Srečanja
4.02.2008 ob 21:14
Med policami zagledam obraz in se vprašam, če bi mi moral biti znan. Pokima, jaz tudi in si mislim: »Očitno bi ga morala poznati.«
Pa se posmeje, takle prijazno in nekoliko nabrito:
- »Kako ste?«
- »O, gre! Pa s tabo?«
- »Seveda gre, kaj drugega! Saj nam ni hudega!«
Njegov prijatelj je sodeloval le z nasmeškom in kimanjem starega znanca.
Ja, zdaj sem uradno stara. Ne s fantom, z mladim moškim sem se pogovarjala. Nekaj čez dvajset jih mora imeti. Očitno ve nekaj več kot jaz. A nečesa najbrž ne ve: fantki in fantje iz šolskih klopi res začnejo brundati že proti koncu osnovne šole, a njihovi obrazi se temeljito spremenijo ravno v par letih po tistem, ko odidejo. Z njih izgine malo odvečne norčavosti in neresnosti. Malo otroškosti tudi. Njihova nagajivost se spremeni v tisto, kar je bila bolj ali manj zmeraj: v smisel za humor in zdravo prijaznost. Tako, da te pozdravi in čisto resno misli s svojo željo za dober dan. In tisti: »Kako ste?« pravzaprav pomeni: »Se me spomnite?«
Taka srečanja so prijetna. Seveda obstajajo tudi drugačna. A največji lumpi iz osnovne šole le redko pozabijo pozdraviti. Nasmešek pride pa sam od sebe. Prav polepšajo ti dan. Včasih izveš še kaj o njihovih načrtih, o tem, kako jim gre, čeprav ravno o šoli ne sprašujem rada.
A v vsem skupaj je določena matematika: na isti šoli učim zdaj že… čaki no… štirinajsto leto. Vsako leto šolo zapusti od petinštirideset do petinsedemdeset otrok. Recimo, da je najpogostejša številka tam okoli petdeset. Ker nisem učila vseh, vzemimo polovico. Tristo petdeset, torej. Če bi ostali taki, kot so bili, bi še šlo. A deklice so postale ženske, fantje možje. Nekateri so še precej zrasli, njihovi obrazi so se potegnili, porasli so, nekateri so izgubili otroški špehek in so pravi suhci in res postavni. Spremenili, celo pobarvali so frizure, oblečejo se službam primerno.
Zato ne zameri, dragi neznani znanec, res ne vem, kdo me je danes vprašal, kako sem. A po prijaznosti sodeč, si bil eden tistih, ki s svojimi lumparijami niso nič slabega mislili in gotovo si že od nekdaj fajn fant.
Točno tako je ja. Sicer je pa tudi res, da ko enkrat zaključiš šolanje (jaz osebno na OŠ), potem čisto drugače gledaš na bivše učitelje, ko pa imaš zdaj že profesorje. In tudi srečanja s “ta bivšimi” so temu primerna.
ja nu, 1danica, bo že kok!
a niso taka srečanja prijetna??….meni se vedno tako fajn zdi,ko tovarišica iz OŠ še vedno ve moje ime…takrat zrastem za 10 cm…od ponosa
Zabavno je gledati iz obratne perspektive. Ko sam grem po cestah se sicer profesorji velikokrat pozdravijo nazaj, kdaj pa pa kakšen le pobuli in gre naprej. Ampak razumem zakaj, ker je tudi moja mama profesorica.
hm…mene so si več ali manj vsi zapomnili
al sem še vedni isti na pogled, otročji nagajiv lump (haha), al sem jim pa tolko sivih las naredu da bi me prepoznali po plastični operaciji
Nisi stara,fantje so mladi
Ja, lewy, tudi jaz srečjem bivše učitelje… res pa je, da bolj redko
dare: bo bo!
majrim: saj zato bi pa jaz rada vedela ime, ko zagledam obraz - ampak vedno ne gre…
tovaris: potem jim ne zameriš, kaj…?
Blazz: Ti si še mlad, počakaj še par let… ali si pa res tak - vprašaj bivše sošolce, če se jim dogaja, da jih ne prepoznajo
kamper: Hvala!
Ugotovila sem, da ti najbolj ostanejo v spominu prav “učenci”, ki so drugačni in štrlijo iz povprečja
Mmm… zakaj pa “učenci”? MIslim, v navednicah?
Drugače je pa res, najsi bo v dobrem ali slabem. Še posebno, če imaš s kakšnim veliko problemov.
No, se pa dogaja tudi nasprotno. Mene je ravno predvčerajšnjim ustavila moja profesorica iz srednje šole, ki je pa jaz skoraj nisem spoznala. In potem sva klepetali in se spominjali časov izpred 10intoliko let, ko smo bili skupaj
Zanimivo, ni kaj 
Ja, res je! Samo jaz v šoli nisem bila posebno pridna
, pa ti?
hah js pa še hodim v osnovno
in me res zanima kko bo potem, ko jo bom končala
Jaz tudi še hodim v osnovno - oziroma spet, in to že kar nekaj časa in še dolgo bom. Eni smo taki.
Tudi nam je fino srečati učitelja ali profesorja. Vseh se še vedno dobro spomnim… pa jih vseh skupaj tudi ni tako zelo malo. Posebej mi je bilo zanimivo srečanje s profesorico, ki je bila moj strah in trepet, zdaj pa sem jo videla v čisto drugačni luči.
Ja takšna srečanja morajo biti nekaj posebnega. Predvsem za tistega, ki je bil še pred leti otrok, sedaj pa kot srednješolec vidi svoj svet povsem po svoje. Tudi na takšen način je izrazil po svoje spoštovanje do svoje učiteljice.
Osnovnošolci smo imeli prvo srečanje po osemnajstih letih. Nekateri smo se spoznali takoj, drugi nikakor. Mislim, da se ne spremenimo vsi enako. Učiteljice (vse že upokojene), so se pa itak bolj malo spomnile. Ravno razredničarka nas je neprestano mešala z enim drugim razredom…
Uh Danica, kakšnih hudih preglavic ti pa ni mogu delat tale
Mene se tud kr svi profesorji spomnijo se bojim. Drgač pa verjamem, da je težko vse (bivše) učence spoznat!
Če se spomnim leta nazaj, bili smo vsi lepo vzgojeni, vsi smo pozdravljali svoje učitelje. Ko je učitel stopil v razred smo vsi mirno stali, in v zboru zapeli “za domovino s Titom naprej!” Šele ko je učitel dovolil, smo se lahko vsedli
.
Će pa razmislim, kako je danes, pa ugotavljam, da pozdravlja le 10 % dijakov in dijakinj. Ponavadi so to tisti, ki so zelo dobri v učnem uspehu in tisti, ki imajo zelo slab učni uspeh. Sem pa zelo vesel, ko grem po ulici in me od naših učencev kdo pozdravi. Večina od njih takrat pogledajo stran, kot da meni.
Glede tega imam pa take izkušnje: če se zgodi, da se kdo naredi neumnega ali celo obrne stran, potem so to ponavadi dekleta, ki so bile v šoli najbolj pridne punčke. Tisti, ki so nam naredili veliko sivih las, z veseljem kakšno ušpičili in kakšno preveč rekli, se največkrat na široko nasmehnejo in pozdravijo. In ti polepšajo dan.
Mene se učitelji iz osnovne v glavnem spomnijo. Nisem bila ravno član ekipe “problematičnih”, zato ne vem zakaj. Menda ne po dolgem nosu
?
… ne vem … čudno .. konec koncev smo se od srednje šole naprej bolj malo spremenili v primerjavi z osnovno šolo.
Z učitelji iz srednje šole pa je že drugače, večina se me ne spomni več pa sem imela enako dolg nos
Mogoče pa učitelji v osnovni šoli to jemljete drugače ..bolj s srcem?
No moram reči, da sem med tistimi srečneži, in ga dijaki-inje pogosto pozdravljajo, vendar me moti nekaj drugega, da ne pazijo na čisto okolja in namesto v koš za smeti vržejo smeti kar na tla. Tako je okoli šole in v šoli na hodnikih vse več nesnage. Polno papirčkov, plastičnih steklenic, cigaretnih ogorkov, sendvičev, celo denar leži na tleh in ga nihče ne pobere. Pa čeprav so koši vsepovsod, jim je zares težko narediti še kakšen korak do koša.
Res. Tudi mene to moti. Žal pa tudi med odraslimi tako obnašanje ni več kakšna strašna redkost. Človek ima za nekatere stvari občutek ali ga pa nima.
Sem se spolnil sosedove hčerke, dela na pošti, za pultom. Tam bi se spodobilo, da gospa Teja lepo pozdravi, mogoče celo nasmeji. Vendar, če prideš v našo vaško pošto, tega ne boš doživela. Ne vem sicer kako je v kakšni Ljubljanski pošti, vsekakor bi se spodobilo, vsako stranko prvo odzdraviti. Končno, saj tudi od nas živijo, in dobro plačujemo njihove usluge.
danica,
učenici, dijaki, študentje
a?
Meni je hecno, ko me fant od petnajst let mlajše sestre tako pohlevno pogleda, kot da ga bom ravnokar nakurila, ker je z našo pubertetnico. No, saj se mi res zdi malo premlada zanj.
Je pa zanimiv občutek.