Načitan
30.01.2008 ob 22:51
Zakaj se reče “načitan”? Človek je, na primer, zelo razgledan (v čisto splošnem smislu), zelo načitan (ker veliko prebere, ne prečita), v noben ponos mu pa ni, če je zelo “nagledan”.
Zakaj je take hvale vredno, če prebereš cel kup knjig (ooo, knjige imam tako rada!), od katerih niso nujno vse dobre? Če prebereš “Vojno in mir? Pa Ano Karenino? In Da Vincijevo šifro? Alamuta in Pod svobodnim soncem?
Nobenega dvoma ni, v knjigah se skriva bogastvo. Bogastvo besed, misli, modrosti in izkušenj drugih. Takih, ki se nas s svojim razmišljanjem dotaknejo, in takih, ki nam samo skrajšajo par uric. Sprostijo naše možgane, da si oddahnejo od cenikov, kvant, teženja in skrbi. Popeljejo nas v drug svet - če smo bolj romantični, se vživimo v kakšno ljubezensko zgodbo, bolj “pravljično razpoloženi” pa prav lahko padejo v svet Bradavičarke in njenih čarovnikov. Odvisno tudi od starosti.
Do tu vse prav. Ampak zakaj se ne bi mogel nekdo pohvaliti (prej bi mu bilo malo nerodno), da si je ogledal že ogromno filmov in oddaj - namesto prebral ogromno knjig. Saj je res, da bi v istem času lahko marsikaj ponaredil po hiši - tako kot takrat, ko je bral.
Ali se ne naučiš prav veliko iz današnjih oddaj, filmov in nadaljevank? Od tega, kako je bilo včasih, do tega, kaj narediti, če se zgodi ta in ta nesreča, pa tudi, kakšne sledi pustijo zločinci na kraju zločina in kako se da kakšno jed skuhati nekoliko drugače, bolj zanimivo ali celo bolj preprosto. Namesto tebe raziščejo, če drži ta ali ona traparija, ki kroži med ljudmi (npr. da plomba lahko deluje kot antena in potem zob sprejema radijski signal), pokažejo, kako kakšno stvar izdelajo (ali so jo pred mnogimi leti). Veliko izveš o živalih, ki jih (še sreča!) v živo ne boš nikoli srečal, za nekatere pa v kakšnem dokumentarcu sploh prvič slišiš.
Zakaj bi bilo to znanje manj vredno od tistega iz knjig?
Vse bolj se mi zdi, da je to konec koncev stvar prave mere – tako kot večina stvari v življenju.
Zato, da ne zabiješ preveč časa pred kakšno škatlo, a se vseeno ne bojiš prižgati, da ti nekoliko popestri popoldne ali večer, sploh če si sam pri hiši.
Z rezervo moraš tako ali tako vzeti eno in drugo. Noben vir informacij ni tako neoporečen, da bi bilo prav možgane kar izključiti.
Pa tudi to drži, da veliko laže likam pred televizijo kot med branjem dobre knjige.
Uspava me pa lahko oboje.
Danica ne vem zakaj drugi, zase pa vem, zakaj. Ker na TVju dobiš ˝filtrano˝ informacijo. Ne rečem, da kaj ne ˝uide˝ mimo, ampak redko, pa še to vedno bolj. Televizija (film, oddaja) je bila prvotno namen izobraževanja, vendar so kmalu ugotovili njeno ˝manipulacijsko˝ vrednost in s tem je izgubila verodostojnost informacije. Sicer se pa seveda da dobiti info v audio video obliki, to je tudi res, ampak v obliki kolekcionarskih zbirk in ne na tv ju…
Discovery je že ˝manipulacija˝ pri mnogo mnogo oddajah… Je pa res, da niso vse knjige koristne, zato pa tisti ki bere Plestenjakovo knjigo ni načitan… 
Razen seveda, če bi se želeli pogovarjati samo o živalih
Mislim, da bi lahko kar potegnili vzporednice…. Tudi v knjige marsičesa ne napišejo.
Pa če govorimo o leposlovju in igranem programu?
Glede manipulacij trdim, da moraš vse, ampak res VSE jemati z rezervo.
Hmm, ja Danica, že drži, da iam vsaka doba svoje knjige in da je pisana s strani posameznika, vendar če govoriva o nekih ˝življenjskih˝ oz. filozofskih, potem imaš na voljo negacij skozi različne avtorje.
Ko pa govoriva o filmu in leposlovju, pa govoriva o drugačnem posamezniku. Leposlovje ti daje širino izražanja in dojemanja. Leposlovna knjiga ni prirejena bralcu, medtem ko film je, ker je nastal zgolj iz komercialnega namena (govoriva o televiziji in ne o art filmu)… Ekranizacija del globje vsebine, pa je bila redkost že leta nazaj, medtem ko je sedaj že popolnoma izginila. Knjiga se pa vedno lahko izda v samozaložbi, kar ni velik strošek, načeloma…
Je pa dobra mera skepticizma seveda vedno dobrodošla, tudi o tem, ali sedaj pišem ali ne
Poleg ogromno dobrih knjig,ki sem jih prebrala,sem prebrala tudi veliko dr.romanov in ljubezenskih zgodb.
Ni mi nelagodno to priznati. Knjiga mi vzame cel dan ali dva.Če je zanimiva,se pri nas življenje ustavi. Zato včasih raje vzamem kakšno bolj tanko knjižico , npr. za eno urico odklopa
danica,
kako si ti domišljaš brati z likalnikom v roki? In potem namesto dlani, prisloniš likalnik na lice
,
seveda je bolje likati, ko gledaš televizijo.
Ja, načitan je drugi izraz za ljudi, ki veliko vedo. Kaj te moti ta izraz? In ko naših “ta starih” ne bo, nam b žal za to besedo, ker se bo izgubila
.
Jaz sem veliko načitana, veliko nagledana, veliko naslušana, in prav iz vsega se učim. Še najbolj me pa uči življenje samo
ditka,
tudi jaz sem prebrala na kupe dr.romanov, pa “lljubavnih vikend romanov”. Tudi iz tega se človek uči, če ve, zakaj se gre.
Od leposlovnih knjig, pa zgodovinskih, pa biografskih, mi je glih toliko ostalo kot od vseh drugih romanov.
Zapomnim si to, kar se mi zdi vredno za življenje.
Čudno, da niste prosvetniki še definirali tega okoli dojemanja. Jaz se prav dobro spomnim enkrat, ko sem bil na roditeljskem Pr’far in je ravnateljica Lenka z visoko dvignjenim kazalcem pravila, da se otrok največ nauči če bere!! To mi ne bi ostalo tako v spominu , če ne bi isti dan imel nekakšnega izobraževanja v firmi, kjer je bila rdeča nit ravno nekaj nasprotnega. V tisti teoriji je namreč vse izhajalo iz tega, da smo ljudje drastično različni glede na način na katerega bolje dojemamo. Kolikor se spomnim so ljudi razdelili na video (tu notri so verjetno tudi bralci), avdio in praktike. po tem takem je lahko za enega boljša knjiga, za drugega Tv ali pa kaj tretjega !? Jaz sem pred kratkim pisal o tem, da težko kaj preberem, po tvojem zapisu pa sem se še za eno stopnjo bolj trdno namenjen v bližnji prihodnosti spet enkrat spopasti s tem. žio
Žio!
Ja, eni se bolj audio, drugi bolj vizuelni, tretji bolj daktilni tipi učencev. Se pravi, da bolje dojemajo preko slušnih ali vidnih virov informacij ali pa tako, da se stvari dotikajo in z njimi kaj počnejo.
TV ponuja prvo dvoje hkrati, knjiga pa neznansko spodbuja domišljijo, kar tudi ni od muh. Kar preberemo, si v glavi naslikamo.
Jaz samo trdim, da je v primerjavio s televizijo, ki danes ponuja ogromno dobrih in verjetno še več zanič in “praznih” oddaj, znanje iz knjig precenjeno.
Kljub temu pa je življenjskega pomena, da se človek nauči dobro brati, še bolje je, če zna knjige izbirati in jih brati z užitkom.
Pozdravljena, 1danica!
Nekaj ste že nakazali o tem, kar se meni zdi največja razlika med knjigo in filmom, televizijo, radijem, … Predvsem domišljija! Največ zato, ker si med branjem knjige, pa naj bo kakršna koli, lahko privoščimo “postanek”, razmislek, ponovno čitanje zadnjega sklopa, takrat, ko nam to ustreza. Ob tem sprostimo domišljijo, kritično preverjanje in umeščanje v naš vrednostni sistem, in vse ostale vrednote, ki nam jih literatura nudi. Pri gledanju ali poslušanju “audio- video” izdelkov pa moramo slediti tempu režiserja. Med reklamami
lahko nekaj svojih čustev “shranimo”, vse ostalo pa se izgubi v megli novih dogodkov.
Verjetno je prav zato televizija ali film veliko boljše sredstvo za manipulacijo z ljudmi. Kadar sta v ta namen uporabljena!
Takole bi povzel: Za potrebe pridobivanja novih “podatkov” in za čisto razvedrilo, so video vsebine priročnejše! Za “meditacijo” in zorenje pa je pisana, časovno nevezana beseda še vedno boljša!
Jaz bi rekel,da je načitan tisti ki je veliko prebral,če pa je tudi kaj odnesel od branja je pa še razgledan
Ta je pa dobra! Vseeno je malo odvisno od tega, kaj je prebral. Po stodvajsetih doktor romanih si, na primer, tako razgledan, da ti je popolnoma jasno, da se ljudje zaljubijo, lažejo, seksajo, goljufajo in včasih zbolijo. Tu pa tam kdaj jih je treba celo operirati. Kakšna informacija pa vseeno manjka.
Joj, tole zdaj kar malo narobe izgleda! Čosto resno sem mislila, da si fajn povedal.
Mislim, da je tak izraz tak kot je, zaradi njegove starosti. Če bi dan danes veljal, bi bil jaz totalni idiot. Zadnjih dvajset let, ne vem, če sem prebral tri knjige. Problem je tudi, ker tudi TV gledam bolj malo. Zdi se mi pa, da je znanja povsod dovolj, če si le pripravljen prisluhniti, pa čeprav marsikdo za znanje šteje hranjenje podatkov, kot so razne letnice, datumi, priimki… Tukaj sem spet idiot…
Prednost knjig (tistih z zgodbami) je v tem, da ti spodbuja domišljijo, ker si karakterje vizualiziraš sam, pri filmu oziroma sliki pa imaš to že dano.
Poleg tega je jezik v knjigah bogatejši od tistega na tv in se zato besedni zaklad uspešneje nadgrajuje in ohranja ravno z branjem.
Podpišem vse, kar je napisal že Človek … in dodajam …
Gre tudi za postopek preko katerega določene informacije in sporočila zaznavaš. Absorbirana literatura je v primerjavi z avdio verzijo počasna, poteka počasi. Na primer … Film, ki je ustvarjen po romanu, se odvrti v dveh urah. Recimo. Taisti roman, na primer Ana Karenina, bereš precej dlje časa. Znano je, da noben film ne nadomesti učinka romana. Tudi če rečemo, da je adaptacija za film uspela dobro, še vedno, jasno, manjka neskončno veliko informacij in avtorjevih razmišljanj, ki potekajo ob podani zgodbi. Film vedno zajame samo bistvo, osbovo in se orientira predvsem na zgodbo. Z mehanizmi prikazovanja, s konceptom in umetniškim pristopom lahko bolj ali manj uspešno prikaže tudi vzdušje, klimo romana, vendar avtomatično toliko in toliko podanega na filmu ni in ne more bit.
Pri čemer je treba upoštevat tudi postopek absorbiranja vsebine. Film je hiter, zato njegov učinek na ponotranjenje informavij veliko manjši, romanu se sledi počasi, od besede do besede, z vsemi komentarji avtorja, zato bralec absorbira več (zdaj ne govorim o sposobnosti bralca, da uspeva prepoznavat vsebino glede na različne stopnje zahtevnosti literature). Vse, kar je hitreje in bolj površno obdelano, ima manjši rezultat v učinku prejemnika informacij. Zato je na primer učenje po povzetkih in piflanje stavkov za test dva dni pred izpitom zelo neučinkovito, saj bo učenec relativno kmalu večino pozabil, hkrati pa je še oropan za širše obvladovanje informacij z vsemi pojasnili itd., čeprav bo naslednji dan lahko izpit opravil (hitro nasul na papir vse, kar je zmemoriral na hitro). Povsem drugače bi bilo, če bi si učenec vzel čas in počasi bral in ponotranjal vsebino z vsemi pojasnili in opisi. Brez kakšne piflarske muke bi razumel, kaj je bral, in posledično bi se informacije vtiskovale sproščeno, kar same od sebe kot logične posledice prebranega. Zato bi si jih tudi lažje zapomnil in selekcioniral plvje od cvetja … s čadom, s prakso in primerjavami, ki bi se vrstile in tako bogatile njegov svet. Torej je branje tudi neke vrste veščina, šport, preko katerega uriš svoj duhovni svet dojemljivosti. Vedno hitreje razumeš prebrano, globino prebranega in z lotevanjem vedno težkih vsebin, vedno več absorbiraš in se viša kvaliteta tako užitka kot sprejemanja informacij in sposobnosti lastnega kvalitetnega oblikovanja mišljenja.
Za osnovno kvalitetno razgledanost je avdio verzija boljša. Ker izloči nakladantski balast od bistva. Skratka, bolje uči prepoznavanje, izločevanje bistva. Kar je osnova za nadaljevanje na intelektualni poti, na poti razgledanosti. Zato podpiram avdio način poučevaja na šolah v smislu prvega koraka. Namreč totalno brez veze je, da se muči učenec z neskončnimi govori učitelja in neskončno razpotegnjenimi bukvami, pri čemer še ni osvojil sposobnosti razločevanja bistva. To je hkrati po šolah eden največjih problemov, ki pestijo na primer dijake in jim učitelji bedasti prav nič ne pomagajo pri osvajanju te veščine.
Po principu prikazovanja krajših dokumentarcev bi učenec pridobil bistvene informacije na veliko bolj prijeten in priljuden način (ker je šele na začetku spopadanja s pridobivanjem informacij in širjenjem znanja), na drugi stopnji pa bi se spopadel z literaturo, pri čemer bi počasi zaznaval, kakose koncept ponavlja in lažje absorbiral dodatne informacije in razlage, ker bi jih v glavi samo limal na že poznano in utrjeno bistvo.
Enak princip se odvija tudi pri branju leposlovja. Dokler ne dojemaš bistva, ne moreš uživat v kompleksnejših tekstih in ne razviješ sposobnosti večje dojemljivosti za zahtevnejše branje.
@Dare:
pozabila sem zatežit še na tvoj komentar. Imaš popolnoma prav. Samo da se ta lastnost lahko transformira tudi skozi literaturo. Miha Mazzini se je na primer veliko ukvarja s to teorijo. Slušni in vizualni tip. No, in tudi znotraj literature na primer se razlikuje slog pisanja. Pravimo, da so nekateri romani bolj filmični, torej pisani na način, ki ga zlahka prevedeš še na film, nekateri drugi pa bolj romaneskni (recimo, da bi lahko tako rekli). Mazzini se ima za tipa človeka, ki deluje bolj na vizualizacijah in tako tudi piše romane, ki so bliže pisanju scenarija za film … krajši opisi, več dialogov , akcije itd.
Največji problem so praktiki … hahahaha … Diskriminirani tudi v šolskem sistemu. Namreč praktično prepoznavanje terja več časa in večinoma tudi denarja. Smola!
Ni kaj, popolnoma se strinjam. Vse ob svojem času, vsaka stvar za tisto, za kar je dobra.
Tisto o učenju poskušamo vedno znova razložiti našim učencem. Ker se pa nekateri sploh ne učijo (čisto zares!), tega ne morejo razumeti, kajti to znanje bi lahko pridobili le iz izkušenj - se pravi, da bi se morali začeti učiti sproti in videti, da je to res dobra stvar.
Kar se pa poučevanja tiče, je resnično treba uporabljati več stvari. Le tako se izogneš zaspanosti ali pa nemiru v razredu. Pa še tako ne zmeraj. Najpomembnejša pa je in bo ostala notranja motivacija - če ima učenec ambicije, bo šlo. Tako ali drugače, ampak napredek bo. Če jih ni, se pa lahko pretržeš, pa še starši in svetovalna služba zraven.
Bistvo - ja, lahko jim govoriš o tem. To se še sliši ne dobro, kaj? Jaz rada kakšno šolsko uro ali pa le pol posvetim pisanju plonka. Rečem jim, naj nanj napišejo tisto, kar bi jim prišlo prav pri testu. Medtem pa malo krožim med njimi. Nekatere je treba manj usmerjati, druge bolj, ker res ne vedo, kaj bi. Morda, ker ne ločijo bistvenegta od nebistvenega, morda zato, ker se še niso niti začeli učiti, morda pa niso vajeni pisati plonkov (lepo, ne?:D ). Nekateri pa točno vedo, kako in kaj.
Koliko je dandanes neskončnih govorov učitelja, pravzaprav ne vem. Ne trdim, da tega ni, se pa uporablja marsikaj. Osnova pa je še vedno: tabla, kreda, osebni pristop.
Včasih pa vidim, da otroci ne znajo (ali se jim ne ljubi) več gledati okoli sebe: na ekskurziji bi sploh ne pogledali skozi okno avtobusa, ko bi bilo po njihovem, bi gledali film. Včasih pa samo dajejo vtis, ki je po moje veliko slabši od tistega, kar se v njih v resnici dogaja.
Ampak če znaš opazovati in razmišljati, potem se po mojem mnenju lahko učiš iz vsega, kar te obdaja.
Ja, še ena o teh tipih ljudi: baje je bil James Joyce hudo kratkoviden in že zaradi tega ne vizuelni tip. Menda je zato vključeval veliko “slušnega”.
Pri vsakršnem načinu poučevanja vidim poglavitno težavo predvsem v tem, da pogosto ne gre za vsebine, ki bi nam v resnici koristile. Kolikokrat smo se v življenju srečali s težavami, ki bi jih morali prepoznati in znati rešiti pa nas tega nihče ni naučil. Nasprotno pa še zdaj vem koliko je bil star Aleksander Veliki, ko je umrl pa še nikoli nisem imel priložnosti to znanje uporabiti. Tudi, če bi priložnost imel bi bila zgolj umetno ustvarjena, mislim na razno razne kvize. Otrok bi morali podajati čimveč življenjskih izkušenj, jih naučiti empatije, tudi kakšna psihologija za telebane ne bi bila odveč.
Žal se cenzuriramo tudi sami pri izboru knjig in filmov. Pogosto izberemo vsebino, ki nas odmika od realnega življenja, ker je tista, ki bi nam pomagala največkrat v takšni obliki, da je manj privlačna za kar mislim, da je tako potrebno kot je potrebno, da so službe resne in neprijetne.
Za nekatere vsebine to sicer velja, mnoge pa niti niso namenje temu, da jih boš znal za vedno in si boš z njimi neposredno pomagal.
Če, na primer, ne potrebuješ nekih matematičnih funkcij, zagotovo potrebuješ prožnost možganov in njihovo pripravljenost za razmišljanje in povezovanje, za kar si jih natreniral z njimi.
Če ne potrebuješ zgodovinskih dejstev, ti pa spomin, ki si ga z njimi zvadil, nedvomno dostikrat prav pride.
Če ne potrebuješ tistega govornega nastopa, ki si ga pripravil pri slovenščini v sedmem razredu, ti pa prav gotovo pride prav sposobnost povezanega govora.
Pri angleščini morda ne potrebuješ opisa nekega dogodka iz preteklosti, ki je v učbeniku, se pa zna zgoditi, da boš komu moral povedati, kaj se je zgodilo in ti nepravilni glagoli ne bodo prav nič odveč.
Še vedno bi se našlo kaj, kar bi ti bilo odveč. Največ je pri znanju vredno, če dobiš osnovo in znaš iskati informacije za njeno nadgrajevanje. Na tem se dela.
Pri angleščini ne boš nikoli znal (ali moral znati) vseh besed, moraš pa biti sposoben odpreti slovar ali poiskati besedo v elektronskem slovarju.
Pri geografiji je dobro vedeti par osnovnih dejstev (da ne vprašaš, če je Evropa država - že slišano!), naprej je pa glavna in smiselna uporaba zemljevida.
IN TAKO DALJE….