ZAPRAVLJEN DAN
Ja, Dare, kakšen dan je res tak, kot pišeš. Jaz potem razmišljam takole, čeprav to najbrž ni tisto, kar si ti mislil:
Ko kakšen dan prehodim kar tako
Najprej ena noga, druga kar za njo,
Le ker je treba, ne ker bi hotela,
Ker mi drugega ne kaže, niti ne bi smela,
ko na pamet najbolj nujno postorim,
in ne pomaga, če sama nase se jezim,
če kmalu vem, da bo neizpolnjen plan,
sem kriva sama, da je zapravljen dan,
ko se trudno vlečejo kosti
in glava spi z odprtimi očmi
in čaka čaka, da se dan konča,
da odsanja do naslednjega,
takrat pomislim na število dni
ki bo nekoč presneto blizu kraju
kar so zdaj na koledarju le smeti,
podobno bo oddaljenemu raju.
Pa še s spoznanjem tistega trenutka
bi tega dneva najbrž ne rešila,
niti se ne bi znebila
tega slabega občutka!
dare — 22. 05. 2008 @ 23:12
Kakšne navdiha nam bodo prinesli šele sončni dnevi
!
1danica — 22. 05. 2008 @ 23:14
Saj vreme vpliva, ja – ampak ni zmeraj glavno…
vlatka — 26. 05. 2008 @ 23:16
danica,
nikar tako pesimistično!!!
1danica — 27. 05. 2008 @ 05:46
Vlatka, kakor koli tole obračam, se mi zdi še vedno precej realistično.