Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

22. 12. 2007

Za vse ostalo poskrbi Mastercard

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 22. 12. 2007

Da bi vsaj! Tako enostavno je vleči tisto plastiko iz denarnice in jo dati gospe na blagajni, da jo potegne skozi tisto mašino! Potem se pa kar sešteva! In odšteva z mojega računa!Ampak v redu, to je moj problem. Moram pač sama z glavo po nakupih. Bolj me moti nekaj drugega.
Kakor hitro gre kartica skozi strojček, tudi POS imenovan, jo lahko mirne duše spravim, da je slučajno ne pozabim v trgovini. Prodajalka jo bodisi odloži predme, ali pa mi jo prijazno poda, da jo spravim. No ja, včasih jo drži v roki, dokler cela procedura ni mimo. Potem jo dobim skupaj s potrdilom in računom. Niti slučajno pa je ne obrne, da bi vsaj na hitro videla podpis na listku in na hrbtni strani kartice. Podpis je edino, kar naj bi zagotavljalo istovetnost človeka, ki s kartico plačuje s pravim lastnikom le-te. V vseh letih, kar s kartico plačujem v vseh mogočih trgovinah, se mi je le na banki enkrat zgodilo, da je ženska preverila podpis! Že tako tista čačka ni ne vem kakšno zagotovilo! Hči je bila zadnjič v neki trgovini, kjer je nihče niti približno ni poznal. Ker je bila njena kartica nova in nepodpisana, so ji … rekli, naj jo podpiše! Pred njimi! Halo?! Podpis naj bi bil varovalka!

V ZDA so pred leti naredili celo akcijo v zvezi s tem. Njim pa ni bilo dovolj, da so prodajalke preverjale podpise. Šli so nekoliko dlje in so preko medijev pozivali uporabnike kartic, naj tja, kjer je ponavadi podpis, napišejo: Samo z osebnim dokumentom. In so ga morali ob nakupu s tako kartico potem tudi pokazati, torej bi ga moral tudi kdo drug, če bi imel njihovo.
Res sicer v zadnjem času ponekod zahtevaj PIN kodo. Drži, tu je že bolj verjetno, da jo pozna le pravi lastnik kartice. Ampak, lej ga zlomka, meni že spet nekaj ni prav! Kolikokrat ste bili v trenutku, ko ste vtipkali kodo, sami pri blagajni? Ali ni bolj pogosto tako, da vam vsaj ena oseba lahko gleda pod prste?

Dandanes je pač tako, da nekateri odtujevanje raznih uporabnih stvari, npr. kartic, zelo dobro obvladajo. Poznam iz izkušenj – izkušenj drugih, hvala bogu. Ampak, taka kot sem, niti ni treba da naletim na kakšnega takega mojstra. Denarnico sem že pozabila v avtu, pri blagajni, padla mi je na tla, ko sem stopala iz avta in sem potem (v burji, kaj pa), pobirala tisto plastično solato, ki je padla iz žepkov, iskala sem jo ža dva dni in potem našla… ne vem več kje… pozabila sem jo v slaščičarni dan preden smo se vrnili z dopusta domov – brez nje… in še in še… ravno sinoči sem jo v torbici – torej s torbico vred- pozabila (trezna, prisežem!) na službenem žuru. Prav prijazno je počakala name v pisarni.

Saj bi rekla, da se bom poboljšala, pa kaj, ko ne vem, če se bom res. Ampak delam na tem.

Ker pa uspeh ni zagotovljen, se prav lahko zgodi, da bo nekega dne namesto mene kar en tip šel v eno trgovino, nabral za par sto evrov – in plačal z mojo kartico. Potem bom pa imela! Oziroma ne bom!

  • Share/Bookmark

20. 12. 2007

Voščilo

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 20. 12. 2007

Tega sicer nisem nameravala. Potem sem prebrala en post o voščilih, voščilnicah in podobnih malenkostih v tem predprazničnem času in med prazniki, ki bodo ravnokar tukaj. Z avtorico se sicer strinjam, da zlaganih voščil res ni treba, še manj jih je treba pospremiti s kakšnim poljubom. Ampak po mojem mnenju obstajajo tudi čisto zaresne dobre želje in iskrene misli. Nisem pristašica kakšnih preveč pesniških (malo so že lahko, a ne?) SMS-ov, a če vem, da je od srca, jih pošiljatelju ne morem šteti v slabo.

Pri nas, v glavnem, mislimo resno. Zato voščilnic ne kupimo. Vsako leto se malo drugače zabavamo z njimi, letos smo jih šivali in lepili.

Naj tudi vsem, ki boste prebrali ta zapis, zaželim:

… eno dobro novico… tisto božično ali kakšno drugo…

img029.jpg

… vero v dobro…upanje in ljubezen..

img028.jpg
… toplino dobre družbe ob drevescu… pa čeprav morda brez drevesca (če ste se pač tako odločili)

img027.jpg

… pod drevescem kakšno prijetno presenečenje…

img030.jpg

… v novem letu pa veliko dobrih prebliskov…

img026.jpg

… in igrivih trenutkov.

img024.jpg

Vse lepo in vse dobro torej vsem, ki ste se znašli na tej strani. Če sem malo prezgodnja, nič hudega, sem pač med prvimi :D .

Pa še eno voščilo za Zlobo, brez katere tega zapisa ne bi bilo: da bi slišala sama iskrena voščila letos, brez odvečnih poljubov (lahko pa kakšen, ki ti ne bo odveč!) in da bi se vse lepe želje izpolnile!

(Če bi vedela, da bom to objavila, bi seveda najprej poskenirala najlepše voščilnice, tako smo jih pa večinoma že poslali.)

  • Share/Bookmark

18. 12. 2007

Burja

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 18. 12. 2007

Tale burja je kot kakšen konkreten prepir med ljudmi, ki so dolgo dolgo skupaj, ko se je že veliko nabralo, potem pa poči.

Tako buči okoli vogalov, tako hrumi, da te postane kar strah in se karseda hitro skriješ na toplo in varno. Lomi veje dreves, ki stojijo ob cesti že dolgo dolgo, zvija prometne znake, ki so na prvi pogled neuničljivi. Tablo z razdaljami do drugih mest je pa sploh nekam odneslo. Še dobro, da vemo, kje smo. Danes je obrnila semafor in luči svetijo nekam tja v temo, kjer jih nihče ne vidi. Maloštevilne pešce prestavlja sem in tja, da nehote zavijejo z začrtane poti. Roke tiščijo v žepe ali jih skrivajo v ravno prav dolge rokave bund. Nejeverne šoferje kamionov spravlja v težave in prav srečni so, če jo dobro odnesejo. Prednovoletne lučkaste snežinke se zibljejo na drogovih uličnih svetilk. Bodo zdržale?

Grozljivo. Bučanje, ki ne neha in zavijanje, ki ti zvečer komajda pusti zaspati.

A čisto slaba ta burja le ni. Odpadlo listje kot skrbna gospodinja pomete v kupčke, ki jih ne bo težko pospraviti in zrak je tako lepo čist.

Kot en dober prepir med ljudmi, ki se imajo radi.

  • Share/Bookmark

13. 12. 2007

Pomagajte mi najti razlog

Zapisano pod: Aktualno — 1danica - 13. 12. 2007

Se mi zdi, da ni treba biti niti akademski slikar, niti šolan oblikovalec, da bi prepoznal vrednost simbolov (simboli), s katerimi bodo poslej označena naša ministrstva, ker… zakaj že? Ne vem ne jaz, niti 99% mojih sodržavljanov. Lahko samo ugibam:

- nekomu je bilo pošteno dolgčas
- nekdo je imel prijatelja “oblikovalca”, ki si je želel še malo zaslužiti
- na ministrstvih je par nepismenih, pa se jim zdi, da potrebujejo take lepe slikice
- nekdo je med oblikovalci imel sovražnika, pa ga je hotel do konca razkuriti
- nekje so našli 23.688 evrov, pa niso vedeli, kaj bi z njimi
- odločili so se preizkusiti meje naše potrpežljivosti
- en učenec je imel enko iz likovnega, pa so mu ukazali narediti projekt, da bo popravil še pred konferenco – potem je pa tako dobro izpadlo
- nekdo je hotel dokazati, da denar ne kupi okusa
- …

… ah povejte še vi kaj. Zagotovo je še miljavžnt dobrih razlogov.

  • Share/Bookmark

12. 12. 2007

Današnja mladina

Zapisano pod: Aktualno, O meni, Prebliski — 1danica - 12. 12. 2007

Na živce mi grejo ugotovitve, kako je mladina danes drugačna, razvajena in še in še.

Pa prav pogosto slišim podobne stvari. In (groza!) včasih jih tudi izrečem. In takrat se počutim resnično stara.

A jaz se ponavadi omejim na tisto posebnost, ki me ravno zmoti.

A da so razvajeni? Ja, mnogi so. Izkoristijo vsako priliko, da jo uberejo po liniji najmanjšega odpora. Lepo vas prosim, a nismo mi pogosto tudi taki? Sploh pa – kdo jih je pa razvadil?

Nič ne pregorevajo za šolo – vsaj mnogi od njih ne. Ne tako kot mi – ups! Saj res, jaz tudi nisem… Oblačijo se, ja no, po modi, mi smo poskušali isto. Samo moda je bila takrat drugačna. Namesto hlač s strašno nizkim pasom (ki so blazno nezdrave, a veste, kaj to pomeni za mehur, ledvica, pa za jajčnike!!) smo nosili precej višje kavbojke, ki so bile tako oprijete, da smo morali leči na posteljo in povleči trebuh noter, da smo jih sploh lahko zapeli. Dosti bolj zdravo!

Šminkajo in barvajo se že.. ja takoj, ko jim pade na pamet. Če v četrtem razredu, potem v četrtem, če šele v petem, pa takrat. Se spomnim sošolke, ki je v drugem ali tretjem razredu prišla z nalakiranimi nohti (nič kričečega, zelo nežno roza), pa učiteljica ni bila čisto ZA in naslednji dan ni več. Hočem reči, da bi tudi katera od nas (jaz osebno sicer res ne) poskusila kaj podobnega, pa pač ne bi šlo skozi.

Zaljubljeni so že… joj – že tam pri dvanajstih, trinajstih se po šoli držijo za roke, okoli ramen, okoli pasu, pa poljubček… Kam smo pršli! Sicer sem jaz prvega fanta res v vrtcu vprašala, če se bo poročil z mano, ampak tisto je bilo čisto nekaj drugega. V šestem razredu pa, no ja, mogoče je bolje, da sem tiho.

Kaj jim še očitajo? Nasploh jim grejo same neumnosti po glavi, no! Ko bi morali biti malo resni, se pogovarjajo samo o fantih (punce), ali kvečjemu o kakšni novi skupini ali pevcu. Ali pa. kje so bile. Ali pa, kam bodo v prihodnjih dneh šle. Se ne more meriti z globokimi pogovori, ki smo jih imeli mi v njihovih letih (pajade!) . Fantje so pa tako ali tako bolj tiho. Le malo stepejo se radi – tako med prjatli!

Preklinjajo… JOOOJ.. a veste kako! Take jim letijo iz ust, le kje jih pobirajo! Vsi mogoči in nemogoči deli telesa in izpeljanke. Moji prijatelji v njihovih letih so sicer bolj pazili, da jih ni slišal kdo, ki bi poskrbel za neprijetne posledice, drugače pa so tudi kakšno močno rekli, da o bratu ne govorim, on je imel eno obdobje, ko jih je pravil najbrž še zlasti meni, da me je jezil… se pravi, da tudi ti niso dosti hujši, pa še zgled so najbrž dobili pri kom iz naše generacije.

Ja, potem mi ostane samo to, da so blazno izbirčni, malo mlajši se igrajo z vsemi mogočimi igračami, sami pa ne znajo nič skupaj spravit, malo večji bi bili pa samo na računalniku! In odgovarjajo, ja to pa res! Pa kakšno muzko poslušajo!

Ne, ne, moram biti poštena! Meni se pogosto zdijo prav smešni in simpatični. Nekaj od zgoraj naštetega je celo res, ampak je čisto normalno. Mnogo je pa tudi mladih z razčiščenimi pojmi glede dela in jela . Mnogo jih je, s katerimi se zlahka pogovarjaš, ker so ravno prav resni in mislijo s svojo glavo. Mnogi so ustvarjalni in te znajo presenetiti. Da se zrihtajo, to mi je celo zelo všeč! Včasih malo pretiravajo, ampak: času čas! Se bodo že našli. Všeč mi je, da se znajo postaviti zase. Z nekoliko potrpežljivosti običajno znižaš tisti njihov neustrezni ton in jih vsaj približno postaviš na pravo mesto. Je pa res, da si več upajo. Mi smo si precej manj – nas je vzgajala neka druga generacija, logično! Ali nam je to šteti bolj v dobro ali v slabo, mi pa ni čisto jasno.

Marsikaj, kar nas moti, je pa tako ali tako v precejšni meri naša zasluga.

Glasba pa, tu sem se a čisto zares zlagala: ne zdi se mi slaba, kar nekaj jih celo poznam, ki poslušajo isto kot jaz, glasbo iz časov, ko je bila le-ta najboljša.

  • Share/Bookmark

10. 12. 2007

Simsi

Zapisano pod: miks — 1danica - 10. 12. 2007

A poznate to igrico? Pri nas sta jo igrala otroka, menda tako za sprostitev od pretiranega razmišljanja (pa ja!), jaz sem pa poskusila in odnehala. Vzame preveč časa, ki ga zlahka porabim za kakšno drugo neumnost.

Ampak po svoje ni tako slabo…

Sedem, začnem, ekran je kot nepopisan list in ustvarim like, ki bodo zaživeli v moji igri, jih naredim ravno prav redoljubne (si morete misliti? da bi šlo tako z mojimi otroki… pha!), ravno prav družabne in delavne (uf! to je že prelepo!) , postavim hiško, kaj hiško eno orng bajto, na hitro izberem vzorce tapet… no ja, ta bajta mi ni ravno uspela. Bo naslednjič boljša. Sem mislila malo večjo, pa nimam kode za denar (to je sicer goljufanje, ampak nekateri jo imajo!!!). A psa lahko? Ne, kaže da zdaj še ne. Pa prav privoščila bi jim eno luštno zverinico… (aja, saj res, saj niso zaresni!)

Otroke pošljem v šolo, ta stari si poiščejo službo (šit! tudi ta ni taka, kot sem upala!), malo pospravijo po bajti, pa grejo (no, vsaj spravljati znajo).

V hiši bom montirala alarm, ampak ne še zdaj, moram prej še malo opremiti, starša morata pa zaslužiti še nekaj denarja. Potem bo tudi alarm.

Družinica pride domov, si napravi večerjo, potem pa vsak po svoje. In lej jo, smrkljo – sploh se ne uči! Pa mulo tudi ne. No ja, vsaj večjih traparij ne delata.

Skratka – življenje teče mirno dalje, deklica v par dneh (po njihovo letih) odraste in se zaljubi. Ker nisem pravočasno ugotovila, kako jo poročiti z izbrancem (malo moraš pa že obvladati), vzgajata svojega dojenčka na poti pred hišo in nikakor ju ne morem prepričati, naj ga za božjo voljo neseta noter.

Potrebujeta večji avto, pa vrtec, pa… Ojej! Hiša gori! In en tip nese televizor ven! Aja, alarma ni!

Ah, saj mi hiša tako ni bila posebno všeč: premajhen vrt je imela, pa eno spalnico premalo. Še tapete sem izbrala ene bolj grde, ker so bile menda cenejše! Pa psa ni! Pa kakšen jacuzzi bi bil lahko! Pa dva poštena avta. Pa klavir, bi otroka počela kaj bolj pametnega.

Nič, bom resetirala, šla od začetka, pa naredila bolje. Mogoče dobim kje še kodo za denar. Sicer se mi moji Simsi niso zdeli zelo nesrečni, ampak brez denarja se res ni dalo kdove kaj početi.

O ti, šment! Ne gre! Ta igra je zaresna! Jo bom morala igrati kar od tu naprej.
Saj ni tako slabo – s tisto kodo za denar je sigurno kaj narobe.

  • Share/Bookmark

6. 12. 2007

Na Miklavžev dan

Zapisano pod: Aktualno, O meni — 1danica - 6. 12. 2007

Ta prijazni stric mi je od vseh najljubši – tako orijeten, preprost in tako naš! Prinese par mandarin, par orehov, bombonov, čokolado in kakšne nogavice, toliko da tudi malo večjim pokaže, da so še otroci, pa celo za mamo se kaj najde.

Nič tako kričeče ni oblečen kot njegov zahodni kolega in presneto malo se pojavlja v medijih. Kot da ga vse to ne briga, pride lepo na deloven dan, da nam polepša jutro in že tečemo vsak po svoje, po poti pa ga polepšamo še komu, če se da.

Božič imam raje bolj po starem – s potico, toplim čajem, kakšno pomarančo,  s polnočnico (najlepše, če je pot malo zasnežena) in s tistimi, ki jih imam rada. Darila mi nekako ne grejo zraven.

Sem pa predlanskim šla v tem času v Ljubljano in srečala prijatelja iz otroških dni: nasmejan se je med otroki popeljal Dedek Mraz in jim delil bombone. Otroci so po stari navadi zapeli nekaj pesmic, vsi skupaj pa so polepšali mrzel večer. Ja, tudi za Dedka Mraza moram reči, da mi je prav simpatičen. Najstarejši od treh stricev je sicer k nam prišel za Miklavžem, ampak nas je tolikokrat razveselil, da tega ne smem kar pozabiti.

Božička sicer nimam preveč v čislih: naj mi božič pusti lep, miren in brez navlake. Kako je drugod, je pa stvar drugih. Upam, da boste prijazni do prijaznih mož, pa da bodo tudi oni do vas in da bo vaš december umirjen in lep.

  • Share/Bookmark

2. 12. 2007

A četica še koraka?

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 2. 12. 2007

Ne bi o morali v slovenskih pesmih ali kjer koli drugod. Ne bi o kvaliteti, taki, o kateri bi lahko presojali le posebej izobraženi in usposobljeni kritiki. Okusi so pa tako ali tako različni. O okusu se ne razpravlja.

Ne bi niti tehatala med turbofolkom in kakšno drugo zvrstjo ali kaj slabega napisala o pop glasbi. Le zakaj? Zmotila me je čisto določena pesem v čisto določeni oddaji.

Oddaja je bil Hitov Direndaj, pesem pa glasbena želja enega od malčkov, torej je verjetno imel tistih pet ali šest let. Pesem pa ni bila nobena druga kot “lepi Dasa iz Vrbasa”, tista o lepih ritkah, torej. (http://www.lyrko.com/lyrics/lepi_dasa)

Na zgornji povezavi je besedilo kompletno in še malo se ne omejuje na ritke.

Za omladinke sen kot titova štafeta
naprej preda me včasih tud starejša teta
Če punce so prevroče ruknem viski in tablete,
če vrsta je predolga tud lepilo za tapete

Pesem sama me sploh ne moti. Ima svojo foro, vsak jo lahko vidi malo po svoje, tip ima kar dober glas in tako ali tako verjetno ni nikoli imel namena z besedilom kandidirati za kakšno visoko mesto med slovensko poezijo. Le sprašujem se: A so to otroci staršev, katerim je glavna fora, da 4-, 5-, 6- letniki in še mlajši ponavljajo verze, za katere niti pojma nimajo, kaj pomenijo? Ali se to zgodi kar tako?

Sploh me zadeva ne jezi posebno, le spomni me na marsikaj izpred mnogih let.

Spomnim se na Jurčka, ki sam ni mogel čisto dobro poskrbeti za zajčke, zato je četica korakala z orodjem, da mu bo pomagala. Spomnila sem se na cekinčka, ki je letal okoli rožic in se do sitega najedel. Spomnim se pesmic o jeseni, o veveričkah in ježkih, ki so si nabrali zalogo za zimo, medtem ko so veselo skakljali sem in tja po gozdu. Pa veselega fantiča, ki ni imel bogvekaj, pa je vseeno nosil smeh in veselje ljudem okoli sebe. Spomnim se nekega veselja, ki smo ga še čisto majhni občutili, ko smo peli pesmice, ki so bile pisane za nas, pa tudi za male srčke danes. Da bi v te srčke prinesle toplino in prijaznost. Da bi mamicam in atitom pomagale privzgojiti dobro v teh dušicah.

Samo sprašujem se: je malčkom danes ostalo dovolj časa za prijazne pesmice za malčke, preden začnejo peti o zizikah, gavrilovič salamah in o ritkah?

  • Share/Bookmark

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |