Iz moje glave

Po čem lahko ocenim današnjo nedeljo ali kateri koli drug dan?

Po tem, da mi ni bilo treba kdove kako hudo delati? Malo kuhanja in pomivanja, drugače pa ni bilo sile. 

Po vremenu, ki je bolj kilavo, megleno in sivo, da o dežju, ki me je močil tistih par minut zunaj, niti ne govorim?

Po četrtem mestu Roberta Kranjca, ki mu ga od srca privoščim? Kakšno više bi mu pa še bolj… zaradi njega, ne mene.

Po nostalgiji, ki me daje, kadar gledam skoke in smučanje?

Po otrocih, ki me imata že malo za norca , ker sta baje tako ali tako bolj pametna od mene? Njihovo zbadanje in moja jeza – vse ena sama ljubezen.

Po  mojem dragem, ki me ima rad in ga imam rada?

Po načrtovanju jutrišnjega dne, ki mi ne gre čisto od rok?

Po TV program, ki me spravlja v dvome - ali je res tako dolgočasen ali jaz preveč gledam televizijo? Ali oboje?

Po oddaji, ki so jo danes gledali drugi (in posledično vsaj delno tudi jaz), meni pa že sinoči ni bila všeč?

Po sanjah, edinem njihovem delčku, ki sem si ga zapomnila zjutraj -  da sem imela čisto normalno velikega hrčka, enako veliko želvico in simpatičnega nosoroga iste velikosti?

Po spominih in čustvih, ki začinijo vsak dan?

Po stanovanju, ki spet ni pospravljeno, kot bi rada?

Po kosilu, ki je bilo kar okusno?

 

Če bi morala ocenjevati po opravljenem delu, bi bilo bolj žalostno. Še dobro, da je nedelja. Še dobro, da sem več naredila med tednom. In že delam dobre sklepe za naprej.

Sicer je pa veliko lepih stvari. Pravzaprav imam srečo in tudi danes preživljam en precej lep in umirjen dan. Le odhod moje študentke me opozarja, da se začenja nov delovni teden. Pogrešala jo bom, ampak tudi petek ni tako strašno daleč.

Do takrat bom pa vsak dan poskusila narediti dober.