Iz moje glave

… ali razmišljanje ob preobilju informacij…

S TV grmijo o podražitvah in o novih podražitvah. In o novih podražitvah. In novih. Grem v trgovino in plačam za kruh in se mi vse skupaj zdi noro. Pa saj kruha najbrž res pojemo preveč. Pa tankam in mi je kar malo slabo. Pa se bencin že nekaj časa ni bistveno podražil. Kaj pa, če bi šel tako gor kot pašta in kruh? In mleko?

Pa to bi še šlo. Prebavim najnovejše in se malo discipliniram. Ker kruh jeva samo še dva pri hiši, zato se zmeniva, ali ga rabiva ali ne, in ga kupim, ko je treba – prej je bil vedno za vsak slučaj tam in se je pogosto postaral in so ga pojedle druge lačne živali. A naj delam, kar hočem, to se mi še vedno dogaja.

Ampak, ko se potolažim, da le nisem tako uboga (konec koncev imam nadpovprečno plačo – le kako živijo tisti s povprečnimi in podpovprečnimi? ), mi z ekrana lepo servirajo, da naša država na svetovni lestvici drsi navzdol in to precej hitro. In sicer pravijo tokrat, da je manj ekonomsko svobodna, izstopajo pa menda obseg državne porabe, trg dela in nespoštovanje lastninskih pravic. Hja, kaj novega? Niti ne.

V službi je nekaterim čisto jasno, da moramo stavkati, ker realno gledano naše plače padajo. In ker tako menda izraziš solidarnost s tistimi, ki si v naši demokratični državi ne upajo več stavkati, ker bi jih po enem dnevu nedela čakalo še nešteto drugih - čisto neprostovoljno. Drugim se stavka ne zdi tako samoumevna, ker so naše plače še vedno nadpovprečne in torej zaslužimo še vedno več, kot mnogi, ki nam te plače dajejo. Ja, v javnem sektorju sem, in to učiteljica!! Ampak če me spomin ne vara, smo bolj ali manj na mestu stopicali edino s stavkami. Edino tako smo se izognili drsenju plač navzdol. Poleg tega mi je država še izpred let dolžna kakšnih 3000 evrov, ki jih najbrž nikoli ne bom videla. Pa še del plače gre direkt v nek sklad, za katerega ne vem, kako deluje, in ga prav gotovo nisem sama izbrala in zdaj še enkrat nameravaj ravno nekaj takega.

Da bi bila mera polna, se je država odločila, da ima toliko denarja, da bo financirala »zasebne« šole. Spoštujem pravico do lastnega prepričanja tudi v zvezi s šolanjem, ampak naša država ima jasne normative, kar se tiče števila otrok in njihovih potreb: za jutranje varstvo, oddelek, oddelek podaljšanega bivanja… Če »ni potreb«, ne bo novega oddelka. Zmanjka en otrok za podaljšano bivanje in starši se lahko grejo slikat. Tu se pa kar naenkrat odpre ena cela šola (»zasebna«) za otroke, ki so že normalno hodili v šolo. Lahko zaradi mene – ko bo država imela denar za to.

»Kaj je pa treba, da družina gre konec tedna kar tako malo na morje?« je bila izjava, ki me je malo pogrela danes. »Na morje se gre enkrat na leto.Mi si kar mislimo, kaj vse pripada delavski družini, ker nam je šlo tako dobro.«

Vedno pripravljena sprejemati druga mnenja, najprej zajamem sapo in se niti potem ne razburim, a vseeno se mi zdi, da nedeljsko pohajanje ni glavni del povprečnega slovenskega proračuna.

»In hrana – ja tudi, če bomo malo manj kupili, dajte no, še vedno bomo siti.«

Tu pa ni več zneslo. Brez kakšne jeze ali česarkoli podobnega sem izrazila svoj dvom:»Jaz bom, kakšen s petsto evri plače pa z otroki pa ne vem… a bo res? Včasih je naš Rdeč križ zbiral igrače za otroke v Vietnamu, danes ima pa dovolj dela doma… »

Se mi ni dalo, a pomislila sem na leta svojega dela (a učitelji da delajo…? O ja.). In čeprav mi ne gre tako slabo, nimam česa pokazati. Najemnino tako rekoč mečem skozi okno, saj to stanovanje ne bo nikoli moje. Ponudili so ga v odkup, a če vzamem tako posojilo, da bom komaj dihala, ga bom še vedno odplačevala, ko bom že nekaj časa v penziji.

Nič ne bo z mojo sanjsko hišo. Lahko bi bila čisto majhna, da bi le lahko šla okoli, imela eno gredo za solato in eno za peteršilj in drobnjak. In enega psička z globokimi rjavimi očkami.
To je postal že družinski vic in tako bo moralo biti čisto v redu.

O stavki bom še razmislila, pri denarju bom poskusila bolj vklopiti matematiko, debatirala bom pa tudi čim manj na to temo. Bo bolje za živce. Za začetek bom vzela daljinec in poiskala kanal brez informativnega programa.

Tako! Že pomaga!