Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

14. 07. 2008

Krasen dan

Zapisano pod: miks — 1danica - 14. 07. 2008

Nebo, kot da se je hotelo skriti pred našimi pogledi: kot da so kaplje sive in ni mogoče videti nič drugega. Kot da so sprale barvo z vsega, kar vidim. Medtem, ko me močijo, zlezem v avto in šele zdaj lahko malo bolje pogledam okoli sebe. Ne briga me za hribe in drevesa, ki niso tako zeleni, kot sem jih vajena. Bolj me zanima cesta. Na živce mi gre, kadar ni lepo suha in moram zaradi tega voziti bolj previdno.

Zapeljem navzdol, mimo črpalke in naravnost v lužo. Videla sem jo od daleč. Nič posebnega. Luža. Le da je bila tako globoka, da me skoraj popolnoma ustavila. Joj, jader pa nimam, sem pomislila. Avto gre dalje, nekaj v njegovih črevih nekoliko pocvili, potem pa neha. Spomnim se, kako sem pred leti po podobnem vremenu po globokih lužah na razkopani cesti prevozila kakšnih dvajset kilometrov, da sva s prijateljico šli na obletnico konca srednje šole. Ker mature mi nismo imeli.

Zapeljem na avtocesto. Morda bo nehalo. Pa ne neha. Poropota po strehi. Pa še malo. In se vsuje. Ropota, da ne slišim nič drugega. Šipe se orosijo, da sredi julija vklopim ventilator in gretje do konca -nič drugega ni pomagalo. Radio je brez veze. Nima smisla, ker danes ne lovi, ampak samo škripa. In ker ga tako ali tako ne bi bilo slišati.

Na naši krasni avtocesti, ki to ni, ne peljem sto na uro, kot mi velikodušno dovoljujejo predpisi – ker ne vidim predse, bo osemdeset čisto zadosti. Kot sredi meglenega dne z očmi lovim črto po sredini, pa je ni. Le voda se odbija od asfalta. Brisalci ne utegnejo opraviti vsega. Za mano je še nekdo. Nič živčen ni videti, a čez nekaj časa me le prehiti. Dohitim nekoga drugega. V manjšem avtu, ki je pa novejši in zagotovo boljši od mojega. Ne bom prehitela, se mi res ne da. Če osemdeset, pa osemdeset. Šit! Kdaj sem prišla tako blizu? Avto se je ustavljal, pa brez zavor – ali mu pa lučke ne delajo – naj zaviram? Pred leti se mi je to na mokri cesti maščevalo. Pritisnem – čisto nežno. Ostanem na razdalji. Kaj bo naredil oni za mano, ki vozi kamp prikolico? Pride malo bliže, bo šlo? Bo, bo. Aha, saj zdaj pa oni Poljaki pred mano zavijajo desno, lahko pospešim…. o ne, pa ne grejo! Lepo se spet zapeljejo bolj na levo in ne proti lrpalki. Le kaj si mora misliti oni za mano? Zdaj grem pa jaz desno in ven… o, Poljaki  tudi – ali so Francozi, tiste črke na tablici so mini mini – o ne, pa ne grejo… Še enkrat so se premislili, ampak zdaj me ne gane, oni s prikolico pa tudi kaže, da nimajo problemov…

Dež poneha in zdaj ne bi smelo biti problemov s črto. Ampak kot zakleto: sonce je naravnost pred mano. Nič zaspano še bi, saj ni še noč ampak nevihta, pa še ta je minila. Med vso sivino je kot da bi svetilo skozi luknjo v nebu in meni naravnost v oči. Najbrž se igra z zrcalcem in mi nagaja z zajčkom. Še dobro, da sem na koncu avtoceste. Tam bolj daleč pa strela še vedno riše pajčevino čez nebo.

A nevihta? Kje je kakšna nevihta? Malo je že res mokro po cesti. A prišla sem na cilj in potem spet domov.

Ko sem se še blizu doma ustrašila, da se bo avto ustavil, se ni. Ko se mi je na hitri cesti zdelo, da me bo kar kam zaneslo, sem vendarle peljala ob črti, ki je nisem videla. Ko sem se znašla med dvema avtoma in je spredni nepričakovano ustavljal, se mi je vse izšlo tako lepo, da še pošteno živčna nisem postala. Od vsega hudega je ostalo le par kapelj, ki so me zmočile.

Tudi doma je bilo podobno: hči je varno prišla domov, sin se tudi danes ni polomil na kolesu, pri vsem treskanju nam ni nikamor treščilo, niti se me pri vsej obilici pikajočih letečih bitij tu okoli ni prijelo nič takega, kar bi mi grozno škodilo. Še glava me ne boli. Še ko je klicala mama, je ni nič matralo. Le dvajset domačih jajc je dobila od sosede za nek star kruh, ki sem ga ji prinesla,  in kar precej jih bo šlo za žlikrofe.

Ja, konec koncev je bil krasen dan – tako poln dobrih novic, da bilo že prav dati za eno mašo.

  • Share/Bookmark


6 komentarjev »

  1.   ditka — 15. 07. 2008 @ 09:01

    Jaz sem pa včeraj šla skozi nekaj podobnega. Z avtom čez luže,čez kamenje…še dobro, da nisem veliko avtov srečevala.
    Včasih se izide,včasih pa tudi ne.

  2.   dare — 15. 07. 2008 @ 22:34 dare

    :)

  3.   kamper — 21. 07. 2008 @ 21:55 kamper

    Kdo je rekel,da nevihta ne prinese krasen dan :lol:

  4.   vlatka — 21. 07. 2008 @ 23:50 vlatka

    danica,

    konec dober, vse dobro :D :D

  5.   1danica — 22. 07. 2008 @ 00:00 1danica

    Saj ravno to pravim, Vlatka – vse, kar slabega se tisti dan ni zgodilo (še posebej, ker bi se marsikaj prav lahko), so bile dobre novice. A nE?

  6.   vlatka — 23. 07. 2008 @ 00:04 vlatka

    danica,

    točno to. In takega bi se morali ljudje zavedati. :)

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |