Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

2. 02. 2008

Prideš kaj ven?

Zapisano pod: O meni, miks — 1danica - 2. 02. 2008

»Prideš kaj ven?« je bilo čisto običajno vprašanje takoj po kosilu, seveda če nisem bila ravno na vrsti za pomivanje posode. A ne, dokler nisem imela tistih sedem ali osem let, morda še celo kakšno več.

Prijateljica, leto dni starejša, je včasih še morala vprašati mamo, ponavadi je bil pa odgovor kar to, da je pritekla in sva se zmenili, kaj bi s časom tisto popoldne. Morda se je pridružil še njen brat ali pa moj ali pa kdo od ostalih prijateljev iz soseske.

Zelo smo bili pametni. Zato smo kar nekaj časa prebili tudi sedeč na škarpi, kjer smo modrovali o mnogih pomembnih stvareh. Pa smo se že spomnili, kaj bomo.

Včasih smo jo mahnili v gozd. Čisto blizu je bil. Poznali smo ga in bil nam je prijazen. Šli smo do potoka in pili iz njega. Šli smo čez in naprej po stezi. Prelezli smo kamne in plezali navzgor, pa po drugi strani hriba do doma. Spominjam se dne, ko smo prišli do manjšega slapa. Priplezali smo čisto do njega, nato pa za slapom na drugo stran. Bil je sončen dan in  izza slapu smo videli mavrico. To, da so bili kamni spolzki, padli bi pa lahko kar globoko in gotovo ne brez posledic, to je bilo postranskega pomena. Ker nismo.

Spomladi smo s takih sprehodov prinesli kakšen šopek. Mama me je vedno pohvalila in ga dala v vazo (če ga nisem že sama), a v primerjavi z bratovimi mojstrovinami so bili moji šopki vedno razmršeni in le bolj za silo spravljeni skupaj.

Nekoč sva z bratom opazovala paglavce v bližnji mlaki, ki je danes ni več. Šla sem preblizu in končala v vodi. Mlaka ni bila večja od malo večje luže, a naokoli je bil še pas močvirnato namočene zemlje, jaz pa tudi nisem imela več kot štiri ali pet let. Ni bilo druge, domov je bilo treba, moje rdeče kavbojke so bile preveč mokre in zelene za kaj drugega.

Tudi iger, ki smo se jih šli okoli hiše, smo poznali veliko.

Skrivalnice so bile super. Na eni strani mogočne lipe si moral stati (če je an ban.. izbral ravno tebe) in šteti do sto. Nikoli nisem goljufala, zato sem se pa naučila šteti zelo hitro.
Tako dobro smo poznali kotičke okoli doma, a še vedno jih je bilo tako rekoč nešteto, kamor si se lahko skril. Včasih je bilo sredi igre treba »nekam iti«. Tako nerada sem tekla noter, v strahu, da se bo igra ravno v teh par minutah končala.

Tudi zemljo smo kradli. Igri smo pravzaprav rekli »luna«. Še zdaj slišim prijateljev glas, ko je izgubljal: »Golfivka, golfivka, golfaš, golfaš!« Veliko je bilo že smeha na ta račun.

Zaposlili smo se za celo popoldne.  Šli smo naokoli in nikoli nam ni bilo dolgčas. Ali pa smo v drvarnici igrali karte in potem, ko nam je postalo dolgčas, naredili še kakšno drugo igro. Iz podstavka za cvetlični lonec smo naredili ruleto in igrali za zobotrebce.

Zaradi tega mi je žal, da živim v bloku. V primerjavi s tem, kar smo imeli, sta moja otroka rasla v škatli. Brez gozda tu zraven, brez drvarnice neštetih možnosti in brez družbe, ki bi jo skupaj držale take vezi in toliko doživetij. Ko bi bilo po moje, bi bili vsi otroci kdaj pošteno umazani. Znali bi plezati po drevesih in vsaj trikrat imeli potolčena kolena.

  • Share/Bookmark


15 komentarjev »

  1.   Tita — 2. 02. 2008 @ 21:31

    No, jaz sem živela v bloku, ampak smo na srečo imeli kar dosti zelene površine okoli, tako da smo igrali tudi baseball, telovadili na travi, plezali po drevesih, igrali robčke, skakalni gumitvist, se skrivali, šli ravbarje in žandarje in še eno podobno igro, igrali nogomet, pepčke, med dvema ognjema, muh’ce, hkrati smo pred blokom imeli 4 klopi in smo dostikrat kartali, ob deževnih dnevih smo bili pa v bloku in igrali monopoli, si igrali predstave,….skratka milijon stvari. Aja, pa še gugalnice smo imeli čisto blizu. Tako da življenje v bloku ni tako tragično, bolj je grozno, če otroci nimajo dovolj igralne površine v neposredni bližini.

  2.   1danica — 2. 02. 2008 @ 21:34 1danica

    Ta vaš blok je moral biti zelo drugačen kot naš. Še huje se mi zdi to, da res ni bilo neke druščine, skupine otrok, ki bi se čutili povezane, kot smo bili mi.

  3.   Tita — 2. 02. 2008 @ 21:38

    Je bil v naselju, v vsakem bloku nekaj otrok, z nekaterimi si hodil v isto šolo, ali pa so bili sestrini sošolci in si tako imel prijatelje (razen kak teden ali dva poleti, ko so vsi izginili, takrat si dolgčas pasel :) ). Se mi zdi, da je bila takrat najhujša kazen, ki si jo lahko dobil, da ne smeš ven (govorim o času OŠ), dandanes se mi pa zdi, da je veliko otrok raje doma pred TVjem in računalnikom.

  4.   Tita — 2. 02. 2008 @ 21:43

    Je pa naslov tvoje objave prav prisrčen in se še tako živo spomnim, kako so me pod blokom klicali prijatelji (doba pred domofoni in mobiteli) in potem je sledilo zgornje vprašanje. :D

  5.   1danica — 2. 02. 2008 @ 21:50 1danica

    Res je. Najprej si poklical po imenu, mogoče si celo šel pozvonit k vratom. Potem smo pa že žvižgali. Potem je bilo pa zmeraj: “Prideš kaj ven?”

  6.   dare — 2. 02. 2008 @ 22:53 dare

    1danica, mogoče je najbolj žalostno to, da veliko otrok kljub bližnjemu gozdu in potočku vseeno živi v škatli.

  7.   1danica — 2. 02. 2008 @ 22:57 1danica

    Tako blizu pred eno škatlo ali drugo, da že zlezejo vanjo… si morda to mislil? Tega je vedno več. Žal.

  8.   vlatka — 2. 02. 2008 @ 23:56 vlatka

    danica,

    mi smo se lahko celo popoldne skrivali. En je štel, drugi smo pa zbežali po hribu navzdol, do potoka, pa po potoku gor in po drugi strani v vas.

    A tisti, ki je štel, je takoj vedel zakaj se gre, ker nas ni nikjer slišal, pustil štetje pred koncem in se nam pridružil :) , tudi sama sem tako naredila, kot vsi drugi :D :D , potem smo vso popoldne “bluzili” ob potoku, se kar kaj igrali, se še kopali vmes, če je bilo toplo in pred “Zdravo Marijo” prišli domov vsi lačni ;)

  9.   kamper — 3. 02. 2008 @ 10:52 kamper

    Spominov za celo popoldne :lol:

  10.   1danica — 3. 02. 2008 @ 11:00 1danica

    Saj veš: ni šans, da bi kdaj napisala vse! Verjetno je z vsemi enako.

  11.   pika — 3. 02. 2008 @ 15:00 pika

    1danica, usta so mi lezla v čedalje širši nasmeh ob teh spominih! Ob hiši imamo gozd, ob njem teče potok, ki ima malo večje zajetje, kjer smo preganjali žabe… Pravzaprev je bilo največkrat obratno ;-) . V sosedovi garaži smo igrali karte, skakali gumitvist, se igrali skrivalnice itd. Cele popoldneve smo se družili, cele popoldneve preživljali zunaj.
    Še vedno živim v isti hiši, otrok v soseski je precej manj, popoldneve preživljajo ob nalogah, računalnikih, interesnih dejavnostih, najbrž tudi trgovskih centrih itd. Ko ju ženeva v gozd in na travnik, ponovadi sami spuščamo zmaja ali letalo, nabiramo šopke, se lovimo, raziskujemo. Srečamo največkrat le odrasle sprehajalce psov.
    Tudi hiše so postale škatle. Do naslednje škatle nas pripelje škatla na kolesih, družabno življenje je dobilo neko drugo razsežnost. Škoda. Lep zapis. Me je ob njem obiskala neka topla nostalgija :-) !

  12.   Blazz — 3. 02. 2008 @ 17:59 Blazz

    lepo otroštvo… :)

    jaz nisem imel tolk bande okol mene. le 3 leta starejši sosed in jaz sva bila… pa sva vedno kaj ustvarjala, nikol ni blo dolgčas :)

  13.   drmagnum — 3. 02. 2008 @ 21:29 drmagnum

    Ja tista obdobja so bila drugačna kot so danes. Večina otrok prečepi pred svojimi računalniki. Za igro “ravbarji in žandarji” ali “pa kozo klamf” slišali niso.

  14.   1danica — 3. 02. 2008 @ 21:30 1danica

    Za “kozo klamf” še jaz nisem slišala :shock: … kaj pa zdaj?

  15.   ditka — 5. 02. 2008 @ 07:55

    V okolici,kjer sem odraščala,sedaj sploh ne vidim več otrok.Razen tistih najmanjših,ki jih še mame vozijo ven.Včasih nas pa je bilo polno,zmeraj smo bili zunaj.Igrali smo se med dvema ognjema,zemljo krast,kasneje tudi gumitvist (rekli smo ji lastika),…Dr.magnum : pri nas ni bila kozaklamf,ampak koza ščije :)
    Po moje smo bili odraslim kar nadležni,ker nikoli ni bilo miru.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |