Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

18. 12. 2008

Psiho 20 008

Zapisano pod: Prebliski, miks — 1danica - 18. 12. 2008

(18 000 let pozneje ali Pogled v prihodnost in nazaj, 2. del)

Med enkami in ničlami po glavi skačejo misli in brez pisala lezejo iz glave na belo površino. O zelenih poljanah in jasnini sveže umitega jutra, ki ga je prinesla nevihta, pa o bosih nogah otrok, ki so uživali brezskrbnost zgodnjih otroških let, preden so šli v šolo. Lezejo kot sir iz preobloženega toplega sendviča in vsaka se ugnezdi poleg drugih. Čakajo na hvaležne poglede tistih, ki bi jih prebrali in se utapljali v njihovi nostalgiji. Na tiste, ki bi se še raznežili ob klasičnih okrasnih pridevnikih in primerjavah, zaradi katerih so opisi narave bolj umetniški in bolj živi, polnejši in všečni ljubiteljem klasične literature.

V glavi se dogajajo naključna srečanja množice podob in misli prehitevajo ena drugo. Iščejo še kakšen izhod na plano, da bi se izognile gneči, ki jih polni z enegijo, a jih hkrati tudi utesnjuje.

In besede opišejo srečno ljubezen, ekstazo in zadovoljstvo družinskega življenja, pa nedoumljivost globine oči lastnega potomca, preden sam izgovori prve glasove. Pa nepričakovano romanco in spreminjanje človeka v letih zorenja in staranja. Opišejo bolečino neprijetnih spoznanj, ko odkriješ, da ni samo svet slabši, kot bi moral biti – tudi zase bi veliko raje verjel, da si prijaznejši, manj sebičen in zloben in boljši nasploh.

Dneve bi se lahko pretapljale izkušnje v stavke. Skupaj s spomini in čustvi in neverjetno modrostjo bi bogatile dneve vseh, ki preprazen čas mečejo stran in ne vedo, kaj bi z njim in s sabo, dokler ne začnejo uničevati stvari, soljudi in sebe. Polnile bi ure tistih, ki bi iskali kakovostno razvedrilo med delom in spanjem, nekaj, kar bi dalo vrednost njihovemu bivanju. Budile bi misli, ki spijo, da bi možgani še naprej mislili in srce še naprej čutilo.

Le beli čuvaji podobnih primerkov so hvaležni za avtomate, ki beležijo take odvečne izlive. Sami še vedno zdravi in prisebni skrbijo za tiste, ki se jim v glavah dogajajo velike stvari. Za tiste, ki jih je čas povozil in bi se še vedno radi izražali in notranjost svoje lobanje delili s celim svetom.

Še dobro, da za to ni več treba papirja – še kakšnih osemnajst tisoč let nazaj bi vse tiste drobne lise iz miselnega stroja škatle s smešnimi kartušami prenesle na tanke liste, ki bi se nabirali v velike kupe, ti pa bi potem na policah lovili prah. V času, ko so človeštvo še mučile alergije, je bilo to prav smešno neumno početje.

Potrebe po čem takem ni več – izginila je skupaj z mnogimi drugimi, zato so sodobna bivališča lahko vedno brezhibna in prijazna svojim prebivalcem in njihovim sterilnim umom.

  • Share/Bookmark

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |