Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

29. 04. 2009

Recesija in sosedov pes

Zapisano pod: miks — 1danica - 29. 04. 2009

Bilo je davnega leta… 86? Se mi zdi, ja. Kar tako sem šla malo na sprehod, klepetali sva s prijateljico, ko je mimo prišla soseda s svojim Levom, nemškim ovčarjem, ki od ljudi ni doživel samo lepega, in se je temu primerno tudi obnašal.

Psov se nisem bala. In tudi sicer je bil ta malo večji kuža takrat dokaj miren, privezan na vrv je sedel ob nogi svoje gospodarice. Šele kasneje mi je postal jasno, da kakšne posebne kontrole nad njim ni imela, verjetno tudi nad sabo ne povsem dovolj, a to je že druga zgodba.

Kakor koli že, sklonila sem se k mrcini, ki ni bila tako prijazna, kot sem si želela verjeti, sicer me je pa Lev  sam prav hitro prepričal o  nasprotnem. Odskočila sem, a ne dovolj hitro (refleksi kot crknjen konj, bi me podražil moj ljubi brat v starih časih), in ostri pasji zobje so se zasadili v mojo roko.

Si predstavljate odprto rano v širini pasjega gobca, tik po tistem, ko je nastala? Živo rdeče  meso in zavedanje, da je ta roka tvoja?

Po naravi še kar strahopetna, sem vedno mislila, da to strašansko boli. Takrat pa se mi je zdelo važno samo, da pridem domov in k zdravniku. In VEDELA sem, da me bo zdaj zdaj začelo boleti. Figo sem vedela. Nič ni bolelo.  Ati me je z avtom zapeljal do zdravstvenega doma in bala sem se trenutka, ko bo prav svinjsko hudo. Pa ni bilo. Ne takoj, ne malo pozneje, niti nazadnje, ko so mi že šivali. Že res, da sem tik pred tistim dobila injekcijo proti bolečinam, bolečine same se pa ne spomnim. Ne da se je ne spomnim, spomnim se, da je ni bilo. Sploh.

Včasih se počutim, da je z recesijo podobno. Veliko govorjenja, celo injekcije in varnostni ukrepi. Vse skupaj nič. Zdravila bolijo bolj kot bolezen. Grenki sirupi in predebele igle – nižanje plač in odpuščanje. Ene neznansko boli le zato, ker so mislili, da so na svojih visokih položajih varni. Drugi se laježa in ugrizov otepajo že vse življenje in so jih že vajeni. Spet tretjim je doslej to uspevalo, pa jim zdaj žal ne več. Od trenutka, ko se mi vse skupaj ne zdi tako hudo, pridem do tam, ko slišim za par znancev, ki so izgubili službo in ne vedo, kako naprej, in par drugih, ki niso prepričani, da jo bodo jutri še imeli.

Saj ne, da bi kaj pomagalo, a vseeno bi rada vedela: Kdo za vraga je psa spustil ven brez nagobčnika!!!???

  • Share/Bookmark

7. 04. 2009

Vse se vrača…

Zapisano pod: miks — 1danica - 7. 04. 2009

Saj veste, kako pravijo: vse se vrača, vse se plača! Za vsako traparijo si enkrat štrafan!

Ena od mojih lastnosti – ne vedno doba ali prijetna – je ta, da rada govorim. Veliko preveč!

Ko sem bila majhna, nisem bila niti trmasta, niti ihtava, niti zahtevna. Kar ubogljiv otrok torej. Le če sem se lotila o čem praviti, me ni bilo moč ustaviti. To pa ne!

Z leti se naučiš, da je včasih treba biti tudu tiho. Pa da je včasih trba tudi poslušati, kar je zelo koristno za več ljudi hkrati. Poslušanje zna biti tudi prijetno. Končno pa ne moreš venomer težiti ostalim ravno s tvojim razmišljanjem in problemi.

Pa še zmeraj včasih skoraj razmišljam na glas in si kasneje želim, da česa ne bi rekla. Ja no, kar je, je! Gremo dalje.

Otroci moje goorjenje tudi različno sprejemajo: časih (pogosto) jim želim dopovedati, kaj bi bilo zanje bolje od tistega, kar počnejo, pa hitro začnejo zavijati z očmi. Ja, mi ta stari ( a koliko? glej O blogu in avtorju ) samo pridgamo in težimo.

Potem je pa bog rekel, da je tega dovolj in naj bom že vendar malo tiho!

Po tistem, ko sem včeraj brundala kot medo, sem zjutraj lahko samo še en SMS poslala v službo da me ne bo. Ja, popolnoma sem izgubila glas.

Po nekem čudnem naključju smo danes vsi trije doma: hči, sin in jaz. Ponavadi se venomer nekaj pričkamo. Danes se ne… le zakaj?

  • Share/Bookmark

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |