Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

16. 12. 2008

Pogled v prihodnost in nazaj

Zapisano pod: Aktualno, O meni, Prebliski — 1danica - 16. 12. 2008

Sedem let mi je bilo. Prvi razred. Takole sama pri sebi sem sklenila dvoje: ko odrastem ne bom ne zdravnica ne tršica. Prvo se mi je zdelo pretežko, včasih moraš namreč narediti kaj, kar tistega, ki mu to počneš, tudi boli. Ne bo šlo. Drugo pa – pri norenju po razredu se mi ni zdelo, da bi bila kdaj rada tista, ki bi morala tako mularijo miriti in krotiti. In to že takrat, ko smo bili pravzaprav dokaj pridni in čisto prijazni otroci, ki so doma in okrog doma vendarle imeli dovolj priložnosti pokuriti zdravo mladostno energijo.

Za prvo ni bilo nikoli posebnega strahu – kaj takega se sploh ne bi moglo zgoditi. Drugo se pa ni zgodilo samo zato, ker so vmes spremenili poimenovanje. Tako danes nisem tršica ampak gospa učiteljica. Pravzaprav samo učiteljica, ker je vse skupaj predolgo.

Predstavljala sem si še marsikaj. Življenje sem si zamišljala podobno, kot sem ga poznala. Hišo in vsaj tri otroke, na primer.

Nisem si pa predstavljala, da bo pri hiši (se pravi v našem stanovanju)  toliko telefonov, kolikor je nas, in še eden za povrhu. Tudi, če bi si, ne bi pomislila, da bo tak telefon zdržal le nekaj časa, potem pa bomo brez posebnih travm nabavili drugega. Nisem si mislila, da bo pri hiši razen televizijskega še kakšen ekran, pred njim – pod njim pardon! – pa škatla, ki bo tiho mlela in me neopazno pritegnila, zabavala in zaposlila, občasno pa nas celo spravila v slabo voljo s preprostim dejstvom, da je samo ena. Niti v sanjah si ne bi mislila, da moje sporočilo lahko v trenutku pride nekam na drug konec sveta, ali da bom lahko kar doma lično natisnila nekaj, kar bom sama natipkala. Ali da lahko slike in besede pripravim za projekcijo in mi ni treba striči nobenih revij in časopisov samo za to, da bomo v razredu imeli o čem govoriti. Pa da v fotoaparat ne boš dal filma, slike si boš pa ogledal kar na ekranu – vseeno jih boš pa lahko razvil za v album ali pa naročil kar knjigo s slikami, ki si jih posnel. Kdo bi si misli, da bodo še mnogo let po končani gradnji do hiš in blokov vlekli nove kable za nove stvari, ki jih stanovalci hočejo uporabljati. Ali da bodo te stvari na veliko ponujali in te prepričevali, kako zelo jih potrebuješ. In ne bi si mislila takrat, da mi bo kaj takega tako zelo všeč…

In besedila o reševanju kitov v srednji šoli dobijo čisto nov pomen. »Save the environment« je bila vsako leto neizogibna tema vsaj enega poglavja pri angleščini. Naša zavest je bila bogatejša za skrb za velike vodne sesalce, ki  jih brezobzirno pobijajo in celo za poznavanje negativnih učinkov pirotehničnih sredstev, ki jih, roko na srce, od blizu takrat skorajda videli nismo. Tako kot kitov ne.

Nič pa nas ne bi moglo pripraviti na goro škatel moderne tehnologije, ki se kopičijo samo zato, ker razvoj gre dalje, na gore papirja, ki v najboljšem primeru gre potiskan in pomečkan nazaj v predelavo samo zato, ker je tako enostavno tiskati in fotokopirati, tako, da ga  v dobi, ko ga potrebujemo manj, porabimo bistveno več kot prej. In nikoli ne bi uganila tam v prvem razredu – pa tudi mnogo kasneje ne – da bo svet kdaj prepreden s kabli, nad njim pa bodo krožili sateliti, da bi zapolnili še zadnje luknje, ki nepovezane z ostalim svetom hlepijo po komunikaciji z njim.

Prvi razred. Danes se ne počutim prav dosti pametnejša. Kaj bo čez toliko let, kolikor jih je preteklo od takrat? Kaj bo današnji prvošolček lahko napisal na blog pri mojih letih? Oziroma – kam bo to lahko napisal? Bo imel razlog za kaj takega? Kakršen koli motiv? Kaj pa čez sto let, čez tisoč? Čez osemnajst tisoč let?

Takrat se bodo morda dinozavri spraševali, zakaj smo izumrli. Potem bodo pa našli kakšen strežnik in še par osebnih računalnikov in bodo ugibali o nezemljanih, ki so jih zanesli k nam. Ali pa bodo po ustnem izročilu prenesli spomin na čase, ko so se otroci v prvem razredu lovili in zganjali hrup. Ampak v tehno svetu morda ne bo več čisto normalno, če ti bodo možgani preveč delali v to smer.

  • Share/Bookmark


7 komentarjev »

  1.   domovoj — 17. 12. 2008 @ 19:38

    Nov dizajn bloga. Lepo, lepše! :)

  2.   1danica — 17. 12. 2008 @ 19:39 1danica

    Kako si pa tole ulovil! Zgodilo se je kakšno minuto ali dve nazaj!

  3.   1danica — 17. 12. 2008 @ 19:40 1danica

    Aja, hvala!

  4.   ana od srca — 18. 12. 2008 @ 09:34

    Lep zapis!

    Veš, ko sem prvič napisala elktronsko pismo, sem bila vsa iz sebe ob misli, kaj vse je mogoče! Res neverjetno!

    In v Argentini imamo sorodnike. Pa je pošta potovala … Ne sicer zelo pridno, je pa …

    Potem smo si začeli pisati elektronska pisma. Kakšen neverjeten občutek, da napišem, kliknem “pošlji” in je že tam! Od mene gre torej ob neki uri, k prijateljici pride takoj, a prej glede na mojo uro!

    Jaz nimam msn-ja, a včasih me kakšen otrok pokliče, da se v živo pogovarjam s sorodniki iz Arg. Kakšen poseben občutek, da naše besede potujejo tako hitro … Dobesedo pogovarjamo se lahko … Nič ne čakamo nekaj tednov na odgovor.


    Pridni otroci včasih …

    Veš, ko včasih jamramo čez sodobne otroke, se spomnim na to, kako je bilo, ko sem bila v 5. razredu. Bilo je veliko fantov ponavljavcev v razredu, enih 5 gotovo. Kaj so počeli pri slovenščini, groza. Saj na srečo si niso upali pri vseh učiteljih … Spomnim se, ko se je nekdo priplazil po trebuhu in šel učiteljici leže kukat pod kiklo.

    Tako da …

    Ko sem imela verouk, sem se kar nekaj časa trudila, da sem pogruntala nekaj načinov otroke obdržati kolikor je mogoče zbrane. Preden sem začela, sem se poglabljala v samo uro, v vsebino, potem pa sem še in še čutila, da še tako dobra ura ne bo izzvenela dobro, če mi par razgrajačev celo uro uniči – …

    No, sem se razpisala! :-)

    lepo bodi!

  5.   1danica — 18. 12. 2008 @ 11:26

    Ti tudi, hvala!

    Ja, glede otrok – nas se spomnim, vsaj v prvem razredu, kot dokaj pridne, v srednji šoli smo pa sploh bili nenormalno priden razred :)
    Drugače se pa strinjam, ja – taki in drugačni so bili in bodo, le da so odstopanja danes bistveno večja. Na splošno pa sploh niso tako napačni.

  6.   Rak — 18. 12. 2008 @ 16:33

    Jaz pa vsak dan vsaj 2x klik na 1danico (tokrat poudarek na i), pa še nič novega. Zdaj pa le, in to v novi obleki. Čestitam!
    Veš kaj se ob tem tvojem zapisu sam sprašujem, spoštovana gospa učiteljica (čisto resno, iz spoštovanja do spoštovanja vrednih učiteljev, naših in naših otrok drugih staršev), kdaj se bo upočasnil ali zmanjšal ta eksponencialno razvijajoči se razvoj sodobnih tehničnih dobrin. Kdaj mu bo sledil vsaj približno pospešen razvoj družbe in njenih pozitivnih vrednot in medsebojnih odnosov. Eno brez drugega vodi v pogubo. :evil: No, morda bo to sledilo iz spoznanj o neuravnovešenosti razvoja, ampak šele, ko bo zato ustvarjena kritična masa, potrebna za preboj miselnosti celotnega človeštva. Pri tako velikih materialnih in družbenih razlikah med državami in znotraj nacij pa se bojim……. :???: Ah, sem že šel predaleč. :grin:

  7.   1danica — 18. 12. 2008 @ 16:37 1danica

    Hja, dragi Rak, eno varianto sem že zapisala v nadaljevanju, kako bo v resnici, bo pa čaz pokazal. Pa ne nam – naš rok trajanja je krajši, kot sem zgoraj napisala, tako da bodo leta 20008 o tem presojli drugi.

    Hvala za čestitke! Že dolgo sem iskala temo, kjer bi se tesk raztegnil po vsej širini – oziroma čez dobršen del.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |