Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

28. 02. 2009

Biti pameten

Zapisano pod: miks — 1danica - 28. 02. 2009

Tako zelo lahko je dandanes biti pameten. Tako presneto enostavno.

Čisto preprosto je zmerjati ljudi okoli sebe: voznika, ki te s svojo vožnjo blazno ovira in moraš voziti celih pet kilometrov na uro pod omejitvijo, kolega, ki  nekaj naredi nekoliko drugače, kot bi ti, in se moraš temu prilagoditi, da o šefu niti ne govorimo: naloži ti neko sicer čisto smiselno nalogo, za katero bi mu bilo lahko že vnaprej jasno, da je zoprna in ti ne bo všeč. Ali pa kar ljudi, s katerimi živiš – ne znajo ti brati misli in s kakšnim majhnim brezveznim dejanjem čisto porušijo red v tvojem vesolju.

Zvezde itak obstajajo zaradi nas, ki to nismo: oni so poosebljen ventil za naš gnev in negativno energijo. Ob njihovih škandalih lahko sprostimo vse naše misli o tem, kaj je slabo, in vse naše pravičniško zgražanje.

Politiki so pa tako ali tako razred zase: vsi vemo, kakšni kreteni so in kako so zanič! Vsem je jasno, kakšne traparije in celo svinjarije delajo, so jih in jih najbrž bodo. Pa ne le to: veliki večini je tudi popolnoma jasno, kaj bi namesto tega morali postoriti, ukreniti in kaj izboljšati. In kako!

Že dolgo se sprašujem, kako je lahko v svetu toliko nesoglasij toliko oboroženih spopadov in sploh toliko hudega. Kako je prišlo do take krize, KO PA JE TOLIKO PAMETNIH LJUDI??!!

Ljudi, ki svoje mnenje izražajo na glas, sveto prepričani, da drugače sploh ne more biti. Samozavestno branijo svoje globoko prepričanje o vsaki malenkosti, vsaki svinjski procesiji, ravno tako pa tudi o državnih udarih, ekonomskih ukrepih in risanju meja. Noben protiargument se jim ne zdi upoštevanja vreden in tisti, ki ob določeni zadevi ne znajo stopiti na eno ali drugo stran, so vsi po vrsti mlačneži, če ne kar zabiti. Ljudi, ki pričakujejo vsesplošno odobravanje in občudovanje takih modrosti.

Veliko težje je poslušati. Molčati. Vzeti besedo nazaj, če ugotoviš, da si se zmotil. Ne zahtevati stvari, do katerih se čutiš upravičen, za vsako ceno – ki bi jo plačal nekdo drug.

Včasih, ja, se je težko (za nekatere veliko težje kot za druge) zadržati in ne reči glasno, da je nekaj slabo, grdo, pokvarjeno, nagnusno in kar je še takega. Ja, hudičevo težko!

Predstavljajte si skupino ljudi ob pici, le eden od njih pa se pritožuje čeznjo: premastna je, premalo je omake, brez okusa je, testo je pa kot iz plastike! Če ti je bila na začetku všeč, ob taki spremljavi gotovo izgubiš tek in si zaželiš, da bi lahko jedel v miru.

In podobno je z vsemi stvarmi v življenju: ko ti je všeč neka oseba, se bo že našel kdo, ki ti bo povedal, da je pokvarjena, hinavska in sploh ne taka, kot si misliš. Filme, ki so ti všeč, bodo označili za osladne, slabo narejene in čisto zanič. Ko si zadovoljen z neko stvarjo, izveš, da ima ta znamka kup napak in ti bo še žal, da nisi kupil one druge.

Vse to ti rade volje povedo ljudje, ki so prepričani, da so tako zelo pametni, da imajo pravico soditi o vsem in vseh.

Pri tem je najhuje to, da hitro dobijo publiko, ki jih posluša in bere. In hitro se jih najde še nekaj, ki tudi hočejo biti pametni in stresajo svojo negativno energijo vsevprek.

V takem okolju moraš biti že kar malo ustvarjalen, domiseln, predvsem pa trdoživ, da vztrajno tu in tam daš kakšno pozitivno pripombo. Pa ne da bi hvalil, kar ne zasluži pohvale, ampak preprosto povedal, da ti je kakšna stvar vendarle všeč. Da je prijetna. Dobra. Da je neko delo dobro opravljeno Da je nekaj smešno – smešno je meni vedno všeč – ali da je bilo  nekaj zagotovo mišljeno dobro, čeprav je izpadlo drugače. Ker včasih je to preprosto res.

Zdaj pa grem. In bom tiho. Niti besede ne bom rekla. Dokler mi ne bo na pamet padlo kaj prijaznega.

  • Share/Bookmark

23. 02. 2009

Pust

Zapisano pod: Aktualno, O meni — 1danica - 23. 02. 2009

Tisto leto da sta me starejša sestra in brat (hočeš nočeš?) vzela pod svoje okrilje in smo skupaj šli gledat maškare. S čisto posebnim občutkom, predvsem pa prijetno vznemirjeni, smo se potepali in se srečevali s Pikami Nogavičkami, raznimi razbojniki, tu pa tam s kakšnim klovnom in princeskami. Kako se ne bi človek počutil drugače, cel oblečen v črno, na glavi zašiljena ušeska, iz hlač pa je štrlel dolg mačji rep. »No, pa si črna muca!« je rekla teta in bila sem nadvse zadovoljna. Kaj sta bila brat in sestra, se prav zares ne spomnim. Bila sem ravno dovolj stara, da sem razumela, da so pod maskami čisto običajni ljudje. Pa vendar sem ju v strahu trdneje prijela za roko, ko smo srečali neke grdobe in solze so se mi ulile po licih.

»Daj no, saj so samo maškare!« sta mi prigovarjala.

»Saj vem,« me je bilo sram.

Če smo pozvonili na kakšna vrata, smo dobili pohvalo in to je bilo povsem dovolj. Večkrat so nas nagradili z bonboni. Mmmmm! Tako strašno lepo se mi je zdelo tisti dan, da mi je bilo kar žal, ko ga je bilo konec. V rosni mladosti koncepta časa ne dojameš tako kot kasneje in v trenutno ogajanje se zatopiš kot v najpomembnejšo in takrat edino stvar na svetu.

Naslednji dan smo šli pogledat, kako bodo pokopali Pusta. Nesli so ga skozi vas. Stvar je izgledala nadvse resna, saj so pri povorki večinoma sodelovali odrasli, otroci smo bili bolj ali manj za firbce, torej občinstvo. Nimam slike pred očmi, kako so bili oblečeni in kaj vse se je dogajalo. Spomnim se le črne opice, ki je bila videti prav strašna. Kasneje so pripovedovali, da si je možak obraz pobarval z globinom za čevlje, ki ga je težko spravil proč, in da je zaradi zega imel kar nekaj težav. Kdo ve, če je bilo res.

V spominu mi je ostalo vzdušje, ki je bilo nekako pustno-pepelnično.  Povorka se je ustavila na bregu, kjer Idrijca naredi ovinek, Pusta so zažgali in ga spustili po reki navzdol.

»In zdaj?«

»Ja nič,« sem dobila odgovor od brata, ki je bil vedno tako pameten.

Če on tako pravi, bo že res. In bodo maškare šele naslednje leto.

Naslednje leto je bilo pa tako tako daleč. Le v kaj se bom našemila?

  • Share/Bookmark

19. 02. 2009

Čudna snov

Zapisano pod: miks — 1danica - 19. 02. 2009

Tega, kar je te dni prihajalo iz moje glave, nisem mogla stresti sem. To je bila neka čudna snov, prav nič prijetna na oko in tudi občutki ob tem niso bili nič boljši. Iz glave se je valila skozi nos in ob tem spuščala piskajoče, škripajoče in trobeče glasove.

Zato sem blog pustila na miru. Je pa res, da sem se malo igrala na poljanah .
Se bom že vrnila tudi semkaj in stresla še kaj na to stran.

  • Share/Bookmark

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |