združenih držav. Nepregledna množica je navdušena.

Človek bi mu kar verjel, da vsako besedo misli resno. Škoda torej, da je samo človek. Za vse, kar bi rad naredil, se bojim, bi moral biti kaj več.

  • Share/Bookmark

9. 01. 2009

Kaj je smešno?

Zapisano pod: Prebliski, Zabava — 1danica - 9. 01. 2009

Včasih te kakšna taka prilika kot je Silvestrovo s “pripadajočim” Dedkom Mrazom spravi v dobro voljo še za doooolgo časa. Seveda za kaj takega potrebuješ ustrezno mero smisla za humor – tako da se vsaj malo znaš nasmejati tudi sebi

Kaj je torej smešno? Ali vsaj malce hecno?

Prvič sem se smejala, ko sem videla kaj mi je po tehtnem premisleku prinesel Dedek Mraz – eno precej veliko toaletno torbico, v njej pa en kup izdelkov Pro age. Saj veste – ker lepota ni omejena z leti. LOL!

Zdaj se pa vsakič, ko se tuširam, perem lase in podobno, sprašujem:

Kako za vraga jim je padlo na pamet na embalažo za PRO AGE tiskati besedilo s TAKIMI MINIMALNIMI črkami?!  Lol prav zares – le kaj naj s tem počne ena taka starina, kot sem jaz?

  • Share/Bookmark

1. 01. 2009

Moj najljubši spomenik

Zapisano pod: Prebliski — 1danica - 1. 01. 2009

Če ima človek svojo najljubšo jed, najljubšo barvo in žival, zakaj ne bi imel še najljubšega spomenika?

Tistega, ki mu je bil od vseh spomenikov, ki si jih je kdaj imel priložnost ogledati, najbolj všeč? Morda to res ni najbolj običajno, ampak nič zato. Ko sem na neki ekskurziji videla ta spomenik (veste morda, kje?), sem takoj rekla, da je od vseh napisov ta najbolj na mestu.

Zakaj ravno zdaj? To fotografijo imam že dlje časa. Nanjo me je spomnil nek drug zapis. Ko sem sliko posnela, sem se potrudila, da je napis viden dovolj dobro, da se ga da prebrati. V dneh, ko drug drugemu želimo vse dobro, bi res lahko malo pomolili še zase, pri tem pa priznali, da je namen, ki nam ga priporoča tale spomenik, ravno pravi.  :)

  • Share/Bookmark

31. 12. 2008

Silvestrovo

Zapisano pod: Aktualno, O meni — 1danica - 31. 12. 2008

Spominjam se kinodvorane na silvestrsko dopoldne. Skupaj z drugimi mojih let sem čakala prijaznega možaka.

In je prišel. S kučmo, z brado, oblečen v dolg plašč, glas je imel pa pijazen in poznal me je po imenu. Poklical me je in šla sem k njemu na oder. Nekaj me je vprašal, a kaj dosti več od kimanja ni dobil od mene. Vseeno mi je dal darilo: vrečko, v kateri je bila knjižica o Marinki, barvice, nekaj sladkarij in pobarvanka. Bilo je strašansko lepo.

Tudi doma so stvari tisti dan tekle nekoliko drugače. Kosilo je bilo tisti dan čisto običajno. Po njem pa so se začele priprave za zvečer. Naš ati je iz hladilnika potegnil salame in jih prav potrpežljivo rezal za narezek. Pa sir. Kumarice, gobice in obvezno čebulice – na drug krožnik. Zrezke smo lepo pomokali, jih potopili v stepeno jajce in povaljali v drobtinah. Francoska solata. Juha. Z rezanci – naredila jih je mama, narezal pa spet naš mojster za rezanje.

Mi trije, sestra, brat in jaz, smo se zamotili vsak nekoliko po svoje: nekaj smo lahko pomagali, vmes smo gledali televizijo, morda smo se šli igrat k sosedovim.

Eno je bilo gotovo. Po večerji, ki je bila tisti večer bolj podobna boljšemu nedeljskemu kosilu, smo se šli igrat v sobo. Obvezno! Meni še ni kapnilo, zakaj. A kar naenkrat je pri vratih pozvonilo. Tekli smo pogledat, pa… nič. Le ati je stal tam med vrati. »Pojma nimam! Nikogar ni!« je rekel, potem pa dodal : »Gremo v dnevno!«

Tam smo seveda ugotovili, da je bil pri nas Dedek Mraz, ki je pod jelko pustil lepo zavita darila. Za razliko od Miklavža, za katerega si nismo mogli vzeti časa, in ki nam je večinoma prinesel kape, rokavice in podobne uporabne zadeve (tudi zelo lepo!), nas je Dedek Mraz razveselil z igračami. In zaposlil, seveda, kajti noč bo še dolga… Predvsem pa nam je pričaral pravljičnost, ki je kar trajala tisto noč, tale mož, ki je bil tako zelo hiter, da ga nisi ulovil niti, če si tekel k vratom tisti trenutek, ko je pozvonil.

Veselje staršev ob našem odpiraju daril sem čisto razumela šele veliko kasneje. Takrat sem vedela samo to, da praznujemo, da se imamo radi, da skupaj čakamo, kdaj se bo začelo naslednje leto. Ob dobri večerji, sladkarijah, vonju mandarin in pomaranč. V dnevni sobi pa pisane lučke na dreves(c)u.

Tako zelo lepo je bilo takrat. Tudi zato, ker sem imela tistih pet, šest let. In takih trenutkov, čisto preprosto in zares veselih, vam v naslednjem letu želim čim več. Pa zadovoljstva v krogu domačih in dovolj moči in iznajdljivosti, da si boste uresničili tisto, kar si še želite.

  • Share/Bookmark

23. 12. 2008

Kava kavica kofetek

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 23. 12. 2008

Prav čudežna je ta tekočina. Tako prija navsezgodaj. Prijazno te prebudi, da lahko zaćneš nov dan.
Pa še en zelo pomemben stranski učinek ima. Iz neznanega razloga jo je veliko lepše piti v družbi kot sam. Zato je nemalokrat povod za klepet, za tisto dušno hrano, ki tako dobro dene kot prigrizek, ko postaneš med obroki malce lačen.

Zato mi je v veselje skuhati jo vsako jutro in jo spiti v družbi sodelavk. In ja, prav fino se mi zdi, če rečejo, da se njim zdi fino, da je že kuhana. Popoldne jo bom spila pa v drugačni dobri družbi.

  • Share/Bookmark

22. 12. 2008

Šit ej!

Zapisano pod: O meni, Prebliski, Zabava — 1danica - 22. 12. 2008

Vse mi gre narobe:

Tehtnica se mi je pokvarila – kadar koli stopim nanjo, mi pokaže nekaj čudnega. Bo treba popravit.

Ura nam prehiteva. Če zvečer sklenem, da bom šla malo prej spat kot ponavadi, pa še sploh zašiba, packa nemarna, ravno tako zjutraj, ko se mudi sina spraviti na vlak!

Koledar se vrti kot kakšen ventilator – komaj dobro razmislim o planih za oktober, november, je že konec decembra tu, pa jovo na novo!

Bankomat me ne mara: vedno mi vrže ven kakšno čudno cifro, ki mi sploh ni všeč.

Po moje oddajam kakšno sevanje, ki ni kompatibilno z elektroniko okoli mene: še števček na blogu crkne, komentarji pa marsikateri dan sploh ne funkcionirajo več.

Grem kar spat.

  • Share/Bookmark

21. 12. 2008

Kaj v novem letu pričakujete od učencev?

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 21. 12. 2008

Tako se je glasilo vprašanje mini ankete, na katero smo odgovarjali učitelji.

»Hja, da bodo normalni,« je bil moj ne preveč posrečen odgovor. Neposrečen zato, ker bi potreboval še celo interpretacijo. Taka sem. Rečem. Bleknem. Nič nisem rekla narobe, lahko pa komu tako zveni, a ne?

Čisto resno: ne pričakujem, da bodo že v začetku januarja sledili svojim mnogim dobrim sklepom (tisti, ki jih bodo naredili) in postal vzorni, nadvse pridni, delavni, vedno vljudni in obzirni ter dvignili svoje povprečje za eno ali kar dve oceni. Ne bodo nehali »pozabljati« domačih nalog, niti zapravljati svoje ustvarjalnosti za izmišljanje izgovorov (»Nisem mogel narediti domače naloge, ker sem posodil zvezek sošolcu, ki je manjkal v šoli, pa mi ga je pozabil prinesti nazaj…« – ja priden, ne, da pomagaš sošolcu, le kako naj dokažem, da ni bilo res tako) in opravičil za spraševanje (»Prosim, ne me vprašat, včeraj me ves dan ni bilo doma, ker smo s starši šli iskat…« kar koli že… v Ljubljano, Italijo itd. »…in smo prišli šele ob enajstih zvečer domov«). Ne pričakujem njihove popolne preobrazbe.

Še naprej bodo otroci in najstniki, še naprej bodo pridni in malo manj pridni, še naprej nas bodo razveseljevali in nam žrli živce, delali napake in nas presenečali z odlično opravljenim delom. Delali bodo dobre sklepe in se trudili, vmes pa na to pozabili, ko se jim pač ravno ne bo dalo.

Ob vsem tem bodo rastli. Kot smo mi. Upam, da bodo delali, kar je zanje dobro, in se ob tem imeli lepo. In bodo čisto normalni – z vsemi normalnimi odstopanji. Danes, v letu 2009 in naprej.

  • Share/Bookmark

18. 12. 2008

Psiho 20 008

Zapisano pod: Prebliski, miks — 1danica - 18. 12. 2008

(18 000 let pozneje ali Pogled v prihodnost in nazaj, 2. del)

Med enkami in ničlami po glavi skačejo misli in brez pisala lezejo iz glave na belo površino. O zelenih poljanah in jasnini sveže umitega jutra, ki ga je prinesla nevihta, pa o bosih nogah otrok, ki so uživali brezskrbnost zgodnjih otroških let, preden so šli v šolo. Lezejo kot sir iz preobloženega toplega sendviča in vsaka se ugnezdi poleg drugih. Čakajo na hvaležne poglede tistih, ki bi jih prebrali in se utapljali v njihovi nostalgiji. Na tiste, ki bi se še raznežili ob klasičnih okrasnih pridevnikih in primerjavah, zaradi katerih so opisi narave bolj umetniški in bolj živi, polnejši in všečni ljubiteljem klasične literature.

V glavi se dogajajo naključna srečanja množice podob in misli prehitevajo ena drugo. Iščejo še kakšen izhod na plano, da bi se izognile gneči, ki jih polni z enegijo, a jih hkrati tudi utesnjuje.

In besede opišejo srečno ljubezen, ekstazo in zadovoljstvo družinskega življenja, pa nedoumljivost globine oči lastnega potomca, preden sam izgovori prve glasove. Pa nepričakovano romanco in spreminjanje človeka v letih zorenja in staranja. Opišejo bolečino neprijetnih spoznanj, ko odkriješ, da ni samo svet slabši, kot bi moral biti – tudi zase bi veliko raje verjel, da si prijaznejši, manj sebičen in zloben in boljši nasploh.

Dneve bi se lahko pretapljale izkušnje v stavke. Skupaj s spomini in čustvi in neverjetno modrostjo bi bogatile dneve vseh, ki preprazen čas mečejo stran in ne vedo, kaj bi z njim in s sabo, dokler ne začnejo uničevati stvari, soljudi in sebe. Polnile bi ure tistih, ki bi iskali kakovostno razvedrilo med delom in spanjem, nekaj, kar bi dalo vrednost njihovemu bivanju. Budile bi misli, ki spijo, da bi možgani še naprej mislili in srce še naprej čutilo.

Le beli čuvaji podobnih primerkov so hvaležni za avtomate, ki beležijo take odvečne izlive. Sami še vedno zdravi in prisebni skrbijo za tiste, ki se jim v glavah dogajajo velike stvari. Za tiste, ki jih je čas povozil in bi se še vedno radi izražali in notranjost svoje lobanje delili s celim svetom.

Še dobro, da za to ni več treba papirja – še kakšnih osemnajst tisoč let nazaj bi vse tiste drobne lise iz miselnega stroja škatle s smešnimi kartušami prenesle na tanke liste, ki bi se nabirali v velike kupe, ti pa bi potem na policah lovili prah. V času, ko so človeštvo še mučile alergije, je bilo to prav smešno neumno početje.

Potrebe po čem takem ni več – izginila je skupaj z mnogimi drugimi, zato so sodobna bivališča lahko vedno brezhibna in prijazna svojim prebivalcem in njihovim sterilnim umom.

  • Share/Bookmark

16. 12. 2008

Pogled v prihodnost in nazaj

Zapisano pod: Aktualno, O meni, Prebliski — 1danica - 16. 12. 2008

Sedem let mi je bilo. Prvi razred. Takole sama pri sebi sem sklenila dvoje: ko odrastem ne bom ne zdravnica ne tršica. Prvo se mi je zdelo pretežko, včasih moraš namreč narediti kaj, kar tistega, ki mu to počneš, tudi boli. Ne bo šlo. Drugo pa – pri norenju po razredu se mi ni zdelo, da bi bila kdaj rada tista, ki bi morala tako mularijo miriti in krotiti. In to že takrat, ko smo bili pravzaprav dokaj pridni in čisto prijazni otroci, ki so doma in okrog doma vendarle imeli dovolj priložnosti pokuriti zdravo mladostno energijo.

Za prvo ni bilo nikoli posebnega strahu – kaj takega se sploh ne bi moglo zgoditi. Drugo se pa ni zgodilo samo zato, ker so vmes spremenili poimenovanje. Tako danes nisem tršica ampak gospa učiteljica. Pravzaprav samo učiteljica, ker je vse skupaj predolgo.

Predstavljala sem si še marsikaj. Življenje sem si zamišljala podobno, kot sem ga poznala. Hišo in vsaj tri otroke, na primer.

Nisem si pa predstavljala, da bo pri hiši (se pravi v našem stanovanju)  toliko telefonov, kolikor je nas, in še eden za povrhu. Tudi, če bi si, ne bi pomislila, da bo tak telefon zdržal le nekaj časa, potem pa bomo brez posebnih travm nabavili drugega. Nisem si mislila, da bo pri hiši razen televizijskega še kakšen ekran, pred njim – pod njim pardon! – pa škatla, ki bo tiho mlela in me neopazno pritegnila, zabavala in zaposlila, občasno pa nas celo spravila v slabo voljo s preprostim dejstvom, da je samo ena. Niti v sanjah si ne bi mislila, da moje sporočilo lahko v trenutku pride nekam na drug konec sveta, ali da bom lahko kar doma lično natisnila nekaj, kar bom sama natipkala. Ali da lahko slike in besede pripravim za projekcijo in mi ni treba striči nobenih revij in časopisov samo za to, da bomo v razredu imeli o čem govoriti. Pa da v fotoaparat ne boš dal filma, slike si boš pa ogledal kar na ekranu – vseeno jih boš pa lahko razvil za v album ali pa naročil kar knjigo s slikami, ki si jih posnel. Kdo bi si misli, da bodo še mnogo let po končani gradnji do hiš in blokov vlekli nove kable za nove stvari, ki jih stanovalci hočejo uporabljati. Ali da bodo te stvari na veliko ponujali in te prepričevali, kako zelo jih potrebuješ. In ne bi si mislila takrat, da mi bo kaj takega tako zelo všeč…

In besedila o reševanju kitov v srednji šoli dobijo čisto nov pomen. »Save the environment« je bila vsako leto neizogibna tema vsaj enega poglavja pri angleščini. Naša zavest je bila bogatejša za skrb za velike vodne sesalce, ki  jih brezobzirno pobijajo in celo za poznavanje negativnih učinkov pirotehničnih sredstev, ki jih, roko na srce, od blizu takrat skorajda videli nismo. Tako kot kitov ne.

Nič pa nas ne bi moglo pripraviti na goro škatel moderne tehnologije, ki se kopičijo samo zato, ker razvoj gre dalje, na gore papirja, ki v najboljšem primeru gre potiskan in pomečkan nazaj v predelavo samo zato, ker je tako enostavno tiskati in fotokopirati, tako, da ga  v dobi, ko ga potrebujemo manj, porabimo bistveno več kot prej. In nikoli ne bi uganila tam v prvem razredu – pa tudi mnogo kasneje ne – da bo svet kdaj prepreden s kabli, nad njim pa bodo krožili sateliti, da bi zapolnili še zadnje luknje, ki nepovezane z ostalim svetom hlepijo po komunikaciji z njim.

Prvi razred. Danes se ne počutim prav dosti pametnejša. Kaj bo čez toliko let, kolikor jih je preteklo od takrat? Kaj bo današnji prvošolček lahko napisal na blog pri mojih letih? Oziroma – kam bo to lahko napisal? Bo imel razlog za kaj takega? Kakršen koli motiv? Kaj pa čez sto let, čez tisoč? Čez osemnajst tisoč let?

Takrat se bodo morda dinozavri spraševali, zakaj smo izumrli. Potem bodo pa našli kakšen strežnik in še par osebnih računalnikov in bodo ugibali o nezemljanih, ki so jih zanesli k nam. Ali pa bodo po ustnem izročilu prenesli spomin na čase, ko so se otroci v prvem razredu lovili in zganjali hrup. Ampak v tehno svetu morda ne bo več čisto normalno, če ti bodo možgani preveč delali v to smer.

  • Share/Bookmark

29. 11. 2008

Koga ne maram

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 29. 11. 2008

Si mlad in neumen, pa se zaljubiš, poročiš, imaš otroke… (ob-la-di, ob-la-da, life goes on…bra… la la how the life goes on…) Vmes se lahko še pošteno odljubiš in še kaj, dejstvo je, da se ti je življenje za vedno spremenilo.

Kajti ti mladički neumorno rastejo, pogruntajo vsakič kaj novega in te presenečajo. Pri enem letu je to kakšna nova beseda, pri treh kakšen neverjeten stavek, pri dvajsetih… hja, pri dvajsetih je to nekoliko drugače. Pa pri sedemnajstih tudi.

Mladina ima namreč svoje poglede in prav neznansko lepo se ti zdi, ko vidiš da popolnoma pa le niso drugačni od tvojih. Imajo svoj način življenja. Lepo, da kakšno stvar bolje potuhtajo, kot si jo ti v njihovih letih. Ali kdajkoli sploh. Imajo prijatelje, ki jih včasih spoznaš le bežno, a se ti iz pripovedovanja zdi, da so najbrž prav v redu ljudje. In spet se ti fino zdi.

Pa se zgodi in se ta mladina tudi zaljubi. Nočeš preveč težiti in sitnariti. Lepo je spoznati še tega drugega mladega človeka. Fajn. Še enkrat. Z vsemi skrbmi in pozitivnimi čustvi, ki so (najbrž) v taki situaciji običajna. Če se spomnim sebe pri šestnajstih, sedemnajstih… bogpomagaj!

Torej si s tem mladeničem daš roko, ali s to mladenko, drug drugemu se predstavita… Naprej se mi zdi, da se pač pogovarjaš čisto običajno. Kako drugače? Siliti se ne maram, kjer se mi zdi, da bo komu nerodno, malce mi ni jasno, komu je bolj, drugače pa nič posebnega – sem si mislila. Dokler…

Še eno presenečenje! Izvedela sem, da baje teh ljudi ne maram.

Kako, da samo jaz tega nisem vedela? Res, da ne hodim naokoli z nasmeškom od ušesa do ušesa, ampak veste kaj! Da koga ne bi marala, bi pa že morala imeti kakšen pošten razlog. To pri meni ne gre tako na hitro. Ali imam v resnici tako čuden fris?

Tudi, če napišeš komentar, preberi le, kar zares napišem v odgovoru nanj. Če se ne strinjam s tabo, še ne pomeni, da te ne maram.  :)

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |