Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

31. 12. 2008

Silvestrovo

Zapisano pod: Aktualno, O meni — 1danica - 31. 12. 2008

Spominjam se kinodvorane na silvestrsko dopoldne. Skupaj z drugimi mojih let sem čakala prijaznega možaka.

In je prišel. S kučmo, z brado, oblečen v dolg plašč, glas je imel pa pijazen in poznal me je po imenu. Poklical me je in šla sem k njemu na oder. Nekaj me je vprašal, a kaj dosti več od kimanja ni dobil od mene. Vseeno mi je dal darilo: vrečko, v kateri je bila knjižica o Marinki, barvice, nekaj sladkarij in pobarvanka. Bilo je strašansko lepo.

Tudi doma so stvari tisti dan tekle nekoliko drugače. Kosilo je bilo tisti dan čisto običajno. Po njem pa so se začele priprave za zvečer. Naš ati je iz hladilnika potegnil salame in jih prav potrpežljivo rezal za narezek. Pa sir. Kumarice, gobice in obvezno čebulice – na drug krožnik. Zrezke smo lepo pomokali, jih potopili v stepeno jajce in povaljali v drobtinah. Francoska solata. Juha. Z rezanci – naredila jih je mama, narezal pa spet naš mojster za rezanje.

Mi trije, sestra, brat in jaz, smo se zamotili vsak nekoliko po svoje: nekaj smo lahko pomagali, vmes smo gledali televizijo, morda smo se šli igrat k sosedovim.

Eno je bilo gotovo. Po večerji, ki je bila tisti večer bolj podobna boljšemu nedeljskemu kosilu, smo se šli igrat v sobo. Obvezno! Meni še ni kapnilo, zakaj. A kar naenkrat je pri vratih pozvonilo. Tekli smo pogledat, pa… nič. Le ati je stal tam med vrati. »Pojma nimam! Nikogar ni!« je rekel, potem pa dodal : »Gremo v dnevno!«

Tam smo seveda ugotovili, da je bil pri nas Dedek Mraz, ki je pod jelko pustil lepo zavita darila. Za razliko od Miklavža, za katerega si nismo mogli vzeti časa, in ki nam je večinoma prinesel kape, rokavice in podobne uporabne zadeve (tudi zelo lepo!), nas je Dedek Mraz razveselil z igračami. In zaposlil, seveda, kajti noč bo še dolga… Predvsem pa nam je pričaral pravljičnost, ki je kar trajala tisto noč, tale mož, ki je bil tako zelo hiter, da ga nisi ulovil niti, če si tekel k vratom tisti trenutek, ko je pozvonil.

Veselje staršev ob našem odpiraju daril sem čisto razumela šele veliko kasneje. Takrat sem vedela samo to, da praznujemo, da se imamo radi, da skupaj čakamo, kdaj se bo začelo naslednje leto. Ob dobri večerji, sladkarijah, vonju mandarin in pomaranč. V dnevni sobi pa pisane lučke na dreves(c)u.

Tako zelo lepo je bilo takrat. Tudi zato, ker sem imela tistih pet, šest let. In takih trenutkov, čisto preprosto in zares veselih, vam v naslednjem letu želim čim več. Pa zadovoljstva v krogu domačih in dovolj moči in iznajdljivosti, da si boste uresničili tisto, kar si še želite.

  • Share/Bookmark

23. 12. 2008

Kava kavica kofetek

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 23. 12. 2008

Prav čudežna je ta tekočina. Tako prija navsezgodaj. Prijazno te prebudi, da lahko zaćneš nov dan.
Pa še en zelo pomemben stranski učinek ima. Iz neznanega razloga jo je veliko lepše piti v družbi kot sam. Zato je nemalokrat povod za klepet, za tisto dušno hrano, ki tako dobro dene kot prigrizek, ko postaneš med obroki malce lačen.

Zato mi je v veselje skuhati jo vsako jutro in jo spiti v družbi sodelavk. In ja, prav fino se mi zdi, če rečejo, da se njim zdi fino, da je že kuhana. Popoldne jo bom spila pa v drugačni dobri družbi.

  • Share/Bookmark

22. 12. 2008

Šit ej!

Zapisano pod: O meni, Prebliski, Zabava — 1danica - 22. 12. 2008

Vse mi gre narobe:

Tehtnica se mi je pokvarila – kadar koli stopim nanjo, mi pokaže nekaj čudnega. Bo treba popravit.

Ura nam prehiteva. Če zvečer sklenem, da bom šla malo prej spat kot ponavadi, pa še sploh zašiba, packa nemarna, ravno tako zjutraj, ko se mudi sina spraviti na vlak!

Koledar se vrti kot kakšen ventilator – komaj dobro razmislim o planih za oktober, november, je že konec decembra tu, pa jovo na novo!

Bankomat me ne mara: vedno mi vrže ven kakšno čudno cifro, ki mi sploh ni všeč.

Po moje oddajam kakšno sevanje, ki ni kompatibilno z elektroniko okoli mene: še števček na blogu crkne, komentarji pa marsikateri dan sploh ne funkcionirajo več.

Grem kar spat.

  • Share/Bookmark

21. 12. 2008

Kaj v novem letu pričakujete od učencev?

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 21. 12. 2008

Tako se je glasilo vprašanje mini ankete, na katero smo odgovarjali učitelji.

»Hja, da bodo normalni,« je bil moj ne preveč posrečen odgovor. Neposrečen zato, ker bi potreboval še celo interpretacijo. Taka sem. Rečem. Bleknem. Nič nisem rekla narobe, lahko pa komu tako zveni, a ne?

Čisto resno: ne pričakujem, da bodo že v začetku januarja sledili svojim mnogim dobrim sklepom (tisti, ki jih bodo naredili) in postal vzorni, nadvse pridni, delavni, vedno vljudni in obzirni ter dvignili svoje povprečje za eno ali kar dve oceni. Ne bodo nehali »pozabljati« domačih nalog, niti zapravljati svoje ustvarjalnosti za izmišljanje izgovorov (»Nisem mogel narediti domače naloge, ker sem posodil zvezek sošolcu, ki je manjkal v šoli, pa mi ga je pozabil prinesti nazaj…« – ja priden, ne, da pomagaš sošolcu, le kako naj dokažem, da ni bilo res tako) in opravičil za spraševanje (»Prosim, ne me vprašat, včeraj me ves dan ni bilo doma, ker smo s starši šli iskat…« kar koli že… v Ljubljano, Italijo itd. »…in smo prišli šele ob enajstih zvečer domov«). Ne pričakujem njihove popolne preobrazbe.

Še naprej bodo otroci in najstniki, še naprej bodo pridni in malo manj pridni, še naprej nas bodo razveseljevali in nam žrli živce, delali napake in nas presenečali z odlično opravljenim delom. Delali bodo dobre sklepe in se trudili, vmes pa na to pozabili, ko se jim pač ravno ne bo dalo.

Ob vsem tem bodo rastli. Kot smo mi. Upam, da bodo delali, kar je zanje dobro, in se ob tem imeli lepo. In bodo čisto normalni – z vsemi normalnimi odstopanji. Danes, v letu 2009 in naprej.

  • Share/Bookmark

18. 12. 2008

Psiho 20 008

Zapisano pod: Prebliski, miks — 1danica - 18. 12. 2008

(18 000 let pozneje ali Pogled v prihodnost in nazaj, 2. del)

Med enkami in ničlami po glavi skačejo misli in brez pisala lezejo iz glave na belo površino. O zelenih poljanah in jasnini sveže umitega jutra, ki ga je prinesla nevihta, pa o bosih nogah otrok, ki so uživali brezskrbnost zgodnjih otroških let, preden so šli v šolo. Lezejo kot sir iz preobloženega toplega sendviča in vsaka se ugnezdi poleg drugih. Čakajo na hvaležne poglede tistih, ki bi jih prebrali in se utapljali v njihovi nostalgiji. Na tiste, ki bi se še raznežili ob klasičnih okrasnih pridevnikih in primerjavah, zaradi katerih so opisi narave bolj umetniški in bolj živi, polnejši in všečni ljubiteljem klasične literature.

V glavi se dogajajo naključna srečanja množice podob in misli prehitevajo ena drugo. Iščejo še kakšen izhod na plano, da bi se izognile gneči, ki jih polni z enegijo, a jih hkrati tudi utesnjuje.

In besede opišejo srečno ljubezen, ekstazo in zadovoljstvo družinskega življenja, pa nedoumljivost globine oči lastnega potomca, preden sam izgovori prve glasove. Pa nepričakovano romanco in spreminjanje človeka v letih zorenja in staranja. Opišejo bolečino neprijetnih spoznanj, ko odkriješ, da ni samo svet slabši, kot bi moral biti – tudi zase bi veliko raje verjel, da si prijaznejši, manj sebičen in zloben in boljši nasploh.

Dneve bi se lahko pretapljale izkušnje v stavke. Skupaj s spomini in čustvi in neverjetno modrostjo bi bogatile dneve vseh, ki preprazen čas mečejo stran in ne vedo, kaj bi z njim in s sabo, dokler ne začnejo uničevati stvari, soljudi in sebe. Polnile bi ure tistih, ki bi iskali kakovostno razvedrilo med delom in spanjem, nekaj, kar bi dalo vrednost njihovemu bivanju. Budile bi misli, ki spijo, da bi možgani še naprej mislili in srce še naprej čutilo.

Le beli čuvaji podobnih primerkov so hvaležni za avtomate, ki beležijo take odvečne izlive. Sami še vedno zdravi in prisebni skrbijo za tiste, ki se jim v glavah dogajajo velike stvari. Za tiste, ki jih je čas povozil in bi se še vedno radi izražali in notranjost svoje lobanje delili s celim svetom.

Še dobro, da za to ni več treba papirja – še kakšnih osemnajst tisoč let nazaj bi vse tiste drobne lise iz miselnega stroja škatle s smešnimi kartušami prenesle na tanke liste, ki bi se nabirali v velike kupe, ti pa bi potem na policah lovili prah. V času, ko so človeštvo še mučile alergije, je bilo to prav smešno neumno početje.

Potrebe po čem takem ni več – izginila je skupaj z mnogimi drugimi, zato so sodobna bivališča lahko vedno brezhibna in prijazna svojim prebivalcem in njihovim sterilnim umom.

  • Share/Bookmark

16. 12. 2008

Pogled v prihodnost in nazaj

Zapisano pod: Aktualno, O meni, Prebliski — 1danica - 16. 12. 2008

Sedem let mi je bilo. Prvi razred. Takole sama pri sebi sem sklenila dvoje: ko odrastem ne bom ne zdravnica ne tršica. Prvo se mi je zdelo pretežko, včasih moraš namreč narediti kaj, kar tistega, ki mu to počneš, tudi boli. Ne bo šlo. Drugo pa – pri norenju po razredu se mi ni zdelo, da bi bila kdaj rada tista, ki bi morala tako mularijo miriti in krotiti. In to že takrat, ko smo bili pravzaprav dokaj pridni in čisto prijazni otroci, ki so doma in okrog doma vendarle imeli dovolj priložnosti pokuriti zdravo mladostno energijo.

Za prvo ni bilo nikoli posebnega strahu – kaj takega se sploh ne bi moglo zgoditi. Drugo se pa ni zgodilo samo zato, ker so vmes spremenili poimenovanje. Tako danes nisem tršica ampak gospa učiteljica. Pravzaprav samo učiteljica, ker je vse skupaj predolgo.

Predstavljala sem si še marsikaj. Življenje sem si zamišljala podobno, kot sem ga poznala. Hišo in vsaj tri otroke, na primer.

Nisem si pa predstavljala, da bo pri hiši (se pravi v našem stanovanju)  toliko telefonov, kolikor je nas, in še eden za povrhu. Tudi, če bi si, ne bi pomislila, da bo tak telefon zdržal le nekaj časa, potem pa bomo brez posebnih travm nabavili drugega. Nisem si mislila, da bo pri hiši razen televizijskega še kakšen ekran, pred njim – pod njim pardon! – pa škatla, ki bo tiho mlela in me neopazno pritegnila, zabavala in zaposlila, občasno pa nas celo spravila v slabo voljo s preprostim dejstvom, da je samo ena. Niti v sanjah si ne bi mislila, da moje sporočilo lahko v trenutku pride nekam na drug konec sveta, ali da bom lahko kar doma lično natisnila nekaj, kar bom sama natipkala. Ali da lahko slike in besede pripravim za projekcijo in mi ni treba striči nobenih revij in časopisov samo za to, da bomo v razredu imeli o čem govoriti. Pa da v fotoaparat ne boš dal filma, slike si boš pa ogledal kar na ekranu – vseeno jih boš pa lahko razvil za v album ali pa naročil kar knjigo s slikami, ki si jih posnel. Kdo bi si misli, da bodo še mnogo let po končani gradnji do hiš in blokov vlekli nove kable za nove stvari, ki jih stanovalci hočejo uporabljati. Ali da bodo te stvari na veliko ponujali in te prepričevali, kako zelo jih potrebuješ. In ne bi si mislila takrat, da mi bo kaj takega tako zelo všeč…

In besedila o reševanju kitov v srednji šoli dobijo čisto nov pomen. »Save the environment« je bila vsako leto neizogibna tema vsaj enega poglavja pri angleščini. Naša zavest je bila bogatejša za skrb za velike vodne sesalce, ki  jih brezobzirno pobijajo in celo za poznavanje negativnih učinkov pirotehničnih sredstev, ki jih, roko na srce, od blizu takrat skorajda videli nismo. Tako kot kitov ne.

Nič pa nas ne bi moglo pripraviti na goro škatel moderne tehnologije, ki se kopičijo samo zato, ker razvoj gre dalje, na gore papirja, ki v najboljšem primeru gre potiskan in pomečkan nazaj v predelavo samo zato, ker je tako enostavno tiskati in fotokopirati, tako, da ga  v dobi, ko ga potrebujemo manj, porabimo bistveno več kot prej. In nikoli ne bi uganila tam v prvem razredu – pa tudi mnogo kasneje ne – da bo svet kdaj prepreden s kabli, nad njim pa bodo krožili sateliti, da bi zapolnili še zadnje luknje, ki nepovezane z ostalim svetom hlepijo po komunikaciji z njim.

Prvi razred. Danes se ne počutim prav dosti pametnejša. Kaj bo čez toliko let, kolikor jih je preteklo od takrat? Kaj bo današnji prvošolček lahko napisal na blog pri mojih letih? Oziroma – kam bo to lahko napisal? Bo imel razlog za kaj takega? Kakršen koli motiv? Kaj pa čez sto let, čez tisoč? Čez osemnajst tisoč let?

Takrat se bodo morda dinozavri spraševali, zakaj smo izumrli. Potem bodo pa našli kakšen strežnik in še par osebnih računalnikov in bodo ugibali o nezemljanih, ki so jih zanesli k nam. Ali pa bodo po ustnem izročilu prenesli spomin na čase, ko so se otroci v prvem razredu lovili in zganjali hrup. Ampak v tehno svetu morda ne bo več čisto normalno, če ti bodo možgani preveč delali v to smer.

  • Share/Bookmark

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |