Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

29. 04. 2009

Recesija in sosedov pes

Zapisano pod: miks — 1danica - 29. 04. 2009

Bilo je davnega leta… 86? Se mi zdi, ja. Kar tako sem šla malo na sprehod, klepetali sva s prijateljico, ko je mimo prišla soseda s svojim Levom, nemškim ovčarjem, ki od ljudi ni doživel samo lepega, in se je temu primerno tudi obnašal.

Psov se nisem bala. In tudi sicer je bil ta malo večji kuža takrat dokaj miren, privezan na vrv je sedel ob nogi svoje gospodarice. Šele kasneje mi je postal jasno, da kakšne posebne kontrole nad njim ni imela, verjetno tudi nad sabo ne povsem dovolj, a to je že druga zgodba.

Kakor koli že, sklonila sem se k mrcini, ki ni bila tako prijazna, kot sem si želela verjeti, sicer me je pa Lev  sam prav hitro prepričal o  nasprotnem. Odskočila sem, a ne dovolj hitro (refleksi kot crknjen konj, bi me podražil moj ljubi brat v starih časih), in ostri pasji zobje so se zasadili v mojo roko.

Si predstavljate odprto rano v širini pasjega gobca, tik po tistem, ko je nastala? Živo rdeče  meso in zavedanje, da je ta roka tvoja?

Po naravi še kar strahopetna, sem vedno mislila, da to strašansko boli. Takrat pa se mi je zdelo važno samo, da pridem domov in k zdravniku. In VEDELA sem, da me bo zdaj zdaj začelo boleti. Figo sem vedela. Nič ni bolelo.  Ati me je z avtom zapeljal do zdravstvenega doma in bala sem se trenutka, ko bo prav svinjsko hudo. Pa ni bilo. Ne takoj, ne malo pozneje, niti nazadnje, ko so mi že šivali. Že res, da sem tik pred tistim dobila injekcijo proti bolečinam, bolečine same se pa ne spomnim. Ne da se je ne spomnim, spomnim se, da je ni bilo. Sploh.

Včasih se počutim, da je z recesijo podobno. Veliko govorjenja, celo injekcije in varnostni ukrepi. Vse skupaj nič. Zdravila bolijo bolj kot bolezen. Grenki sirupi in predebele igle – nižanje plač in odpuščanje. Ene neznansko boli le zato, ker so mislili, da so na svojih visokih položajih varni. Drugi se laježa in ugrizov otepajo že vse življenje in so jih že vajeni. Spet tretjim je doslej to uspevalo, pa jim zdaj žal ne več. Od trenutka, ko se mi vse skupaj ne zdi tako hudo, pridem do tam, ko slišim za par znancev, ki so izgubili službo in ne vedo, kako naprej, in par drugih, ki niso prepričani, da jo bodo jutri še imeli.

Saj ne, da bi kaj pomagalo, a vseeno bi rada vedela: Kdo za vraga je psa spustil ven brez nagobčnika!!!???

  • Share/Bookmark


9 komentarjev »

  1.   kritika — 29. 04. 2009 @ 18:12

    Tudi sam poznam kar nekaj kolegov in kolegic, ki so jih ugriznili psi in pustili na njihovih rokah in nogah večne brazgotine.

    Zato sem vedno tako jezen, ko imajo pse neodgovorni lastniki, ki se z njimi sploh ne ukvarjajo, ampak so bolj ali manj prepuščeni samim sebi. Obstajata dve vrsti takšnih ekstremno neodgovornih in celo nečloveških lastnikov psov:

    - Takšni, ki pse puščajo povsem proste, da počnejo, kar se jim zljubi
    - Takšni, ki imajo pse ves čas priklenjene in jim ničesar ne dovolijo

    Oboji lastniki so slabi in jih nima smisla primerjati, razlika je le v tem, da so prvi slabi do ljudi, drugi pa do živali. Bi pa bilo potrebno razmisliti o uvedbi tečaja za lastnike psov in rigoroznejše izvajanje inšpekcijskih nadzorstev, ker Slovenci smo pasji narod, ampak, če upoštevamo kakšni lastniki le-teh smo, to ni nujno dobra stvar.

  2.   mumbly — 29. 04. 2009 @ 18:17

    kritika – Poanta je v ugrizih recesije, ne pri ugrizih psov.

  3.   ametist — 29. 04. 2009 @ 18:50

    Če natolcujem, ali ciljam prav, je to prevelika požrešnost in obsedenost mogotcev v vseh državah na denar in stem na status in seveda tudi druge pritekline samodejno pridejo zraven. Vodiči psov so vlade in te so krive za nastalo situacijo. Spet se bom ponovil in prepričan sem, da recesije ni, je pa svetovna kraja, ki jo je izvedla MANJŠINA svetovnih barab, da ne rečem še kaj slabšega.

  4.   mark — 29. 04. 2009 @ 19:58

    kdorkoli ga je izpustil, ga je najbrž namenoma, sicer se je treba dotikanja psov, ki jih ne poznaš izogibat, popadljivost leteh pa je odvisna od marsičesa..ne samo od trenutnega stanja;

  5.   1danica — 29. 04. 2009 @ 20:45

    Ja, mumbly, mark, ametist – tudi recesija je en tak pes, tudi zanjo je nekdo kriv, občutki ob njej so pa mešani. Odvisno, koliko ugrizov vidiš, in kako hudi so. Očitno sem se slabo izrazila.

    @kritika, se strinjam. Tudi vse to drži. In tudi pri recesiji gre za neodgovornost, sebičnost in neobzirnost.

  6.   kamper — 13. 05. 2009 @ 22:15 kamper

    Res so te pilule grenke :lol: ko bi vsaj človek vedel,da bodo kaj zalegle :lol: bi jih lažje pogoltnil :lol: tako imajo pa srečo tisti,ki so brez okusa :lol:

  7.   drmagnum — 30. 05. 2009 @ 22:17 drmagnum

    Najbolje bi bilo, ugrizniti nazaj.

  8.   drmagnum — 21. 08. 2009 @ 09:18 drmagnum

    kamper: potem bo meni v teh časih lažje, ker nimam okusa.

  9.   bin — 14. 04. 2010 @ 21:25

    VABILO
    http://prostepoljane.blog.siol.net/2010/04/14/srecanje/

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |