Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

30. 01. 2008

Načitan

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 30. 01. 2008

Zakaj se reče “načitan”? Človek je, na primer, zelo razgledan (v čisto splošnem smislu), zelo načitan (ker veliko prebere, ne prečita), v noben ponos mu pa ni, če je zelo “nagledan”.

Zakaj je take hvale vredno, če prebereš cel kup knjig (ooo, knjige imam tako rada!), od katerih niso nujno vse dobre? Če prebereš “Vojno in mir? Pa Ano Karenino? In Da Vincijevo šifro? Alamuta in Pod svobodnim soncem?

Nobenega dvoma ni, v knjigah se skriva bogastvo. Bogastvo besed, misli, modrosti in izkušenj drugih. Takih, ki se nas s svojim razmišljanjem dotaknejo, in takih, ki nam samo skrajšajo par uric. Sprostijo naše možgane, da si oddahnejo od cenikov, kvant, teženja in skrbi. Popeljejo nas v drug svet – če smo bolj romantični, se vživimo v kakšno ljubezensko zgodbo, bolj “pravljično razpoloženi” pa prav lahko padejo v svet Bradavičarke in njenih čarovnikov. Odvisno tudi od starosti.

Do tu vse prav. Ampak zakaj se ne bi mogel nekdo pohvaliti (prej bi mu bilo malo nerodno), da si je ogledal že ogromno filmov in oddaj – namesto prebral ogromno knjig. Saj je res, da bi v istem času lahko marsikaj ponaredil po hiši – tako kot takrat, ko je bral.

Ali se ne naučiš prav veliko iz današnjih oddaj, filmov in nadaljevank? Od tega, kako je bilo včasih, do tega, kaj narediti, če se zgodi ta in ta nesreča, pa tudi, kakšne sledi pustijo zločinci na kraju zločina in kako se da kakšno jed skuhati nekoliko drugače, bolj zanimivo ali celo bolj preprosto. Namesto tebe raziščejo, če drži ta ali ona traparija, ki kroži med ljudmi (npr. da plomba lahko deluje kot antena in potem zob sprejema radijski signal), pokažejo, kako kakšno stvar izdelajo (ali so jo pred mnogimi leti). Veliko izveš o živalih, ki jih (še sreča!) v živo ne boš nikoli srečal, za nekatere pa v kakšnem dokumentarcu sploh prvič slišiš.

Zakaj bi bilo to znanje manj vredno od tistega iz knjig?

Vse bolj se mi zdi, da je to konec koncev stvar prave mere – tako kot večina stvari v življenju.
Zato, da ne zabiješ preveč časa pred kakšno škatlo, a se vseeno ne bojiš prižgati, da ti nekoliko popestri popoldne ali večer, sploh če si sam pri hiši.

Z rezervo moraš tako ali tako vzeti eno in drugo. Noben vir informacij ni tako neoporečen, da bi bilo prav možgane kar izključiti.

Pa tudi to drži, da veliko laže likam pred televizijo kot med branjem dobre knjige.
Uspava me pa lahko oboje.

  • Share/Bookmark

25. 01. 2008

V osmih dneh

Zapisano pod: miks — 1danica - 25. 01. 2008

V osmih dneh naj bi se mi zgodilo nekaj, kar sem si vedno želela. Ali vsaj zelo dolgo. Najbrž nekaj čudovitega, prelepega, nadvse osrečujočega.  Ker se z ljudmi okoli sebe dobro razumem, to najbrž ne bo ljubezen (ker – hvala bogu – to ne bi bilo nekaj novega), potovanje v tem času tudi ne (službene obveznosti ne dopuščajo), in ker nimamo problemov z zdravjem (spet hvala bogu!), preostane samo še denar. Ja, to bi bilo fajn!

Ampak nič ne bo iz tega.

Verjamem, da človek ni najvišja stopnja zavesti in inteligence, preveč arogantno bi bilo misliti, da smo največ, kar je mogoče. Verjamem torej v boga, posledično tudi v hudiča, ne domišljam pa si, da bi si lahko kadar koli dobro predstavljala, kakšen je eden ali drugi. Niti mi to ni potrebno. Čisto možno je, da nad nami bedijo angeli. Tisti okrog nas so pa sploh čisto realni – ljudje, ki ti kar tako polepšajo dan in povrnejo vero v človeško prijaznost in dobroto.

Ampak v elektronsko pošto, ki aktivira nam neznane moči, nam pošlje angele, da nam kot dobre vile izpolnjujejo želje, če le pošljemo pismo nazaj, pa še sedmim novim naslovnikom, in to v osmih minutah po tistem, ko jih prejmemo,  V TO PA, DRAGI MOJI, NE VERJAMEM. Pa vi?

Pošto sem zato po hitrem postopku poslala v koš, skupaj s tisto iz Nigerije in Južnoafriške republike, v katerih mi obljubljajo odstotke od ogromne vsote, če jim pomagam urediti transakcijo. Skupaj z vsemi ponudbami, da si za majhno vsoto dam povečati nekaj, česar sploh nimam. Pa s ponudbami za zdravila, ki jih ne potrebujem, in tudi če bi jih, bi mi ravno ponujena s tega naslova verjetno bolj škodila kot ne. Skupaj z vsemi mogočimi povezavami na elektronske voščilnice, ki to zagotovo niso. 

Kaj je bolj grdo? Imeti zdaj te angele (sličica je strašno  lepa) v košu skupaj z najhujšimi packarijami ali poslati ga naprej (in nazaj)? Užaliti pošiljatelja ali imeti sebe za norca?

Sem si že odgovorila, to res ni kakšna strašna dilema.
Zdaj je pošta v košu in zaenkrat bo tam ostala. Dokler je ne zbrišem.  

Zato zaenkrat ne bo nič  z vsoto, ki naj bi se kar naenkrat pojavila od kdo ve kod (mogoče pa Loterija sponzorira take e-maile? :)   )

Nič novega. To sem vedela že prej.

  • Share/Bookmark

23. 01. 2008

Moje namizje

Zapisano pod: miks — 1danica - 23. 01. 2008

namizje1.gif

je tako, kot ga potrebujem. Včasih bolj našarjeno, včasih manj. Nekatere ikone niso tu zaradi mene ampak drugih. Sliko sem dobila na netu, tako da nimam nobenih avtorskih pravic, in jo bom hitro spet snela, če bo treba. Na sliki je pa meni ljub kraj.

  • Share/Bookmark

20. 01. 2008

Dobro je vedeti…

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 20. 01. 2008

…ali pa ne,

da je beseda FINALE moškega spola in se bo zato, ZAČEL, KONČAL in je VELIKI FINALE in nikakor VELIKO,

da je HČI doma, HČER imam pa rada,

da TO vem, TEGA pa ne vem (to ne vem… jooooj), oz PROBLEM bomo rešili, PROBLEMA ne bomo rešili,

da je NEBO ena beseda, ki pomeni čisto nekaj drugega, kot besedici NE in BO ena za drugo,

da se samostalniki srednjega spola v dvojini drugače sklanjajo kot tisti moškega: pred DVEMA LETOMA, DVE VPRAŠANJI, DVE PLAČILI,

da se, kadar je predmet last osebka, uporabi SVOJ, ne MOJ, TVOJ… prinesel je njegov mobitel, PRINESEL JE SVOJ MOBITEL…

da TEMU NI TAKO v bistvu nič ne pomeni (TO NI RES, TO NI TAKO…),

da tudi v nadaljevanju stavka ne pozabimo, o čem smo govorili, in upoštevamo spol: Postavil je tri vprašanja, dobil odgovor, nato pa postavil še ENO… (ne ENEGA),

da lahko tisto, kar hočemo povedati, poudarimo bolj na kratko kot Angleži: REČI HOČEM, DA … (Angleži pa – tako kot dandanes mnogi Slovenci: Kar hočem povedati, je, da…)

da sta NEKJE in NEKAKO besedi z določenim pomenom, ki naj ne bi bili po dvakrat, trikrat v istem stavku: Mi smo NEKJE načrtovali, da bi z investicijo začeli NEKJE marca ali aprila, zaključili jo pa tam NEKJE novembra.

da beseda DEJANSKO sicer tudi nekaj pomeni, pa vendar ni niti približno tako uporabna, kot nekateri mislijo.

…in še marsikaj.

Ja, dobro je vedeti – ali pa ne. In zakaj ne? Ker v današnjih dneh – veliko bolj kot pred kakšnimi dvajsetimi leti – potem ne moreš v miru spremljati niti enega dnevnika, kaj šele kakšne druge oddaje. Pa sem šele na začetku. Če bi samo en dan zapisovala vse cvetke, ki jih slišim in preberem, bi bilo tega malo morje. Pa do prevodov še prišla nisem (ko je fifty-seven hundred kar 75 000)!

Pa tudi zato ni dobro, ker potem na blogu namesto dobrih, pametnih misli vidiš, kako narobe jih je nekdo zapisal, in moraš sam pri sebi razčistiti, da to res ni smisel vsega skupaj, lepo predelaš misli namesto slovnice, in greš naprej. (A si ne moreš kaj, da si ne bi mislil, da sklanjati bi pa človek že lahko znal… )

Mogoče pa niti ni tako slabo, da me jezijo take stvari, saj bi me lahko jezile dosti hujše, potem pa res ne bi mogla spati. Sploh pa imam zadevo menda v genih, le da je do mene prišla že zelo blaga oblika sindroma – moj praded je menda v časopisu napake obkrožil…

Ste že fajn in v redu vsi skupaj, lepo nedeljo vam želim, pa naslednje dni tudi, morebitne komentarje bom brala, če bodo pravilni ali ne, pa vaše bloge tudi- marsikaj pametnega je v njih!

  • Share/Bookmark

17. 01. 2008

Čez tisoč let, ko …

Zapisano pod: miks — 1danica - 17. 01. 2008

Proti svoji navadi sem šla v gledališče. Bom še povedala zakaj.

Predstava je bila bolj kratka, celo preveč razdrobljena za moj okus, a poznala sem glavne akterje in to ji je dajalo prav poseben čar. Ob smehu na stare fore – zelo lokalne in lepo spletene v komedijo – mi je stvar dala misliti:

Kdo bo čez tisoč, ma kakšnih tisoč, čez sto let še vedel za današnjo inflacijo? Bomo kaj omenili kakšnim mladičkom našega naraščaja (če bomo imeli srečo, a ne?) in bodo prvič preslišali, drugič pa rekli: “Ja ja, saj že vemo. Si že stokrat povedala!”
Kdo bo takrat vedel s koliko je cena kruha poskočila na koliko? Jaz na primer vem, da je bila tam v sedemdestih letih (74 mogoče, tam enkrat) lučka dvestopetdeset starih dinarjev, pa je ta podatek še zame čisto neuporaben, kaj šele za druge. In ne glede na to, kar se nam dogaja, ne glede na to, kar se dogaja naši domovini in kar jo bo še doletelo, smo samo kolesca v toku časa. In če danes vidim, da je bilo včasih (ko smo bili še mladi :) ) brez pretiranega izobilja lahko zelo lepo, bomo morda nekoč tako videli tudi današnje dni. Ali pa vsaj naši otroci.

Zatorej se bom potrudila po najboljših močeh, da bi lepo preživela, kar mi je namenjeno, čeprav bom še kdaj potožila, da bi bile cene lahko nižje, denarja pa več v žepu. Še vedno je glavno, da smo zdravi, pa bo vse ostalo tudi.

Aja, predstava! Igrali so Gorjani, večinoma pravzaprav Gorjanke, njihov glavni moto je bil:
Gwra grje naprej! Važnu je seme: nej bo wd bika, kštrwna al pe mwošku!*

Ne bom delala obnove, a ni bilo slabo. In zakaj sem šla?
Na posebno povabilo ene od igralk: povabila me je bivša tašča (ki je nikoli nisem klicala tašča). A vi ne bi šli?

*Gora gre naprej! Važno je seme, najsibo od bika, ovna, ali pa moško!

  • Share/Bookmark

15. 01. 2008

Kakšne volje smo danes?

Zapisano pod: Prebliski — 1danica - 15. 01. 2008

… ali razmišljanje ob preobilju informacij…

S TV grmijo o podražitvah in o novih podražitvah. In o novih podražitvah. In novih. Grem v trgovino in plačam za kruh in se mi vse skupaj zdi noro. Pa saj kruha najbrž res pojemo preveč. Pa tankam in mi je kar malo slabo. Pa se bencin že nekaj časa ni bistveno podražil. Kaj pa, če bi šel tako gor kot pašta in kruh? In mleko?

Pa to bi še šlo. Prebavim najnovejše in se malo discipliniram. Ker kruh jeva samo še dva pri hiši, zato se zmeniva, ali ga rabiva ali ne, in ga kupim, ko je treba – prej je bil vedno za vsak slučaj tam in se je pogosto postaral in so ga pojedle druge lačne živali. A naj delam, kar hočem, to se mi še vedno dogaja.

Ampak, ko se potolažim, da le nisem tako uboga (konec koncev imam nadpovprečno plačo – le kako živijo tisti s povprečnimi in podpovprečnimi? ), mi z ekrana lepo servirajo, da naša država na svetovni lestvici drsi navzdol in to precej hitro. In sicer pravijo tokrat, da je manj ekonomsko svobodna, izstopajo pa menda obseg državne porabe, trg dela in nespoštovanje lastninskih pravic. Hja, kaj novega? Niti ne.

V službi je nekaterim čisto jasno, da moramo stavkati, ker realno gledano naše plače padajo. In ker tako menda izraziš solidarnost s tistimi, ki si v naši demokratični državi ne upajo več stavkati, ker bi jih po enem dnevu nedela čakalo še nešteto drugih – čisto neprostovoljno. Drugim se stavka ne zdi tako samoumevna, ker so naše plače še vedno nadpovprečne in torej zaslužimo še vedno več, kot mnogi, ki nam te plače dajejo. Ja, v javnem sektorju sem, in to učiteljica!! Ampak če me spomin ne vara, smo bolj ali manj na mestu stopicali edino s stavkami. Edino tako smo se izognili drsenju plač navzdol. Poleg tega mi je država še izpred let dolžna kakšnih 3000 evrov, ki jih najbrž nikoli ne bom videla. Pa še del plače gre direkt v nek sklad, za katerega ne vem, kako deluje, in ga prav gotovo nisem sama izbrala in zdaj še enkrat nameravaj ravno nekaj takega.

Da bi bila mera polna, se je država odločila, da ima toliko denarja, da bo financirala »zasebne« šole. Spoštujem pravico do lastnega prepričanja tudi v zvezi s šolanjem, ampak naša država ima jasne normative, kar se tiče števila otrok in njihovih potreb: za jutranje varstvo, oddelek, oddelek podaljšanega bivanja… Če »ni potreb«, ne bo novega oddelka. Zmanjka en otrok za podaljšano bivanje in starši se lahko grejo slikat. Tu se pa kar naenkrat odpre ena cela šola (»zasebna«) za otroke, ki so že normalno hodili v šolo. Lahko zaradi mene – ko bo država imela denar za to.

»Kaj je pa treba, da družina gre konec tedna kar tako malo na morje?« je bila izjava, ki me je malo pogrela danes. »Na morje se gre enkrat na leto.Mi si kar mislimo, kaj vse pripada delavski družini, ker nam je šlo tako dobro.«

Vedno pripravljena sprejemati druga mnenja, najprej zajamem sapo in se niti potem ne razburim, a vseeno se mi zdi, da nedeljsko pohajanje ni glavni del povprečnega slovenskega proračuna.

»In hrana – ja tudi, če bomo malo manj kupili, dajte no, še vedno bomo siti.«

Tu pa ni več zneslo. Brez kakšne jeze ali česarkoli podobnega sem izrazila svoj dvom:»Jaz bom, kakšen s petsto evri plače pa z otroki pa ne vem… a bo res? Včasih je naš Rdeč križ zbiral igrače za otroke v Vietnamu, danes ima pa dovolj dela doma… »

Se mi ni dalo, a pomislila sem na leta svojega dela (a učitelji da delajo…? O ja.). In čeprav mi ne gre tako slabo, nimam česa pokazati. Najemnino tako rekoč mečem skozi okno, saj to stanovanje ne bo nikoli moje. Ponudili so ga v odkup, a če vzamem tako posojilo, da bom komaj dihala, ga bom še vedno odplačevala, ko bom že nekaj časa v penziji.

Nič ne bo z mojo sanjsko hišo. Lahko bi bila čisto majhna, da bi le lahko šla okoli, imela eno gredo za solato in eno za peteršilj in drobnjak. In enega psička z globokimi rjavimi očkami.
To je postal že družinski vic in tako bo moralo biti čisto v redu.

O stavki bom še razmislila, pri denarju bom poskusila bolj vklopiti matematiko, debatirala bom pa tudi čim manj na to temo. Bo bolje za živce. Za začetek bom vzela daljinec in poiskala kanal brez informativnega programa.

Tako! Že pomaga!

  • Share/Bookmark

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |