Obama: Čas je…
»Čas je, da pustimo vse otročje stvari ob strani,« je danes v svojem govoru izjavil novi predsednik Združenih držav.
Resnično. Ko se prepirajo otroci … zaripli v obraz, ko se jim od samih krivic nabirajo solze, čeprav nočejo jokati, vztrajajo, da imajo prav. Nisem jaz začel! On je! Tisti »on« ve povedati, da je pred tem ravno tale, prvi, storil še nekaj hujšega in je bil torej tisti prvi pobudnik spora. Udarci so padli. Eden je drugemu nekaj uničil in temu je prekipelo. Vsi okoli njiju modrujejo in vedo še vsaj tri verzije poteka dogodkov. Nihče od tistih, ki bi s svojo razlago radi preglasili vse druge, nima več kot tistih enajst, dvanajst let… Od točno določenega dogodka kmalu preidejo na vse slabe navade tistega, ki mu »sodijo« danes. V najboljšem primeru sklenejo, naj eden drugega pustita pri miru, če se pač nimata tako strašno rada.
»Torej pojdi proč!«
»Ampak jaz sem bil prej tukaj!«
Sporu ni konca, saj tisto, česar nista mogla dokončati danes, zlahka preneseta na jutri. In ob prepiru v šestem razredu prav lahko še vsaj pol prisotnih pove, kaj vse je bilo že v četrtem narobe.
Ne morem pomagati, ampak marsikaj v dnevnih novicah iz sveta me spominja na take otročje prepire. Žal ponavadi gre za odrasle, ki se ne zadovoljijo s praskanjem in tepežem. Posledice so grozljive, argumenti pa včasih prav nazaslišano otročji. In povprečnemu opazovalcu se zdi nemogoče vplivati na dogajanje. Zato bodo vedno obstajali takile spori na neki drugi, grozoviti ravni. In ob bok vsem naporom, da bi bilo kdaj bolje, bodo tisti brez bistvenega vpliva vedno razpravljali v gostilnah (in na blogih) in v neki drugi igri bo na odru vedno kakšna misica izjavila, da svet potrebuje mir.
Novi predsednik bi pa prenaredil Ameriko. Otročje stvari bi pustil ob strani in stvari zastavil na novo. Pa ne brez vsega starega, kar je dobro.
Lepo ga je poslušati, prvega črnega predsednika Združenih držav. Nepregledna množica je navdušena.
Človek bi mu kar verjel, da vsako besedo misli resno. Škoda torej, da je samo človek. Za vse, kar bi rad naredil, se bojim, bi moral biti kaj več.
lordwales — 20. 01. 2009 @ 19:17
Sanja svinja o kokuruzu, a kukuruza negde, legendarna izjava mojega bivšega šefa kis eje zelo hitro naučil osnov kapitalizma.
Bistvo povdano v mojem današnjem postu!
1danica — 20. 01. 2009 @ 19:19
Sem prebrala. A ni tudi v mojem zadnjem stavku oziroma dveh?
Rak — 21. 01. 2009 @ 11:05
Pa se bo spet izkazala balkanska “rečenica” – obečanje, ludom radovanje. No, pa da bi se vsaj del obljub uresničil, predvsem ne-vojno reševanje svetovnih problemov.
1danica — 21. 01. 2009 @ 16:09
No saj – tudi jaz drži pesti. Sem skeptična, a vendar ne maram vnaprej slabo soditi o nikomer.
kamper — 23. 01. 2009 @ 12:29
Z optimizmom gre vse lažje
1danica — 23. 01. 2009 @ 14:26
Vesela sem vsaega komentarja, še posebno me pa veseli, da si se TI spet oglasil!
Upam, da se počutiš bolje in si tudi glede zdravja lahko optimističen!
drmagnum — 24. 01. 2009 @ 16:21
Prihaja obdobje, ko bo marsikaj obljubljeno, samo uresničiti se ne bo dalo.
ditka — 27. 01. 2009 @ 14:26
danica
jaz si samo želim,da ne bi bilo več tako črno stanje. Ob prvem črnem predsedniku vsi upajo na boljše čase.
Vanja — 27. 01. 2009 @ 14:45
začetki so bolj slabi, predvsem zato, ker predsednik molči ob tako očitnem kršenju človeških pravic v Gazi. Še Clinton je več storil za trpeče in okupirane Palestince.
1danica — 27. 01. 2009 @ 20:14
Vanja, Upajmo na najboljše!
Ditka, tebi še posebno lep pozdrav! sem že skoraj obupala…
alcessa — 5. 02. 2009 @ 09:05
Meni je tudi všeč, ta novi predsednik … sveta. Zelo (po prebrani biografiji še bolj). In tudi če mu marsikaj ne bo uspelo, se lahko tolažimo z dejstvom, da ima vsaj na začetku veliko podpore in da to očitno izkorišča za hitre ukrepe – sliši se pametno, ne da? Tako sicer sveta ne bo spremenil v pravljico, a mu bo mogoče uspelo narediti nekaj konkretnih korakov, preden ga medijska in opravljalna mašinerija pokoplje pod sabo…
Vanja: za Gazo so menda napovedali nekaj takšnega kot “agresivne mirovne ukrepe”
Na žalost na splošno velja, da se ogromna količina dobrih namer in dobre volje lahko hitro spridi, če se ji pridruži en miligram zlobe/nasilja, obratno pa ne velja tako hitro…
EnXeN — 11. 02. 2009 @ 13:01
“povprečnemu opazovalcu se zdi nemogoče vplivati na dogajanje …” – fajn misel, sploh zato, ker se mi zdi, da so zadnje čase vse redkejši tisti, ki so iz poplave intelektualne povprečnosti sposobni storiti korak navzgor, med opazovalce.
če so hkrati še objektivni, lahko celo sodijo.