Kako je to lepo!
Zelena trava. Sveže pokošena.
Na tej travi, na tej zelenici pa pet ali šest otrok .
Lovijo se.
Tečejo sem in tja.
Eden prime drugega za roke in ga v zraku zavrti.
V hipu se zmenijo, kaj bodo počeli in kam bodo šli.
Cvilijo, kričijo, kličejo eden drugega, skratka nekoliko so glasni.
Upam, da ne bodo nikogar motili. Mene ne.
Izvem, da so menda vsi iz našega bloka.
SKRATKA:
Po dolgem času je pred našim blokom spet živ žav. A ni to lepo?
