Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

7. 08. 2008

Smejmo se!

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 7. 08. 2008

Smeh je ena od najbolj sprščujočih človeških aktivnosti. Sploh. In spraviti ljudi v smeh je skoraj umetnost.

Skoraj – kajti nekateri se bodo smejali bolj ali manj vsemu. Ljudje so včasih pač pretirano prijazni in prizanesljivi. Cenijo že sam trud »vsmehspravljalca«in če jih smešnost vicev ne zlomi,  da bi se zakrohotali na ves glas, potem bodo od sebe dali vsaj en tak spodoben prijazen smehec, da ga bo vendarle slišati. To še bolj drži, če se ljudje bojijo, da bo drugače uničeno dobro razpoloženje ob sicer pomembnem in prijetnem dogodku, kot je rojstni dan, ali – bognedaj – poroka. Takle smehec bomo pa ja spravili skupaj!

Spomnim se časa, ko mi je bilo tam okoli devet let, moj dve leti starejši brat jih je moral torej imeti enajst. Na večdnevnem obisku pri sorodnikih nama je včasih postalo dolgčas in ena od najinih igric (veliko bolj zanimiva kot npr. množenje na pamet) je bila tale:

Brat: Dajva se smejat!
Jaz: V redu.
On: Ha ha.
Jaz: Ha ha ha.
Če sva se potrudila, sva prišla do šisto pravega stresajočega, zvijajočega smeha. In je bilo smešno. Kaj? Ja smeh, vendar!

Večkrat nama je pomagal naš ati. Pogruntavščina mu je šla na živce in temu primerno je reagiral:«Ja, nehajta že vendar!«
In lahko si mislite, da je potem kar bruhnilo iz naju. Ni bilo več pomoči. Kar trgalo naju je. Pa sva se morala umiriti, ampak, milo rečeno, je kar trajalo. Ker vsega si pa tudi ne moreš ukazati, kajne? A vam ne bi šlo na živce, če bi se dva smejala kar tako, samo da se? Ampak po tistem, ko sva bila kregana, sva se zato, ker je bilo smešno.

Med orodji za spravljanje v smeh mi najprej pridejo na misel vici. Šale. Take in drugačne. Čeprav se v svojem izražanju izogibam opolzkim, nespodobnim izrazom in kletvicam, je včasih kaj od tega nujno za dober vic. Celo črni humor.  Potem pa tak vic poveš počasi in »z guštom«, resno in ravno prav napeto. In če je dober in ti uspe, si obilno in glasno nagrajen z odzivom. Na televiziji je kar nekaj dobrih komikov, ki to obvladajo.

Meni je pa še bolj všeč nekaj drugega. Nekaj nezapisljivega – ali mi bo morda vsaj malo uspelo?

Všeč mi je humor trenutka. Tisti humor, ki kot iskrica vžge celo mašinerijo odzivov, vzklikov, nasmeškov, pripombic ter vprašanj, ko nekdo nečesa  ni slišal, ker se že vsi smejijo. Humor, ko na nek stavek, podatek ali kar koli že, kot nalašč pade domislica, ki spada ravno tja, kot puzli, ki naredijo pravo sliko. Ampak nekdo se je mora ravno pravi trenutek spomniti! Tako je nekoč sodelavka planila v smeh (najbrž še najbolj zato, ker je bilo nepričakovano), ko sem ji na vprašanje »Koliko žličk?« (sladkorja v kavo) odgovorila »Osem, ampak bogvari pomešat!«

Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje, pravijo. Ali pa ima najdaljše kable. V srednji šoli sem imela sošolko, ki je imela močan glas, temu primerno se je tudi smejala precej glasno. Nekoč smo bili v gledališču in med igro so povedali tudi vic. Ampak ravno konec ji je pa ušel, ti šment! Med vsesplošnim smehom je ona spraševala sosedo: »Kaj je rekel? Kaj je rekel?« Seveda se je soseda morala vsaj malce zresniti, da ji je lahko odgovorila. Torej je Majda izvedela konec ravno, ko je dvorani malce potihnilo. Potem se pa zasliši njen gromki: »Ho ho ha ha! Ha ha ha ! » In seveda je cela publika brez problema ponovila vajo.

Tudi sicer je ena najbolj smešnih stvari videti (in slišati) druge, kako se smejijo. Kajti nekateri ljudje se smejijo celi: ni jim nerodno (zakaj tudi?) pokazati širok nasmeh ali se krohotati na vsa usta, da se trese cel stol, če sedijo, da se trese ves špehek in tak smeh je presneto nalezljiv. Zelo prijetno in zelo priporočljiva terapija za družbe s prenapetim ozračjem.

  • Share/Bookmark


21 komentarjev »

  1.   pet-in-g-seks — 7. 08. 2008 @ 19:04 pet-in-g-seks

    hahahahahaha … :-)

  2.   1danica — 7. 08. 2008 @ 19:07 1danica

    A ti to resno – ali samo naslov ubogaš? :smile:

  3.   eritrocitus — 7. 08. 2008 @ 20:39

    ja, bi rekel, da ga močno primanjkuje in da se premalo smejimo. vice mora pripovedovati človek, ki to zna in mora biti košček igralca zraven, sicer je vse skupaj bolj klavrno. so pa ljudje, ki imajo nekakšen “stand comic” stil, kjer se nasmejiš in zraven še gruntaš smisel heca, ki pogostokrat leti višje od “navadnega”, gostilniškega vica. žalostno pa je, da eni sploh ne razumejo nobene šale in se smejijo samo tedaj, ko komu gre kaj narobe oz. ga zadene kakšna nevšečnost. in nazadnje: najboljše je začeti pri sebi: smejmo se najprej lastnim neumnostim, potlej pa s smehom nad druge.

  4.   Blazz — 7. 08. 2008 @ 20:42 Blazz

    Meni se skoraj vsi vedno smejijo. Če ne zaradi mojega smisla za humor, pa zaradi moje zmedenosti. ;)

  5.   nikdo — 7. 08. 2008 @ 20:42

    jap jz sm se tut učasih lahko do tega pripravu da sm se kar smejat začel za brezveze :D

  6.   1danica — 7. 08. 2008 @ 21:02 1danica

    Eritrocitus, res je! Smejati se sebi je zdravo in pogosto tudi najboljši izhod iz zadrege. Takrat, na primer, Blazz, ko se ti drugi tako ali tako že smejijo.

    Meni se je to kar dostikrat zgodilo, ko sem izjavila kaj, kar so drugi razumeli popolnoma drugače (zanalašč oziroma, ker so “pokvarjeni”) in je bila reakcija neizogibna. Naj povem, da je bilo mene zelo enostavno spraviti v zadrego, saj kot otrok o določenih stvareh nisem niti razpravljala, kaj šele, da bi se norca delala. Potem pa, na primer, kot strela z jasnega vprašam mamo:
    “Mami, jaz sem devica,. a si tudi ti?”

    Seveda sem mislila na horoskop.

  7.   ditka — 8. 08. 2008 @ 19:44

    Problem le bil kadar smo se morali resno držati,ob kakšnih resnih trenutkih,..pa nas je kar po vrsti začel lomit smeh.Se spomnim,da so mi včasih kar solze tekle od samega zadrževanja smeha.
    Zdaj se mi zdi trapasto,ker smo se smejali kar tako,brez vzroka.

  8.   vlatka — 8. 08. 2008 @ 22:21 vlatka

    danica,

    če ne veš, ali morda veš, obstajajo v svetu šole smejanja. Naučiti se smejati, je prava umetnost, vsaj za tiste, ki tega ne znajo.

    In z bratom sta imela res dobre začetke. :D :D

  9.   1danica — 8. 08. 2008 @ 22:43 1danica

    Ditka, takrat ko pa ABSOLUTNO moraš biti resen (sploh tam pri sedmih, desetih, trinajstih… še kasneje), takrat je pa najhuje! Stvar je tako smešna (lahko sploh ni), ti si pa ravno pri maši, pri pouku ali še kaj hujšega! Ojej!

    Vlatka, za te šole sem že slišala. Po televiziji sem tudi nekaj videla, moram priznati, da so še mene spravili v smeh (pa tako resen človek sem :lol: ).

  10.   kamper — 8. 08. 2008 @ 23:26 kamper

    Ni boljšega,kot solzen počivati po dobrem smejanju :lol: čisti občutek sreče :lol:

  11.   1danica — 9. 08. 2008 @ 00:08 1danica

    Točno tako, Kamper!

  12.   refolo — 10. 08. 2008 @ 22:25

    na žalost se ljudje preveč obremenjujemo vsadanjim problemom. Včasih bi bilo dobro pozabiti na vse okoli nas in se dobro nasmejati iz vsega srca. Takrat je smeh najbolj koristen.

  13.   swislar — 11. 08. 2008 @ 11:46

    Prava doza iskrenega smeha je dejansko balzam za dušo. Nenazadnje obstajajo celo t.i. smejalne gubice. Občutek, ko se res narežiš je božanski, simetričen občutku, ko v smeh spraviš še koga drugega, pa še bolj.

  14.   Rak — 11. 08. 2008 @ 20:02

    Smeha je vedno manj, je pa vedno bolj zaželen. Pa ne, da se smejemo premalo, ker nam je hudo. Kje pa! Samo spremenili smo se zelo.
    Je pa smeha več vrst. Prijaznega, ne vsiljivega se res razveseliš, četudi je posloven. Otroški iskren je nenadkriljiv, se pa znajo tudi grdo pačiti,če opazijo, da nam je njihov smeh všeč. Obstaja tudi smeh bedakov in podzvrst posmeh. Dober vic povzroči poseben smeh. Najboljši pa je tisti spontani, brez vidnega vzroka, posledica naključja, dejansko posledica trenutnega navdiha. Ta smeh ob pravi naključni družbi sproža plaz naslednjih smehov ob najmanjši pripombi, tudi samo novi besedi. So pa taki smehi zelo, zelo redki. Nekaj takega sem doživel v prijetni družbi pred mnogimi leti. Vse sodelujočim je ostal v nepozabnem spominu. Ko se slučajno srečamo, se najprej kot otroci pričnemo smejati, šele nato pozdravimo. Eh, kje so tisti časi in odnosi, ko se je to dogajalo tako spontano. Danes ima izgleda tudi smeh ceno. Ampak ne obupajmo, dajmo nasmejmo se!

  15.   1danica — 11. 08. 2008 @ 20:11 1danica

    Kakšna razčlenitev! Točno tako je!
    In tako kot se dandanes težko čudimo (ker smo itak tako pametni da nam je vse jasno), tako se tudi smejimo ne več tako zlahka kot včasih. Morda so pa že vsi vici stari.
    Ampak bodimo optimisti in počakajmo trenutke, ki nas bodo presenetili in spravili v smeh!

  16.   lordwales — 11. 08. 2008 @ 22:10

    Za smeh se nekateri tudi službeno trudimo, pptem pa nas zatolče Hribar da je od 70 do 80 % Slovesnkega humorja pod nivojem.

  17.   Rak — 12. 08. 2008 @ 08:26

    @lordwales, Hribarju se najbolj nasmejem, kadar obdeluje človeško neumnost in naivnost. Zna pa tudi biti neusmiljeno nesramen in žaljiv, če mu kaj ni všeč ali če zasluti, da se mu kdo približa (nivojsko) in se počuti ogrožen v svoji “genialnosti”.
    Je pa veliko ljudi mnenja, da če nekoga zatolčeš, sam izgledaš večji. No, pa tudi ob tem se človek lahko nasmehneš.

  18.   1danica — 12. 08. 2008 @ 11:37 1danica

    To je pa že podzvrst, kajne Rak?
    Pri Hribarju me najbolj preseneča, kako zelo običajne in spodobne ljudi pripravi do tega, da se obnašajo vsaj nekoliko prostaško. Sicer ga pa šže dolgo nisem gledala, priznam.

    Taki smo. Tudi smejimo se različnim stvarem.

  19.   ana od srca — 24. 11. 2008 @ 17:24

    Ej, Danica, zelo pogrešam Ditko!!!

  20.   1danica — 24. 11. 2008 @ 18:54

    A mene pa ne? :)

    Ja, saj jaz jo tudi. A jo greva klicat?

  21.   ana od srca — 24. 11. 2008 @ 19:04

    Hi hi, končno se mi eden posmeji!

    Ja, greva, no, sem že vpila!

    Res bi rada, da se sliši do nje!

    In ja, tudi tebe sem že pogrešila! Samo malo manj sva bili na zvezi kot z Ditko!

    Vse dobro!:-)

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |