Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

4. 02. 2008

Srečanja

Zapisano pod: O meni — 1danica - 4. 02. 2008

Med policami zagledam obraz in se vprašam, če bi mi moral biti znan. Pokima, jaz tudi in si mislim: »Očitno bi ga morala poznati.«
Pa se posmeje, takle prijazno in nekoliko nabrito:

- »Kako ste?«

- »O, gre! Pa s tabo?«

- »Seveda gre, kaj drugega! Saj nam ni hudega!«

Njegov prijatelj je sodeloval le z nasmeškom in kimanjem starega znanca.

Ja, zdaj sem uradno stara. Ne s fantom, z mladim moškim sem se pogovarjala. Nekaj čez dvajset jih mora imeti. Očitno ve nekaj več kot jaz. A nečesa najbrž ne ve: fantki in fantje iz šolskih klopi res začnejo brundati že proti koncu osnovne šole, a njihovi obrazi se temeljito spremenijo ravno v par letih po tistem, ko odidejo. Z njih izgine malo odvečne norčavosti in neresnosti. Malo otroškosti tudi. Njihova nagajivost se spremeni v tisto, kar je bila bolj ali manj zmeraj: v smisel za humor in zdravo prijaznost. Tako, da te pozdravi in čisto resno misli s svojo željo za dober dan. In tisti: »Kako ste?« pravzaprav pomeni: »Se me spomnite?«

Taka srečanja so prijetna. Seveda obstajajo tudi drugačna. A največji lumpi iz osnovne šole le redko pozabijo pozdraviti. Nasmešek pride pa sam od sebe. Prav polepšajo ti dan. Včasih izveš še kaj o njihovih načrtih, o tem, kako jim gre, čeprav ravno o šoli ne sprašujem rada.

A v vsem skupaj je določena matematika: na isti šoli učim zdaj že… čaki no… štirinajsto leto. Vsako leto šolo zapusti od petinštirideset do petinsedemdeset otrok. Recimo, da je najpogostejša številka tam okoli petdeset. Ker nisem učila vseh, vzemimo polovico. Tristo petdeset, torej. Če bi ostali taki, kot so bili, bi še šlo. A deklice so postale ženske, fantje možje. Nekateri so še precej zrasli, njihovi obrazi so se potegnili, porasli so, nekateri so izgubili otroški špehek in so pravi suhci in res postavni. Spremenili, celo pobarvali so frizure, oblečejo se službam primerno.

Zato ne zameri, dragi neznani znanec, res ne vem, kdo me je danes vprašal, kako sem. A po prijaznosti sodeč, si bil eden tistih, ki s svojimi lumparijami niso nič slabega mislili in gotovo si že od nekdaj fajn fant.

  • Share/Bookmark

2. 02. 2008

Prideš kaj ven?

Zapisano pod: O meni, miks — 1danica - 2. 02. 2008

»Prideš kaj ven?« je bilo čisto običajno vprašanje takoj po kosilu, seveda če nisem bila ravno na vrsti za pomivanje posode. A ne, dokler nisem imela tistih sedem ali osem let, morda še celo kakšno več.

Prijateljica, leto dni starejša, je včasih še morala vprašati mamo, ponavadi je bil pa odgovor kar to, da je pritekla in sva se zmenili, kaj bi s časom tisto popoldne. Morda se je pridružil še njen brat ali pa moj ali pa kdo od ostalih prijateljev iz soseske.

Zelo smo bili pametni. Zato smo kar nekaj časa prebili tudi sedeč na škarpi, kjer smo modrovali o mnogih pomembnih stvareh. Pa smo se že spomnili, kaj bomo.

Včasih smo jo mahnili v gozd. Čisto blizu je bil. Poznali smo ga in bil nam je prijazen. Šli smo do potoka in pili iz njega. Šli smo čez in naprej po stezi. Prelezli smo kamne in plezali navzgor, pa po drugi strani hriba do doma. Spominjam se dne, ko smo prišli do manjšega slapa. Priplezali smo čisto do njega, nato pa za slapom na drugo stran. Bil je sončen dan in  izza slapu smo videli mavrico. To, da so bili kamni spolzki, padli bi pa lahko kar globoko in gotovo ne brez posledic, to je bilo postranskega pomena. Ker nismo.

Spomladi smo s takih sprehodov prinesli kakšen šopek. Mama me je vedno pohvalila in ga dala v vazo (če ga nisem že sama), a v primerjavi z bratovimi mojstrovinami so bili moji šopki vedno razmršeni in le bolj za silo spravljeni skupaj.

Nekoč sva z bratom opazovala paglavce v bližnji mlaki, ki je danes ni več. Šla sem preblizu in končala v vodi. Mlaka ni bila večja od malo večje luže, a naokoli je bil še pas močvirnato namočene zemlje, jaz pa tudi nisem imela več kot štiri ali pet let. Ni bilo druge, domov je bilo treba, moje rdeče kavbojke so bile preveč mokre in zelene za kaj drugega.

Tudi iger, ki smo se jih šli okoli hiše, smo poznali veliko.

Skrivalnice so bile super. Na eni strani mogočne lipe si moral stati (če je an ban.. izbral ravno tebe) in šteti do sto. Nikoli nisem goljufala, zato sem se pa naučila šteti zelo hitro.
Tako dobro smo poznali kotičke okoli doma, a še vedno jih je bilo tako rekoč nešteto, kamor si se lahko skril. Včasih je bilo sredi igre treba »nekam iti«. Tako nerada sem tekla noter, v strahu, da se bo igra ravno v teh par minutah končala.

Tudi zemljo smo kradli. Igri smo pravzaprav rekli »luna«. Še zdaj slišim prijateljev glas, ko je izgubljal: »Golfivka, golfivka, golfaš, golfaš!« Veliko je bilo že smeha na ta račun.

Zaposlili smo se za celo popoldne.  Šli smo naokoli in nikoli nam ni bilo dolgčas. Ali pa smo v drvarnici igrali karte in potem, ko nam je postalo dolgčas, naredili še kakšno drugo igro. Iz podstavka za cvetlični lonec smo naredili ruleto in igrali za zobotrebce.

Zaradi tega mi je žal, da živim v bloku. V primerjavi s tem, kar smo imeli, sta moja otroka rasla v škatli. Brez gozda tu zraven, brez drvarnice neštetih možnosti in brez družbe, ki bi jo skupaj držale take vezi in toliko doživetij. Ko bi bilo po moje, bi bili vsi otroci kdaj pošteno umazani. Znali bi plezati po drevesih in vsaj trikrat imeli potolčena kolena.

  • Share/Bookmark

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |