Saj se nimam slabo, ampak…
22.04.2008 ob 22:59
… danes sem bila v službi (par besed bi se res dalo na to temo, ampak končno nič tako posebnega), na hitro sem skupaj spravila kosilo, sina sem peljala sem in tja, da je opravil par stvari, pa še sama sem skočila na banko, dragemu sem skuhala čaj in ga malo pohecala, da sva se skupaj malo nasmejala, preletela sem par strani na internetu, pobrala suho perilo, videla Housa, kako je bil spet tečen, in… kaj že? Še par stvari, mogoče, nobena od njih ni bila tako posebna, da bi jo kam zapisala. Pred šesto sem vstala, zdaj je skoraj enajst in TO JE TO? Pa kaj je z mano?
Treba bo kaj ukreniti, drugače bom na smrtni postelji iz vsakega preživetega desetletja vedela za doživetja in dejanja, ki bi napolnila samo kakšen teden. Kar bi seveda pomenilo, da sem ostali čas v veliki meri zapravila, kajne?
Ko sem imela kakšnih šest let, je bil vsak dan tako poln in zdelo se mi je, da med enim in drugim rojstnim dnevom mine cela večnost! Kje je že peti, da o četrtem sploh ne govorimo! In starejši (recimo petdeset, šestedeset let stari) so po moje morali biti že od nekdaj taki, kakršne sem spoznala, zapomnila sem si tudi, koliko let ima moja mama in to je postalo tako trdno dejstvo, kot število planetov v osončju. Za to pa vemo, da se ne bo nikoli nikoli spremenilo - s perspektive tistih šestih let.
Kasneje so leta tekla malo hitreje, ampak tam po srednji šoli (še ne tako dolgo nazaj - Aja? A že 26 let?!) so pa kar zbezljala. Pa ne, da se počutim stara, le tiste cifre na koledarju mi v povezavi s tistimi na mojih dokumentih dajejo neke čudne rezultate. Pa vidim nekdanje sošolke s srednje šole, spomini so kot od včeraj in NIČ MI NI JASNO! Meni se ne zdi, da jih imam toliko!
Še enkrat - nisem stara, sploh se ne ubadam s tem. Le premisliti bom morala, zakaj za kakšnim dnevom ostane tako bore malo.
Ampak rešitev bi bila na vsak način dvorezna. Pri psihologiji smo se učili (in vem, da je res), da ti bolj ostane v spominu čas, ko si počel veliko ali se ti je veliko stvari dogajalo. Iz istega razloga ti pa ta čas tudi HITREJE MINE!
Jamranje o tem kako čas hitro lavfa me pogosto malo jezi. Pa nimam v mislih tvojega posta ampak tistega vsakodnevnega: Ja, sej je b’lo lih kar novo let, cajt gre kot bi ga u ret cobov, se mi zdi de je štirinajst dni odkar sem pršu od vojakov…itd.,itd… Na to , če se le da reagiram tako kot nakazuješ tudi ti s svojim razmišljanjem: “Če pogledaš nazaj in imaš za našteti dovolj stvari, ki si jih doživel oz. naredil, se ni treba preveč ubadati s tem presnetim cajtom!”
Se strinjam. S tistim “premisliti bom morala…” mislim predvsem to, da je tudi glede tega vsak odgovoren zase.
Prav srhljivo je, kako se z vsakim letom zdi, da čas polzi hitreje med prsti. In vedno bolj se mi mudi početi stvari, za katere menim, da kasneje ne bo časa. Ampak stara ne bom. Tako sem se odločila.
Ni moja misel,je pa učinkovita,VSAK DAN OREŽIVI TAKO,KOT DA JE TO ZADNJI DAN V TVOJEM ŽIVLJENJU.Deluje 100%
Oops,PREŽIVI
:lol:
Darja, Kamper: Bom imela v mislih, se pravi: bom upoštevala!
Moje stališče glede tega je podobno kot daretovo…Nerad govorim o tem… delaj kaj kar ti bo ostalo v lepem spominu..ali pa vsaj poskušaj, pa bo.
Ampak, moram pa priznat, da smo se lih zadnjič pogovarjali (pazi mal, pri rosnih 18!) kako hitro so švignila mimo ta naša gimnazijska leta, pa sem se res mal zamislu. Spominjam se prve ure…kot bi bila včeraj. Te kar malo nostalgija zagrabi. Ma jebiga, je kar je, bilo je fajn… od zdaj naprej bo pa verjetno prav tako lepo.
Kakorkoli že… nimaš kaj objokavat.
Da, da. Čas je relativen. Leta minevajo hitro, od penzije do penzije pa se vleče.
Čas hiti. Nanj pa lahko počasi pozabimo. Vsak dan se moramo lotiti pravih aktivnosti, ki so nam pisane na kožo in nas sproščajo. Potem bomo življenje živeli in ne trpeli.
danica,
a samo 26? Pri meni jih je dve leti več. A še vedno imam občutek, da sem ostala pri svojih 22-tih? In veš zakaj? Ker se mi šele sedaj uresničujejo tiste želje. In hval Bogu, da je tako.
Čas usmerjamo sami. )Ko pomislim, da imajo moje sošolke 47 let, si mislim, le kam hitijo?
)
Čas beži. Življenje nam pa ostane. Včasih dobro včasih slabo. Slabo mine. Dobro pa je popotnica za naprej.
drmagnum,
kar priznaj: tudi ti si še v rosnih mladih letih.
Jaz mislim, da nam čas nekdo krade. Meni ga vedno zmanjka…