Iz moje glave

Pri pivu me vedno znova preseneti (a imam že tako slab spomin ali kaj?), da mi včasih prav zadiši, da si ga z užitkom privoščim, kozarec, ki ostane prazen, pa prav grdo smrdi. Se to le meni tako zdi?

Kozarec z ostankom piva in njegove pene me s svojim vonjem spomni na kavbojke in srajco po kakšnem žuru, z ostankom pijače, ki je šla čez rob in z vonjem cigaret. Spomni me na nered po popivanju in na pobiranje kozarcev po mizah.

Pri tem je nabolj smešno, da pravzaprav nimam takih izkušenj. Le nos me s svojimi zaznavami dostikrat prav nostalgično popelje kam, kjer sem bila komaj kdaj, pa še to pred mnogo mnogo časa.

Tiste cunje, ki so smrdele po pijači in tobaku, nikakor niso bile moje. Tobak še, saj se zlomek zavleče vsepovsod, če si kolikor toliko blizu vsaj enega kadilca. Pijača pa ne. Ravno danes sem pomislila, ko me je nekdo spomnil na prijateljico, ki je bila del naše družbice (sedem ali osem punc), da smo bile pravzaprav prav nenormalno pridne. Žur ja – popivanje ne. Tobak – mislim, da ena ali dve. Ampak to ne pomeni, da, na primer, nisem nikoli bila v družbi manj treznih od mene. Ali da si nisem našla fanta, ki ga rad pije. Ta s fantom – ja, to je bila štorija zase. Pa ne prav dolga.

Tisto pobiranje kozarcev z miz – kakšne kelnarce nisem nikoli špilala. Za kaj takega sem baje veliko prenerodna. Prav zaradi mene so kozarci pri naši hiši potrošni material.

Se pa spomnim, kako smo v srednji šoli, ko je bil naš razred na vrsti, organizirali ples. Dvorana je bila stara, ampak zakon, za šankom smo stregli sredstva proti žeji in pivo je šlo kot po tekočem traku. Ko je bilo vsega konec, smo pobrali steklenice naokoli, zlili še kakšen zapuščen kanec piva in vse lepo pospravili. Kar se je kje polilo, pa je dražilo nosnice z že zgoraj omenjenim vonjem. A srednjo šolo smo že zapustili in to ne včeraj, letos smo praznovali dvajseto obletnico z zamikom – v resnici je minilo že dvaindvajset let.

Ampak pivo imam pravzaprav rada. Včasih. »Na vsake kvatre enkrat«. Takole zvečer, ko vem, da se mi ne bo treba še kam odpeljati in da sem končala, kar sem se namenila narediti na ta dan.

Potem si hladno pivo postavim na mizo, nalijem v kozarec in prav počasi spijem. Prijetna grenkoba se razleze po ustih in ne maram misliti na to, kako to pravzaprav redi. Kruh v kozarcu, pravijo. Pa kaj!

Nisem pijana. Le utrujenost se zavleče prav tja noter v kosti in skupaj z mano lenobno počaka, da je dneva prav zares konec.

Le mizo potem takoj spraznim in kozarec grem prav hitro pomit.

Nebo, kot da se je hotelo skriti pred našimi pogledi: kot da so kaplje sive in ni mogoče videti nič drugega. Kot da so sprale barvo z vsega, kar vidim. Medtem, ko me močijo, zlezem v avto in šele zdaj lahko malo bolje pogledam okoli sebe. Ne briga me za hribe in drevesa, ki niso tako zeleni, kot sem jih vajena. Bolj me zanima cesta. Na živce mi gre, kadar ni lepo suha in moram zaradi tega voziti bolj previdno.

Zapeljem navzdol, mimo črpalke in naravnost v lužo. Videla sem jo od daleč. Nič posebnega. Luža. Le da je bila tako globoka, da me skoraj popolnoma ustavila. Joj, jader pa nimam, sem pomislila. Avto gre dalje, nekaj v njegovih črevih nekoliko pocvili, potem pa neha. Spomnim se, kako sem pred leti po podobnem vremenu po globokih lužah na razkopani cesti prevozila kakšnih dvajset kilometrov, da sva s prijateljico šli na obletnico konca srednje šole. Ker mature mi nismo imeli.

Zapeljem na avtocesto. Morda bo nehalo. Pa ne neha. Poropota po strehi. Pa še malo. In se vsuje. Ropota, da ne slišim nič drugega. Šipe se orosijo, da sredi julija vklopim ventilator in gretje do konca -nič drugega ni pomagalo. Radio je brez veze. Nima smisla, ker danes ne lovi, ampak samo škripa. In ker ga tako ali tako ne bi bilo slišati.

Na naši krasni avtocesti, ki to ni, ne peljem sto na uro, kot mi velikodušno dovoljujejo predpisi – ker ne vidim predse, bo osemdeset čisto zadosti. Kot sredi meglenega dne z očmi lovim črto po sredini, pa je ni. Le voda se odbija od asfalta. Brisalci ne utegnejo opraviti vsega. Za mano je še nekdo. Nič živčen ni videti, a čez nekaj časa me le prehiti. Dohitim nekoga drugega. V manjšem avtu, ki je pa novejši in zagotovo boljši od mojega. Ne bom prehitela, se mi res ne da. Če osemdeset, pa osemdeset. Šit! Kdaj sem prišla tako blizu? Avto se je ustavljal, pa brez zavor – ali mu pa lučke ne delajo – naj zaviram? Pred leti se mi je to na mokri cesti maščevalo. Pritisnem – čisto nežno. Ostanem na razdalji. Kaj bo naredil oni za mano, ki vozi kamp prikolico? Pride malo bliže, bo šlo? Bo, bo. Aha, saj zdaj pa oni Poljaki pred mano zavijajo desno, lahko pospešim…. o ne, pa ne grejo! Lepo se spet zapeljejo bolj na levo in ne proti lrpalki. Le kaj si mora misliti oni za mano? Zdaj grem pa jaz desno in ven… o, Poljaki  tudi – ali so Francozi, tiste črke na tablici so mini mini – o ne, pa ne grejo… Še enkrat so se premislili, ampak zdaj me ne gane, oni s prikolico pa tudi kaže, da nimajo problemov…

Dež poneha in zdaj ne bi smelo biti problemov s črto. Ampak kot zakleto: sonce je naravnost pred mano. Nič zaspano še bi, saj ni še noč ampak nevihta, pa še ta je minila. Med vso sivino je kot da bi svetilo skozi luknjo v nebu in meni naravnost v oči. Najbrž se igra z zrcalcem in mi nagaja z zajčkom. Še dobro, da sem na koncu avtoceste. Tam bolj daleč pa strela še vedno riše pajčevino čez nebo.

A nevihta? Kje je kakšna nevihta? Malo je že res mokro po cesti. A prišla sem na cilj in potem spet domov.

Ko sem se še blizu doma ustrašila, da se bo avto ustavil, se ni. Ko se mi je na hitri cesti zdelo, da me bo kar kam zaneslo, sem vendarle peljala ob črti, ki je nisem videla. Ko sem se znašla med dvema avtoma in je spredni nepričakovano ustavljal, se mi je vse izšlo tako lepo, da še pošteno živčna nisem postala. Od vsega hudega je ostalo le par kapelj, ki so me zmočile.

Tudi doma je bilo podobno: hči je varno prišla domov, sin se tudi danes ni polomil na kolesu, pri vsem treskanju nam ni nikamor treščilo, niti se me pri vsej obilici pikajočih letečih bitij tu okoli ni prijelo nič takega, kar bi mi grozno škodilo. Še glava me ne boli. Še ko je klicala mama, je ni nič matralo. Le dvajset domačih jajc je dobila od sosede za nek star kruh, ki sem ga ji prinesla,  in kar precej jih bo šlo za žlikrofe.

Ja, konec koncev je bil krasen dan – tako poln dobrih novic, da bilo že prav dati za eno mašo.