Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

24. 03. 2009

Kje so pa tebe dobili?

Zapisano pod: miks — 1danica - 24. 03. 2009

Ko sem bila majhna, nismo prav dosti debatirali o tem, od kod pride dojenček. Najbrž tega resnično nisem nikoli vprašala.

Mogoče tudi zato ne, ker sem pojasnilo dobila zelo zgodaj.

Povedali so mi, kako so nas kupili.

Ati in mami (ki to pravzaprav še nista bila, bila sta pa poročena), sta si zaželela dojenčka. In sta šla v trgovino z dojenčki. Tam sta prodajalki povedala, kaj bi rada. Ta je s polic vzela eno izmed mnogih zaprašenih škatel, jo odprla in staršem pokazala dojenčka v njej. To je bila ljubka deklica, oba sta bila takoj za in sta jo vzela.

Čez tri leta sta pomislila, da bi bilo lepo imeti še enega. Šla sta v isto trgovino in tokrat izbrala fantka. Precej drugačnega od njegove črnolase starejše sestre – veliko manj las je imel, in tisti so bili svetli.

Čez nekaj časa se jima je zdelo, da je tri tista prava šteilka, kar se otrok tiče. In sta šla. Zagledala sta mene in seveda me nista mogla pustiti tam.

Vsakič, ko so izbrali dojenčka, je bilo treba stopiti še na drug konec trgovine, kjer so bili v neki drugi zaprašeni škatli sami popki. Treba je bilo izbrati pravega in ga “prišravfati”, da ni ritka proč padla. Zame, se mi zdi, so poiskali kar pravšnjega, vse je lepo ostalo skupaj.

Ni mi čisto jasno, ali sem bila edina, ki je tej zgodbi verjela. Brat in sestra, ki sta bila nekoliko starejša, sta morda že ob pripovedovanju vedela, da to ne gre tako. Kdo bi vedel! Vem le, da sem jaz to verjela do zadnje besede. In ne samo to! Trgovino sem si tako živo predstavljalo da me je od prahu že malo sililo na kašelj! Pa tiste visoke police! Še danes jih živo vidim, skupaj z žensko, ki je plezala po lojtri, da je prinesla ravno tisto škatlo, ki bo prava za par, ki je pravkar prišel. Kajti, hecno, vedno je bila ta prava tista prva škatla!

Saj veste, kako je s časom: pri štirih, petih je njegov dojemanje čisto drugačno kot pi dvajsetih, tridesetih, petdesetih… In čisto nepojmljivo se mi je zdelo, ko so mi v zvezi s kakšim dogodkom rekli: “Takrat tebe še ni bilo.”

Ampak jaz sem imela odgovor hitro pripravljen: “Seveda sem bila, samo kupili me še niste!”  Verjetno so moji starši šele takrat dojeli, da sem vse razumela, verjela in si zapomnila dobesedno in do potankosti.  Kaj in koliko so mi pojasnili potem, se ne spomnim, vem pa, da so mi priznali, da zgoraj opisana zgodba ne drži.

Kje so pa tebe dobili? V kakšni drugi škatli ali te je kar štorklja prinesla?

  • Share/Bookmark

16. 03. 2009

Sprehod

Zapisano pod: miks — 1danica - 16. 03. 2009

Posode ni hotelo biti konec in krompir sem očitno kuhala v premajhni kozici, tako da voda kar ni hotela vsa ostati notri in mi je prav grdo umazala štedilnik, ti packa! Ko sem končno že mislila, da sem s kuhinjo zaenkrat opravila, mi je skozi okno ponagajalo sonce in mi hitro pokazalo, kje sem kaj izpustila. Hitro metlo in cunjo in…

Kopalnica me še čaka, ampak… Ampak kopalnica bo počakala, sonce bo pa zašlo!  Hvala bogu za mobije, da lahko hitro pokličem kolegico, da ta pomladni utrinek vsaj malo izkoristiva. V mislih sem imela eno pot, ona drugo, pa sva šli po tretji.

Vmes sem malo škljocala (očitno), malo za blog, še bolj zato, da se tudi tega naučim, saj nisem ravno najboljši fotograf.

In sem poslikala zeleneči travnik,

pa nekoliko posebno drevo,

pravzaprav je bolj grm. Občudovali sva delo tistih, ki najbrž ne hodijo prav pogosto na take sprehode …

… in bršljan ob poti.

Drobne rožice pravijo, da je res že pomlad.

Sprašujeva se, kam hitijo bitja nad nama.

Le kaj si one mislijo o nas tu spodaj?

  • Share/Bookmark

6. 03. 2009

Dolgčas na TV

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 6. 03. 2009

Ne morem se hvaliti, da takrat, ko mi program ni všeč, ugasnem škatlo in grem. Ne, tako pametna, še manj pridna, pa jaz nisem. Ali se prepričam, da je to moj čas za lenarjenje (npr. petek popoldne je prav en čuden čas za pametne opravke) in seveda poiščem nekaj sprejemljivo neumnega, puhlega, čas preganjajočega, ali pa naštudiram, kako bom svoj čas vendarle koristno porabila in poleg tega še kaj pospravim (seveda potem programa ne spremljam tako pozorno), skuham ali zlikam.

Ste že kdaj opazili, kako ekrana samega pravzaprav ne vidite, le tisto, kar se na njem odvija. Pa tudi, če ste nanj bolj pozorni in se ga vsakih par dni usmilite s kakšno krpo, je ta šmentana zadeva hudo privlačna – in to ne samo za primerke moje vrste.

Tako sem danes, ko sem hotela pogledati poročila (ja, včasih jih pogledam, čeprav vedno redkeje), na televiziji dobila čisto nekaj drugega – lepo pokrajino s hribčki, drevesom, živalicami (ovčke? krave?) in čudovitim sončkom:

(klikni za povečavo)

Hitro sem sklenila, da pustim stvar pri miru in je niti ne prižgem. Ta program je čisto v redu in še najbolj pomirja – če odštejem nelagodje ob misli, koliko prahu se je nabralo, ne da bi opazila. Zdaj ga seveda ni več tam.

  • Share/Bookmark

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |