Iz moje glave

… danes sem bila v službi (par besed bi se res dalo na to temo, ampak končno nič tako posebnega), na hitro sem skupaj spravila kosilo, sina sem peljala sem in tja, da je opravil par stvari, pa še sama sem skočila na banko,  dragemu sem skuhala čaj in ga malo pohecala, da sva se skupaj malo nasmejala, preletela sem par strani na internetu, pobrala suho perilo, videla Housa, kako je bil spet tečen, in… kaj že? Še par stvari, mogoče, nobena od njih ni bila tako posebna, da bi jo kam zapisala. Pred šesto sem vstala, zdaj je skoraj enajst in TO JE TO? Pa kaj je z mano?

Treba bo kaj ukreniti, drugače bom na smrtni postelji iz vsakega preživetega desetletja vedela za doživetja in dejanja, ki bi napolnila samo kakšen teden. Kar bi seveda pomenilo, da sem ostali čas v veliki meri zapravila, kajne?

Ko sem imela kakšnih šest let, je bil vsak dan tako poln in zdelo se mi je, da med enim in drugim rojstnim dnevom mine cela večnost! Kje je že peti, da o četrtem sploh ne govorimo! In starejši (recimo petdeset, šestedeset let stari) so po moje morali biti že od nekdaj taki, kakršne sem spoznala, zapomnila sem si tudi, koliko let ima moja mama in to je postalo tako trdno dejstvo, kot število planetov v osončju. Za to pa vemo, da se ne bo nikoli nikoli spremenilo - s perspektive tistih šestih let.

Kasneje so leta tekla malo hitreje, ampak tam po srednji šoli (še ne tako dolgo nazaj - Aja? A  že 26 let?!) so pa kar zbezljala. Pa ne, da se počutim stara, le tiste cifre na koledarju mi v povezavi s tistimi na mojih dokumentih dajejo neke čudne rezultate. Pa vidim nekdanje sošolke s srednje šole, spomini so kot od včeraj in NIČ MI NI JASNO! Meni se ne zdi, da jih imam toliko!

Še enkrat - nisem stara, sploh se ne ubadam s tem. Le premisliti bom morala, zakaj za kakšnim dnevom ostane tako bore malo.

Ampak rešitev bi bila na vsak način dvorezna. Pri psihologiji smo se učili (in vem, da je res), da ti bolj ostane v spominu čas, ko si počel veliko ali se ti je veliko stvari dogajalo. Iz istega razloga ti pa ta čas tudi HITREJE MINE!

Ležala sem v postelji. Soba kot soba. Bolnišnična, namreč. Sama. Stopim k oknu. Pogled ne seže dlje kot do drugih oken - temnih ali svetlih. Bilo je že pozno. Po takem dnevu, se mi je zdelo, bi morala biti utrujena, jaz pa sem bila budna, kot je le mogoče.

Danes je vse drugače. V bolnišnico nisem prišla, ker bi bila bolna. Prišla sem, da bi končno videla bitje, ki je v meni raslo devet mesecev.

Čisto tiho je prišla na svet. Brez joka. Kot bi se ji vse zdelo čisto nekaj običajnega. Le kihnila je čez nekaj časa. Položili so jo poleg mene, njene očke so bile široko odprte, v usta je vtaknila dva prsta in ju vlekla, da je na glas zacmokalo.

Tako vsakdanji dogodek - rojstvo otroka. A v življenju posameznika vendar tako poseben.

Nepojmljivo. Še vsa mlada in neumna - in zdaj sem odgovorna za to majhno bitje? Ljubezen, o kateri pišejo romani, je tako navadna - in tako zelo resnična. Vso te prevzame. Ta otrok je tvoj.

In vendar ni tvoj. Danes, dvajset let kasneje gre po svoje. Vesela sem, ko jo vidim. Vesela, da zna misliti s svojo glavo. Čisto malo bi vendar rada, da bi mislila tudi z mojo. Vesela sem, da mi tega ne zameri.

Lepo in po pameti praznuj! Nič hudega, če si danes nehala biti najstnica, življenje je ravno tako lepo tudi potem. In še kasneje.

Vse najboljše!

… tudi druge duše včasih občutijo tako močno in tako globoko, da svoje misli in občutja zlijejo v verze in v verzih na papir.

 Devetnajst takih so izbrali iz doline, kjer prebivam, in njihovo delo predstavili v lepem literarnem večeru. Devetnajst ljudi, ki so že izdali eno ali več samostojnih pesniških zbirk.

Po dolgem obdobju neprebiranja poezije in poetičnih misli nasploh – pa še kakšna po naključju ujeta mi je včasih odveč – je bila tale ura in pol prava osvežitev. Obnova? Nič takega ne bo. Ni bilo zgodb, ni bilo dolgega pripovedovanja, le misli in občutja, povezana na čisto poseben način, so trkala na naše duše in v njih našle poslušalce, ki so vsak po svoje doživljali tok besed in asociacij. Po abecednem vrstnem redu, da ne bo zamere, so se nekateri predstavili sami, druge so predstavili drugi, vse samo s par podatkov in s pesmimi.

 Dobro je delo. Pesmi so bile dobre. Zdaj se sprašujem, zakaj večkrat česa ne preberem. Pesmi nikoli nisem brala na veliko – a tu pa tam kakšna – od naših avtorjev, pa od takih domačih, ki jih poznam jaz in še par ljudi, pa kakšna Menartova… Pesnik je lahko velik, ker je napisal dobre stvari, in ker so ga ljudje kot takega spoznali in priznali. Lahko je pa velika tudi ena sama pesem, ki v trenutku, ko naletim nanjo, nekje v moji nostalgiji in čustvih najde kotiček, ki je kot pripravljen zanjo, hkrati pa je pisana za nešteto kotičkov v glavah drugih ljudi.

 Še dobro, da kdo drug pomisli, da bi jih lahko brali večkrat, in nas povabi na tak večer.

Ko brskam po medmrežju, pogosto naletim na taka in drugačna vprašanja. Pa tudi, ko ne. Ko po kosilu ravno iščem mojo kafetero, da si skuham eno pošteno kavo, pozvoni telefon in kot nalašč potrebujejo tisto polnoletno osebo v našem gospodinjstvu, ki je zadnja praznovala rojstni dan. Od tega je že več mesecev, a do naslednjih rojstnih dni moj vendarle ostaja zadnji. In po dobri stari navadi se ne zlažem niti, ko bi mi to prineslo odvezo od večminutnega spraševanja. Ker je pa še hči (sicer drugače) delala neke ankete in vem, da ni fajn, če te vsi odslovijo, pač samo rečem: »Pri telefonu.«

 -»V kolikšni meri za vašega mobilnega operaterja drži naslednje: ….«
Že pripravim možgane na sklece in počepe…
-»Lahko se poistovetim s podobo mojega mobilnega operaterja.«
-Hm. Ja. Najbrž. Od 1 do 4? 2.
-»Če bi znanec na novo sklepal naročniško razmerje, katerega mobilnega operaterja bi mu priporočili?«
-»Hja…. Nobenega, a ne… kaj pa jaz vem. Še zase ne bi vedela in bi stvar morala prej premisliti. Jaz bi kakšno bleknila, odloči naj se pa sam. A ne?«

 Nekoč me je nek mlad moški glas spraševal po mojem mnenju o praznikih:
-»Kateri praznik je po vašem mnenju pomembnejši – dan upora proti okupatorju ali praznik dela?«

 Nikakor se nisem mogla odločiti. Še več – odločno sem mu povedala, da to ne gre in se mi oba zdita pomembna in to vsak po svoje. Ni in ni odnehal in na koncu je kar sam zaključil, katerega sem izbrala. Čakaj… čigavo mnenje si hotel? 

Vse drugačni biseri so mini anketice ala Studio City – si ZA ali PROTI – to je to.

Ali pa tiste mini zadeve na televiziji – izredno inteligentne se mi zdijo. Kaj naj bi t njimi ugotavljali – kaj je res ali kako dobro ljudje ugibajo?

Na primer:

Se privezujete z varnostnim pasom?

Vedno (71%)
Včasih (29%)

Na kaj me že to spominja? Kopno – zemlja? Nikoli?  0% Kar fino.

 
Še boljše so tiste, ki imajo eno zanimivo kategorijo na koncu:

 
proevropske stranke.     31% (363)
nacionalistične.              52% (599)
Ne vem, me ne zanima. 17% (197)

Sedemnajstih odstotkov ta stvar sploh ne zanima! Le zakaj bi glasoval kdo, ,ki ga ne zanima? Če niso vsi tako vestni, da bi posredovali svoje mnenje, kakršno koli že je, bi se prav znalo zgoditi, da bi ti slednji krepko zasenčili prve in druge. To je tako kot z volilno udeležbo.

 Tudi Blogorolina anketa mi je strašno všeč:

Strpen sem do:

Po čem lahko ocenim današnjo nedeljo ali kateri koli drug dan?

Po tem, da mi ni bilo treba kdove kako hudo delati? Malo kuhanja in pomivanja, drugače pa ni bilo sile. 

Po vremenu, ki je bolj kilavo, megleno in sivo, da o dežju, ki me je močil tistih par minut zunaj, niti ne govorim?

Po četrtem mestu Roberta Kranjca, ki mu ga od srca privoščim? Kakšno više bi mu pa še bolj… zaradi njega, ne mene.

Po nostalgiji, ki me daje, kadar gledam skoke in smučanje?

Po otrocih, ki me imata že malo za norca , ker sta baje tako ali tako bolj pametna od mene? Njihovo zbadanje in moja jeza – vse ena sama ljubezen.

Po  mojem dragem, ki me ima rad in ga imam rada?

Po načrtovanju jutrišnjega dne, ki mi ne gre čisto od rok?

Po TV program, ki me spravlja v dvome - ali je res tako dolgočasen ali jaz preveč gledam televizijo? Ali oboje?

Po oddaji, ki so jo danes gledali drugi (in posledično vsaj delno tudi jaz), meni pa že sinoči ni bila všeč?

Po sanjah, edinem njihovem delčku, ki sem si ga zapomnila zjutraj -  da sem imela čisto normalno velikega hrčka, enako veliko želvico in simpatičnega nosoroga iste velikosti?

Po spominih in čustvih, ki začinijo vsak dan?

Po stanovanju, ki spet ni pospravljeno, kot bi rada?

Po kosilu, ki je bilo kar okusno?

Če bi morala ocenjevati po opravljenem delu, bi bilo bolj žalostno. Še dobro, da je nedelja. Še dobro, da sem več naredila med tednom. In že delam dobre sklepe za naprej.

Sicer je pa veliko lepih stvari. Pravzaprav imam srečo in tudi danes preživljam en precej lep in umirjen dan. Le odhod moje študentke me opozarja, da se začenja nov delovni teden. Pogrešala jo bom, ampak tudi petek ni tako strašno daleč.

Do takrat bom pa vsak dan poskusila narediti dober.

Med policami zagledam obraz in se vprašam, če bi mi moral biti znan. Pokima, jaz tudi in si mislim: »Očitno bi ga morala poznati.«
Pa se posmeje, takle prijazno in nekoliko nabrito:

- »Kako ste?«

- »O, gre! Pa s tabo?«

- »Seveda gre, kaj drugega! Saj nam ni hudega!«

Njegov prijatelj je sodeloval le z nasmeškom in kimanjem starega znanca.

Ja, zdaj sem uradno stara. Ne s fantom, z mladim moškim sem se pogovarjala. Nekaj čez dvajset jih mora imeti. Očitno ve nekaj več kot jaz. A nečesa najbrž ne ve: fantki in fantje iz šolskih klopi res začnejo brundati že proti koncu osnovne šole, a njihovi obrazi se temeljito spremenijo ravno v par letih po tistem, ko odidejo. Z njih izgine malo odvečne norčavosti in neresnosti. Malo otroškosti tudi. Njihova nagajivost se spremeni v tisto, kar je bila bolj ali manj zmeraj: v smisel za humor in zdravo prijaznost. Tako, da te pozdravi in čisto resno misli s svojo željo za dober dan. In tisti: »Kako ste?« pravzaprav pomeni: »Se me spomnite?«

Taka srečanja so prijetna. Seveda obstajajo tudi drugačna. A največji lumpi iz osnovne šole le redko pozabijo pozdraviti. Nasmešek pride pa sam od sebe. Prav polepšajo ti dan. Včasih izveš še kaj o njihovih načrtih, o tem, kako jim gre, čeprav ravno o šoli ne sprašujem rada.

A v vsem skupaj je določena matematika: na isti šoli učim zdaj že… čaki no… štirinajsto leto. Vsako leto šolo zapusti od petinštirideset do petinsedemdeset otrok. Recimo, da je najpogostejša številka tam okoli petdeset. Ker nisem učila vseh, vzemimo polovico. Tristo petdeset, torej. Če bi ostali taki, kot so bili, bi še šlo. A deklice so postale ženske, fantje možje. Nekateri so še precej zrasli, njihovi obrazi so se potegnili, porasli so, nekateri so izgubili otroški špehek in so pravi suhci in res postavni. Spremenili, celo pobarvali so frizure, oblečejo se službam primerno.

Zato ne zameri, dragi neznani znanec, res ne vem, kdo me je danes vprašal, kako sem. A po prijaznosti sodeč, si bil eden tistih, ki s svojimi lumparijami niso nič slabega mislili in gotovo si že od nekdaj fajn fant.

»Prideš kaj ven?« je bilo čisto običajno vprašanje takoj po kosilu, seveda če nisem bila ravno na vrsti za pomivanje posode. A ne, dokler nisem imela tistih sedem ali osem let, morda še celo kakšno več. 

Prijateljica, leto dni starejša, je včasih še morala vprašati mamo, ponavadi je bil pa odgovor kar to, da je pritekla in sva se zmenili, kaj bi s časom tisto popoldne. Morda se je pridružil še njen brat ali pa moj ali pa kdo od ostalih prijateljev iz soseske.

Zelo smo bili pametni. Zato smo kar nekaj časa prebili tudi sedeč na škarpi, kjer smo modrovali o mnogih pomembnih stvareh. Pa smo se že spomnili, kaj bomo.

 Včasih smo jo mahnili v gozd. Čisto blizu je bil. Poznali smo ga in bil nam je prijazen. Šli smo do potoka in pili iz njega. Šli smo čez in naprej po stezi. Prelezli smo kamne in plezali navzgor, pa po drugi strani hriba do doma. Spominjam se dne, ko smo prišli do manjšega slapa. Priplezali smo čisto do njega, nato pa za slapom na drugo stran. Bil je sončen dan in  izza slapu smo videli mavrico. To, da so bili kamni spolzki, padli bi pa lahko kar globoko in gotovo ne brez posledic, to je bilo postranskega pomena. Ker nismo.

 Spomladi smo s takih sprehodov prinesli kakšen šopek. Mama me je vedno pohvalila in ga dala v vazo (če ga nisem že sama), a v primerjavi z bratovimi mojstrovinami so bili moji šopki vedno razmršeni in le bolj za silo spravljeni skupaj.

 Nekoč sva z bratom opazovala paglavce v bližnji mlaki, ki je danes ni več. Šla sem preblizu in končala v vodi. Mlaka ni bila večja od malo večje luže, a naokoli je bil še pas močvirnato namočene zemlje, jaz pa tudi nisem imela več kot štiri ali pet let. Ni bilo druge, domov je bilo treba, moje rdeče kavbojke so bile preveč mokre in zelene za kaj drugega.

 Tudi iger, ki smo se jih šli okoli hiše, smo poznali veliko.

 Skrivalnice so bile super. Na eni strani mogočne lipe si moral stati (če je an ban.. izbral ravno tebe) in šteti do sto. Nikoli nisem goljufala, zato sem se pa naučila šteti zelo hitro.
Tako dobro smo poznali kotičke okoli doma, a še vedno jih je bilo tako rekoč nešteto, kamor si se lahko skril. Včasih je bilo sredi igre treba »nekam iti«. Tako nerada sem tekla noter, v strahu, da se bo igra ravno v teh par minutah končala.

 Tudi zemljo smo kradli. Igri smo pravzaprav rekli »luna«. Še zdaj slišim prijateljev glas, ko je izgubljal: »Golfivka, golfivka, golfaš, golfaš!« Veliko je bilo že smeha na ta račun.

 Zaposlili smo se za celo popoldne.  Šli smo naokoli in nikoli nam ni bilo dolgčas. Ali pa smo v drvarnici igrali karte in potem, ko nam je postalo dolgčas, naredili še kakšno drugo igro. Iz podstavka za cvetlični lonec smo naredili ruleto in igrali za zobotrebce.

Zaradi tega mi je žal, da živim v bloku. V primerjavi s tem, kar smo imeli, sta moja otroka rasla v škatli. Brez gozda tu zraven, brez drvarnice neštetih možnosti in brez družbe, ki bi jo skupaj držale take vezi in toliko doživetij. Ko bi bilo po moje, bi bili vsi otroci kdaj pošteno umazani. Znali bi plezati po drevesih in vsaj trikrat imeli potolčena kolena.

Zakaj se reče “načitan”? Človek je, na primer, zelo razgledan (v čisto splošnem smislu), zelo načitan (ker veliko prebere, ne prečita), v noben ponos mu pa ni, če je zelo “nagledan”.

Zakaj je take hvale vredno, če prebereš cel kup knjig (ooo, knjige imam tako rada!), od katerih niso nujno vse dobre? Če prebereš “Vojno in mir? Pa Ano Karenino? In Da Vincijevo šifro? Alamuta in Pod svobodnim soncem?

Nobenega dvoma ni, v knjigah se skriva bogastvo. Bogastvo besed, misli, modrosti in izkušenj drugih. Takih, ki se nas s svojim razmišljanjem dotaknejo, in takih, ki nam samo skrajšajo par uric. Sprostijo naše možgane, da si oddahnejo od cenikov, kvant, teženja in skrbi. Popeljejo nas v drug svet - če smo bolj romantični, se vživimo v kakšno ljubezensko zgodbo, bolj “pravljično razpoloženi” pa prav lahko padejo v svet Bradavičarke in njenih čarovnikov. Odvisno tudi od starosti.

Do tu vse prav. Ampak zakaj se ne bi mogel nekdo pohvaliti (prej bi mu bilo malo nerodno), da si je ogledal že ogromno filmov in oddaj - namesto prebral ogromno knjig. Saj je res, da bi v istem času lahko marsikaj ponaredil po hiši - tako kot takrat, ko je bral.

Ali se ne naučiš prav veliko iz današnjih oddaj, filmov in nadaljevank? Od tega, kako je bilo včasih, do tega, kaj narediti, če se zgodi ta in ta nesreča, pa tudi, kakšne sledi pustijo zločinci na kraju zločina in kako se da kakšno jed skuhati nekoliko drugače, bolj zanimivo ali celo bolj preprosto. Namesto tebe raziščejo, če drži ta ali ona traparija, ki kroži med ljudmi (npr. da plomba lahko deluje kot antena in potem zob sprejema radijski signal), pokažejo, kako kakšno stvar izdelajo (ali so jo pred mnogimi leti). Veliko izveš o živalih, ki jih (še sreča!) v živo ne boš nikoli srečal, za nekatere pa v kakšnem dokumentarcu sploh prvič slišiš.

Zakaj bi bilo to znanje manj vredno od tistega iz knjig?

Vse bolj se mi zdi, da je to konec koncev stvar prave mere – tako kot večina stvari v življenju.
Zato, da ne zabiješ preveč časa pred kakšno škatlo, a se vseeno ne bojiš prižgati, da ti nekoliko popestri popoldne ali večer, sploh če si sam pri hiši.

Z rezervo moraš tako ali tako vzeti eno in drugo. Noben vir informacij ni tako neoporečen, da bi bilo prav možgane kar izključiti.

Pa tudi to drži, da veliko laže likam pred televizijo kot med branjem dobre knjige.
Uspava me pa lahko oboje.

V osmih dneh naj bi se mi zgodilo nekaj, kar sem si vedno želela. Ali vsaj zelo dolgo. Najbrž nekaj čudovitega, prelepega, nadvse osrečujočega.  Ker se z ljudmi okoli sebe dobro razumem, to najbrž ne bo ljubezen (ker – hvala bogu - to ne bi bilo nekaj novega), potovanje v tem času tudi ne (službene obveznosti ne dopuščajo), in ker nimamo problemov z zdravjem (spet hvala bogu!), preostane samo še denar. Ja, to bi bilo fajn!

Ampak nič ne bo iz tega.

Verjamem, da človek ni najvišja stopnja zavesti in inteligence, preveč arogantno bi bilo misliti, da smo največ, kar je mogoče. Verjamem torej v boga, posledično tudi v hudiča, ne domišljam pa si, da bi si lahko kadar koli dobro predstavljala, kakšen je eden ali drugi. Niti mi to ni potrebno. Čisto možno je, da nad nami bedijo angeli. Tisti okrog nas so pa sploh čisto realni - ljudje, ki ti kar tako polepšajo dan in povrnejo vero v človeško prijaznost in dobroto.

Ampak v elektronsko pošto, ki aktivira nam neznane moči, nam pošlje angele, da nam kot dobre vile izpolnjujejo želje, če le pošljemo pismo nazaj, pa še sedmim novim naslovnikom, in to v osmih minutah po tistem, ko jih prejmemo,  V TO PA, DRAGI MOJI, NE VERJAMEM. Pa vi?

Pošto sem zato po hitrem postopku poslala v koš, skupaj s tisto iz Nigerije in Južnoafriške republike, v katerih mi obljubljajo odstotke od ogromne vsote, če jim pomagam urediti transakcijo. Skupaj z vsemi ponudbami, da si za majhno vsoto dam povečati nekaj, česar sploh nimam. Pa s ponudbami za zdravila, ki jih ne potrebujem, in tudi če bi jih, bi mi ravno ponujena s tega naslova verjetno bolj škodila kot ne. Skupaj z vsemi mogočimi povezavami na elektronske voščilnice, ki to zagotovo niso. 

Kaj je bolj grdo? Imeti zdaj te angele (sličica je strašno  lepa) v košu skupaj z najhujšimi packarijami ali poslati ga naprej (in nazaj)? Užaliti pošiljatelja ali imeti sebe za norca?

Sem si že odgovorila, to res ni kakšna strašna dilema.
Zdaj je pošta v košu in zaenkrat bo tam ostala. Dokler je ne zbrišem.  

Zato zaenkrat ne bo nič  z vsoto, ki naj bi se kar naenkrat pojavila od kdo ve kod (mogoče pa Loterija sponzorira take e-maile? :)  )

Nič novega. To sem vedela že prej.

je tako, kot ga potrebujem. Včasih bolj našarjeno, včasih manj. Nekatere ikone niso tu zaradi mene ampak drugih. Sliko sem dobila na netu, tako da nimam nobenih avtorskih pravic, in jo bom hitro spet snela, če bo treba. Na sliki je pa meni ljub kraj.