Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

24. 03. 2009

Kje so pa tebe dobili?

Zapisano pod: miks — 1danica - 24. 03. 2009

Ko sem bila majhna, nismo prav dosti debatirali o tem, od kod pride dojenček. Najbrž tega resnično nisem nikoli vprašala.

Mogoče tudi zato ne, ker sem pojasnilo dobila zelo zgodaj.

Povedali so mi, kako so nas kupili.

Ati in mami (ki to pravzaprav še nista bila, bila sta pa poročena), sta si zaželela dojenčka. In sta šla v trgovino z dojenčki. Tam sta prodajalki povedala, kaj bi rada. Ta je s polic vzela eno izmed mnogih zaprašenih škatel, jo odprla in staršem pokazala dojenčka v njej. To je bila ljubka deklica, oba sta bila takoj za in sta jo vzela.

Čez tri leta sta pomislila, da bi bilo lepo imeti še enega. Šla sta v isto trgovino in tokrat izbrala fantka. Precej drugačnega od njegove črnolase starejše sestre – veliko manj las je imel, in tisti so bili svetli.

Čez nekaj časa se jima je zdelo, da je tri tista prava šteilka, kar se otrok tiče. In sta šla. Zagledala sta mene in seveda me nista mogla pustiti tam.

Vsakič, ko so izbrali dojenčka, je bilo treba stopiti še na drug konec trgovine, kjer so bili v neki drugi zaprašeni škatli sami popki. Treba je bilo izbrati pravega in ga “prišravfati”, da ni ritka proč padla. Zame, se mi zdi, so poiskali kar pravšnjega, vse je lepo ostalo skupaj.

Ni mi čisto jasno, ali sem bila edina, ki je tej zgodbi verjela. Brat in sestra, ki sta bila nekoliko starejša, sta morda že ob pripovedovanju vedela, da to ne gre tako. Kdo bi vedel! Vem le, da sem jaz to verjela do zadnje besede. In ne samo to! Trgovino sem si tako živo predstavljalo da me je od prahu že malo sililo na kašelj! Pa tiste visoke police! Še danes jih živo vidim, skupaj z žensko, ki je plezala po lojtri, da je prinesla ravno tisto škatlo, ki bo prava za par, ki je pravkar prišel. Kajti, hecno, vedno je bila ta prava tista prva škatla!

Saj veste, kako je s časom: pri štirih, petih je njegov dojemanje čisto drugačno kot pi dvajsetih, tridesetih, petdesetih… In čisto nepojmljivo se mi je zdelo, ko so mi v zvezi s kakšim dogodkom rekli: “Takrat tebe še ni bilo.”

Ampak jaz sem imela odgovor hitro pripravljen: “Seveda sem bila, samo kupili me še niste!”  Verjetno so moji starši šele takrat dojeli, da sem vse razumela, verjela in si zapomnila dobesedno in do potankosti.  Kaj in koliko so mi pojasnili potem, se ne spomnim, vem pa, da so mi priznali, da zgoraj opisana zgodba ne drži.

Kje so pa tebe dobili? V kakšni drugi škatli ali te je kar štorklja prinesla?

  • Share/Bookmark


12 komentarjev »

  1.   mundial — 25. 03. 2009 @ 16:41

    No, tebe so “nafarbali” s trgovino, meni pa so pripovedovali o štorkljah :)

  2.   1danica — 25. 03. 2009 @ 16:46 1danica

    Se mi je zdelo, ja, da jih je kar nekaj prinesl tisa dolgonoga ptica… :)

  3.   dare — 28. 03. 2009 @ 14:29 dare

    Ja, ampak ko so kupili bratca, si bila ti potem še dve leti v tisti škatli, kar je skoraj isto kot da te ni bilo . Zato tudi ni za pričakovati, da bi ga tako ali drugače kdaj dohitela. Dve leti ni majhna prednost! :)

  4.   1danica — 28. 03. 2009 @ 14:32 1danica

    Ja, to že vem, sploh pri počasnosti, ki s me je držala vse otoštvo, in se me včasih še danes… ampak da me ni bilo SPLOH!! Nak! To pa ne! :D

  5.   drmagnum — 28. 03. 2009 @ 19:53 drmagnum

    Sam se ne spomnim, da bi mi razlagali, kdo me je prinesel. Zanimiva pa mi je tvoja pripoved. Razmišljam, če tudi sam nebi verjel podobnim razlagam.

  6.   1danica — 28. 03. 2009 @ 21:21 1danica

    Ja pri meni je zgodba zdržala kar en par let. :D

  7.   lordwales — 29. 03. 2009 @ 11:54

    Ljubi otroci – brez njih je težko, z njimi še težje, pa kako hitro pridejo,
    kriva pa je ljubezen………………….

  8.   1danica — 29. 03. 2009 @ 12:02 1danica

    Brez njih je luštno, dokler je luštno, z njimi še veliko bolj :D Če le ne gre kaj strašno narobe. Vse lumparije in običajne neprijetnosti z veseljem sprejmem.

  9.   kamper — 30. 03. 2009 @ 21:24 kamper

    Najlepše je bilo takrat,ko sem hotel jaz kaj vnukom razlagati :lol: ah dedi,ti ne veš nič,sta se mi smejala :lol:

  10.   1danica — 30. 03. 2009 @ 21:42 1danica

    Ona dva potem ne bi nasedla, a?
    Ampak… kako si ti, če nič ne veš, prišel do vnukov?

  11.   mica — 30. 03. 2009 @ 22:07 mica

    morda si že razbrala iz mojih zapisov- sem in tja kaj omenim- da se o teh rečeh pri nas ni govorilo. To so bile “grde” stvari, in če si o tem spraševal, si jih odbil po riti.
    :-)
    No, marsičesa sem se pozneje sama naučila, pa še se mi zdi, da vsega ne bom nikoli najbolje obvladala
    :-)
    Ko so se rojevali moji otroci, sem jim, na zgražanje tudi tašče, kupila eno luštno knjižico, ravno prav nazorno, zelo prijazno in iz nje smo se učili prve abecede. Bilo jim je zanimivo in vem, da so potem- po svoje- o tovrstnih skrivnostih razlagali tudi drugim….

  12.   1danica — 30. 03. 2009 @ 22:37 1danica

    Naši starši so kot otroci dobili še veliko manj informacij kot mi in kar se tega tiče, jih popolnoma razumem.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |