Vonj po pivu
Pri pivu me vedno znova preseneti (a imam že tako slab spomin ali kaj?), da mi včasih prav zadiši, da si ga z užitkom privoščim, kozarec, ki ostane prazen, pa prav grdo smrdi. Se to le meni tako zdi?
Kozarec z ostankom piva in njegove pene me s svojim vonjem spomni na kavbojke in srajco po kakšnem žuru, z ostankom pijače, ki je šla čez rob in z vonjem cigaret. Spomni me na nered po popivanju in na pobiranje kozarcev po mizah.
Pri tem je nabolj smešno, da pravzaprav nimam takih izkušenj. Le nos me s svojimi zaznavami dostikrat prav nostalgično popelje kam, kjer sem bila komaj kdaj, pa še to pred mnogo mnogo časa.
Tiste cunje, ki so smrdele po pijači in tobaku, nikakor niso bile moje. Tobak še, saj se zlomek zavleče vsepovsod, če si kolikor toliko blizu vsaj enega kadilca. Pijača pa ne. Ravno danes sem pomislila, ko me je nekdo spomnil na prijateljico, ki je bila del naše družbice (sedem ali osem punc), da smo bile pravzaprav prav nenormalno pridne. Žur ja – popivanje ne. Tobak – mislim, da ena ali dve. Ampak to ne pomeni, da, na primer, nisem nikoli bila v družbi manj treznih od mene. Ali da si nisem našla fanta, ki ga rad pije. Ta s fantom – ja, to je bila štorija zase. Pa ne prav dolga.
Tisto pobiranje kozarcev z miz – kakšne kelnarce nisem nikoli špilala. Za kaj takega sem baje veliko prenerodna. Prav zaradi mene so kozarci pri naši hiši potrošni material.
Se pa spomnim, kako smo v srednji šoli, ko je bil naš razred na vrsti, organizirali ples. Dvorana je bila stara, ampak zakon, za šankom smo stregli sredstva proti žeji in pivo je šlo kot po tekočem traku. Ko je bilo vsega konec, smo pobrali steklenice naokoli, zlili še kakšen zapuščen kanec piva in vse lepo pospravili. Kar se je kje polilo, pa je dražilo nosnice z že zgoraj omenjenim vonjem. A srednjo šolo smo že zapustili in to ne včeraj, letos smo praznovali dvajseto obletnico z zamikom – v resnici je minilo že dvaindvajset let.
Ampak pivo imam pravzaprav rada. Včasih. »Na vsake kvatre enkrat«. Takole zvečer, ko vem, da se mi ne bo treba še kam odpeljati in da sem končala, kar sem se namenila narediti na ta dan.
Potem si hladno pivo postavim na mizo, nalijem v kozarec in prav počasi spijem. Prijetna grenkoba se razleze po ustih in ne maram misliti na to, kako to pravzaprav redi. Kruh v kozarcu, pravijo. Pa kaj!
Nisem pijana. Le utrujenost se zavleče prav tja noter v kosti in skupaj z mano lenobno počaka, da je dneva prav zares konec.
Le mizo potem takoj spraznim in kozarec grem prav hitro pomit.