Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

4. 06. 2008

Koncert

Zapisano pod: Prebliski — 1danica - 4. 06. 2008

Lena kot sem, mora zmeraj kdo drug poskrbeti, da se udeležim kakšne kulturne zadeve.

“Greš z mano na predstavitev knjige?” me  je zadnjič vprašala sodelavka. Žal res zadnji trenutek. Tako pa res ne znese.

Danes sem pa dobila vabilo, ki ga nisem mogla prezreti. Lično vabilce v kuverti, osebno izročeno – kako bi mogla? In sem šla. In ni mi žal.

Ko na televiziji zaslišim kaj podobnega, priznam: hitro zamenjam program. Ampak takole!

Tile mladi ljudje – šest jih je bilo – ob koncu glasbene šole pokažejo, kaj znajo. In znajo. Lepše oblečeni in bolj resni kot ponavadi, že takoj pokažejo, da je to zanje posebna priložnost. Prsti tečejo in na obrazu jim piše, da so tudi s srcem zraven. Malce treme. Pa vseeno dovolj samozavestno in s pravo gotovostjo. Tako da lahko resnično uživaš. Niti pol procenta tega ne bom nikoli znala.  Zato niti ne poskušam, kajti glasbo imam rada in skušam biti do nje prijazna.

Majhna, kot sem, sem se kar potopila v oblazinjeni sedež.

Etuda pa Sonatina na klarinetu, Fuga na klavirski harmoniki, pa klavir s koračnico in Sanjarijami, pa Belo in črno! Osemnajst skladb se je zvrstilo. Z nasmeški, prikloni, zadrego ob napakah… jaz bi zmrznila, deklica pa se je zbrala in igrala naprej… bravo! Mladi glasbeniki so nas začarali in zdelo se mi je, kot da čas ne mineva, hkrati pa je skoraj dve uri tako rekoč preskočil. Misli so mi begale od obrazov do instrumentov, do občutka iluzije, kajti nemogoče se mi je zdelo, da prsti zmorejo nekaj, čemur oči ne zmorejo slediti.

Starši poslušajo, vsi ponosni na svoje otroke, na delo, ki so ga opravili, in h kateremu so marsikaj prispevali tudi sami.

Zahvale mentorjem. Kratke, duhovite, od srca.

Privoščila sem vsem skupaj veselje ob misli, da so danes nekaj dokončali. Pripeljali so do konca, kar so začeli že pred leti.

  • Share/Bookmark

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |