Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

22. 12. 2007

Za vse ostalo poskrbi Mastercard

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 22. 12. 2007

Da bi vsaj! Tako enostavno je vleči tisto plastiko iz denarnice in jo dati gospe na blagajni, da jo potegne skozi tisto mašino! Potem se pa kar sešteva! In odšteva z mojega računa!Ampak v redu, to je moj problem. Moram pač sama z glavo po nakupih. Bolj me moti nekaj drugega.
Kakor hitro gre kartica skozi strojček, tudi POS imenovan, jo lahko mirne duše spravim, da je slučajno ne pozabim v trgovini. Prodajalka jo bodisi odloži predme, ali pa mi jo prijazno poda, da jo spravim. No ja, včasih jo drži v roki, dokler cela procedura ni mimo. Potem jo dobim skupaj s potrdilom in računom. Niti slučajno pa je ne obrne, da bi vsaj na hitro videla podpis na listku in na hrbtni strani kartice. Podpis je edino, kar naj bi zagotavljalo istovetnost človeka, ki s kartico plačuje s pravim lastnikom le-te. V vseh letih, kar s kartico plačujem v vseh mogočih trgovinah, se mi je le na banki enkrat zgodilo, da je ženska preverila podpis! Že tako tista čačka ni ne vem kakšno zagotovilo! Hči je bila zadnjič v neki trgovini, kjer je nihče niti približno ni poznal. Ker je bila njena kartica nova in nepodpisana, so ji … rekli, naj jo podpiše! Pred njimi! Halo?! Podpis naj bi bil varovalka!

V ZDA so pred leti naredili celo akcijo v zvezi s tem. Njim pa ni bilo dovolj, da so prodajalke preverjale podpise. Šli so nekoliko dlje in so preko medijev pozivali uporabnike kartic, naj tja, kjer je ponavadi podpis, napišejo: Samo z osebnim dokumentom. In so ga morali ob nakupu s tako kartico potem tudi pokazati, torej bi ga moral tudi kdo drug, če bi imel njihovo.
Res sicer v zadnjem času ponekod zahtevaj PIN kodo. Drži, tu je že bolj verjetno, da jo pozna le pravi lastnik kartice. Ampak, lej ga zlomka, meni že spet nekaj ni prav! Kolikokrat ste bili v trenutku, ko ste vtipkali kodo, sami pri blagajni? Ali ni bolj pogosto tako, da vam vsaj ena oseba lahko gleda pod prste?

Dandanes je pač tako, da nekateri odtujevanje raznih uporabnih stvari, npr. kartic, zelo dobro obvladajo. Poznam iz izkušenj – izkušenj drugih, hvala bogu. Ampak, taka kot sem, niti ni treba da naletim na kakšnega takega mojstra. Denarnico sem že pozabila v avtu, pri blagajni, padla mi je na tla, ko sem stopala iz avta in sem potem (v burji, kaj pa), pobirala tisto plastično solato, ki je padla iz žepkov, iskala sem jo ža dva dni in potem našla… ne vem več kje… pozabila sem jo v slaščičarni dan preden smo se vrnili z dopusta domov – brez nje… in še in še… ravno sinoči sem jo v torbici – torej s torbico vred- pozabila (trezna, prisežem!) na službenem žuru. Prav prijazno je počakala name v pisarni.

Saj bi rekla, da se bom poboljšala, pa kaj, ko ne vem, če se bom res. Ampak delam na tem.

Ker pa uspeh ni zagotovljen, se prav lahko zgodi, da bo nekega dne namesto mene kar en tip šel v eno trgovino, nabral za par sto evrov – in plačal z mojo kartico. Potem bom pa imela! Oziroma ne bom!

  • Share/Bookmark

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |