Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

28. 05. 2008

Sodobna tehnologija :)

Zapisano pod: Prebliski — 1danica - 28. 05. 2008

Sodobna tehnologija je tako pripravna zadeva! Po računalniku tipkam in se lahko zmotim petnajstkrat in še večkrat, samo premaknem se tja, kjer je kaj narobe, pa popravim! Super! Ni beljenja, brisanja, pretipkavanja in podobnih neumnosti. Če potrebujem kakšno stvar v dveh izvodih, jo pač dvakrat natisnem ali pa natisnem in fotokopiram. Če mi pa zmanjka idej, kar po internetu pobrskam, da vidim, kaj je komu drugemu padlo na pamet.

Televizija! Kaj vse vidimo dandanes! Od živali – od tega, kako pobijajo med sabo, do podrobnosti o tem, kako delajo nove. Mogoče čisto vsega res ne bi bilo treba, no. Potem pa še vse mogoče traparije, ki jih počnejo ljudje. Ah! Kar ugasnila bom.

Pa telefoni! To je ena najbolj pripravnih stvari sploh! Z mobilcem dokličem moja tamala dva (samo še po letih) kadar koli – no, skoraj. Tako da lahko vprašam, kaj bi za kosilo, in se potem jezim, ker ne vesta, kaj bi in jima na koncu ne bo nič prav. Vsaj sinetu ne. Pa tudi onadva mene – da  mi povesta kaj novega. Če drugega ne, vsaj to, kaj naj prinesem iz trgovine. Ali pa sem namesto taksista – če, na primer poči guma pri kolesu. Hja! Bo že!

Še hišni telefon je postal ena taka zelo udobna zadevca: dvigneš, se sprehodiš do sobe ali kamor koli že, in se pomeniš v miru. Nič več žice, ki bi te “privezala” k telefonu, če bi rad govoril.

Moja otroka se jezita name, da mobija ne nosim s sabo. To ni čisto res, večinoma ga. Če ga pa kdaj pozabim, me bosta ravno tisti dan skoraj zagotovo poklicala in ugotovila, kako in kaj. Tako zjutraj hitro popokam par nujno nujnih stvari in jih zmečem v torbo: denarnico, mobi, peresnico, blok… Poberem še ključe in …  gremo!

Po vsem naštetem vprašam: ALi je kaj čudnega, če vestna, kakor sem, ko nikakor nočem česa pozabiti, nekega jutra v šoli odprem torbo in presenečena iz nje potegnem… HIŠNI TELEFON???

Vsaj nasmejali smo se tisti dan. Ena taka štorija pri nas namreč privleče še deset drugih. Taki smo.

  • Share/Bookmark

22. 05. 2008

ZAPRAVLJEN DAN

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 22. 05. 2008

Ja, Dare, kakšen dan je res tak, kot pišeš. Jaz potem razmišljam takole, čeprav to najbrž ni tisto, kar si ti mislil:

Ko kakšen dan prehodim kar tako

Najprej ena noga, druga kar za njo,

Le ker je treba, ne ker bi hotela,

Ker mi drugega ne kaže, niti ne bi smela,

ko na pamet najbolj nujno postorim,

in ne pomaga, če sama nase se jezim,

če kmalu vem, da bo neizpolnjen plan,

sem kriva sama,  da je zapravljen dan,

ko se trudno vlečejo kosti

in glava spi z odprtimi očmi

in čaka čaka, da se dan konča,

da odsanja do naslednjega,

takrat pomislim na število dni

ki bo nekoč presneto blizu kraju

kar so zdaj na koledarju le smeti,

podobno bo oddaljenemu raju.

Pa še s spoznanjem tistega trenutka

bi tega dneva najbrž ne rešila,

niti se ne bi znebila

tega slabega občutka!

  • Share/Bookmark

19. 05. 2008

Knedl

Zapisano pod: Aktualno, O meni — 1danica - 19. 05. 2008

Ponavadi sem precej občutljiva, kar se jezika tiče, ampak to se mi zdi še najboljši izraz.  Ne kakšen cmok ali kaj podobnega.

Doma nekoliko pomigam tam po kuhinji, kar mi sicer ne diši, nekoliko polikam in take malenkosti, precej rada sem pa tu, kjer sem zdaj. Tudi kavč mi ni preveč zoprn. Ravnokar sem prišla od tam. Med “Letalcem” sem popravljala preverjanje in sem že skozi več kot polovico. Potem sem malo pobrskala po spletu in zdaj nekako blogam.

Torej ni čudno, da se počutim kot knedl. Aja, ker me večinoma prav  dobro ne poznate – jem že od nekdaj rada. Deset palačink, šest velikih češpljevih cmokov in mojih dobrih dvajset kil – kje so tista leta! Pa to sta samo dve stvari, ki ju imam rada. Dve, ki ju ne bi marala, bi komaj našla! Mama je bila upravičeno užaljena, ko so mi na sistematskem pregledu v tretjem razredu napisali, da sem podhranjena.

Ampak! Leta tečejo in palačinke in cmoki se ne stresejo in ne pokurijo tako kot nekoč. O ne! Prav varčno se shranijo tja okoli pasu, da slučajno ne bi  organizem potratno ravnal z dragocenim gorivom. Jaz mu ga pa prav radodarno dolivam.

Dobro je, če imaš koga, ki te razume. “Joooj, prav dobro bi bilo iti malo hodit, a?” pravim. “Veš da res, ” pravi sodelavka.  Popoldne pozvoni mobi, na hitro se zmeniva in greva.

Danes je bilo pohajkovanje nekoliko drugačno. Odkrila sem nove steze tu okoli, kjer sicer živim že kakšnih petnajst let, a po gozdu mi nikoli ni bilo prijetno hoditi sami. Poleg tega je ravno takrat, ko sva bili “na štartu”, začelo rositi in groziti z dežjem in nevihto.

“Ah kaj, saj nisva iz cukra!”, pa sva šli! In vreme naju je dražilo tiste tričetrt ure ali še malo več, kaplje so neenakomerno padale po majici in po laseh, a niso ustavile ne nog, ne jezika, tako da sva kar hodili in klepetali. Vmes je parkrat zagrmelo, kaj močneje pa ni začelo padati, dokler nisva prišli domov.

Tako! Nekoliko sem popravila moje knedlaste navade. Jutri pa naprej!

  • Share/Bookmark

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |