Rojstni dan
12.04.2008 ob 22:17
Ležala sem v postelji. Soba kot soba. Bolnišnična, namreč. Sama. Stopim k oknu. Pogled ne seže dlje kot do drugih oken - temnih ali svetlih. Bilo je že pozno. Po takem dnevu, se mi je zdelo, bi morala biti utrujena, jaz pa sem bila budna, kot je le mogoče.
Danes je vse drugače. V bolnišnico nisem prišla, ker bi bila bolna. Prišla sem, da bi končno videla bitje, ki je v meni raslo devet mesecev.
Čisto tiho je prišla na svet. Brez joka. Kot bi se ji vse zdelo čisto nekaj običajnega. Le kihnila je čez nekaj časa. Položili so jo poleg mene, njene očke so bile široko odprte, v usta je vtaknila dva prsta in ju vlekla, da je na glas zacmokalo.
Tako vsakdanji dogodek - rojstvo otroka. A v življenju posameznika vendar tako poseben.
Nepojmljivo. Še vsa mlada in neumna - in zdaj sem odgovorna za to majhno bitje? Ljubezen, o kateri pišejo romani, je tako navadna - in tako zelo resnična. Vso te prevzame. Ta otrok je tvoj.
In vendar ni tvoj. Danes, dvajset let kasneje gre po svoje. Vesela sem, ko jo vidim. Vesela, da zna misliti s svojo glavo. Čisto malo bi vendar rada, da bi mislila tudi z mojo. Vesela sem, da mi tega ne zameri.
Lepo in po pameti praznuj! Nič hudega, če si danes nehala biti najstnica, življenje je ravno tako lepo tudi potem. In še kasneje.
Vse najboljše!
Ležala sem v postelji. Soba kot soba. Bolnišnična, namreč. Sama. Stopim k oknu. Pogled ne seže dlje kot do drugih oken - temnih ali svetlih. Bilo je že pozno. Po takem dnevu, se mi je zdelo, bi morala biti utrujena, jaz pa sem bila budna, kot je le mogoče.
Danes je vse drugače. V bolnišnico nisem prišla, ker bi bila bolna. Prišla sem, da bi končno videla bitje, ki je v meni raslo devet mesecev.
Čisto tiho je prišla na svet. Brez joka. Kot bi se ji vse zdelo čisto nekaj običajnega. Le kihnila je čez nekaj časa. Položili so jo poleg mene, njene očke so bile široko odprte, v usta je vtaknila dva prsta in ju vlekla, da je na glas zacmokalo.
Tako vsakdanji dogodek - rojstvo otroka. A v življenju posameznika vendar tako poseben.
Nepojmljivo. Še vsa mlada in neumna - in zdaj sem odgovorna za to majhno bitje? Ljubezen, o kateri pišejo romani, je tako navadna - in tako zelo resnična. Vso te prevzame. Ta otrok je tvoj.
In vendar ni tvoj. Danes, dvajset let kasneje gre po svoje. Vesela sem, ko jo vidim. Vesela, da zna misliti s svojo glavo. Čisto malo bi vendar rada, da bi mislila tudi z mojo. Vesela sem, da mi tega ne zameri.
Lepo in po pameti praznuj! Nič hudega, če si danes nehala biti najstnica, življenje je ravno tako lepo tudi potem. In še kasneje.
Vse najboljše!
