Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

27. 06. 2010

Napake

Zapisano pod: miks — 1danica - 27. 06. 2010

Geni, pravim včasih. Geni so tisti, zaradi katerih ne prenesem najbolje, da je kje kaj narobe napisano. Tudi naš ati je pred mnogimi leti (kar pomnim, pravzaprav) bentil pred TV-jem, ko so se ljudje ukvarjali z problemi takšne in drugačne vrste, ko nekdo “to ni vedel” in podobno. Groza groz! Kako se mora človek potruditi, samo da reče narobe? Kako ne slišijo, da to ni prav? Pa pri njemu in o njemu in kar je še takih cvetk.

Pa naš ati ni bil edini. Že njegov ded je menda kar s svinčnikom obkrožil, kar je bilo narobe. In najbrž tudi kaj porobantil zraven, ali zaklel, bogtigavedi! Moja teta (ja, po atovi strani) je to počela poklicno.  Jaz tudi, le da ne pri maternem jeziku, ampak se ubadam bolj z napakami pri angleščini. Ampak zastrupljena od dednega materiala in okolja, v katerem sem rasla, tudi jaz težko gledam marsikateri dnevnik (konec koncev je v vsakem toliko neumnosti, da res ni treba še jezikovnih napak), lingvistično se poheca tudi moja slavistično-anglistična hči in celo moj nič kaj slavističen sine.

In ko je stvar napisana, je materiala za popravljanje še več – sklone sem že omenila, ampak tu takoj opazim, da manjka kašen presledek ali pa je odveč,  (če napišemo enaindvajseti junij narazen, tudi 21.6.  ne more biti prav, a ne?),  pa kakšna odvečna ali manjkajoča velika začetnica, pa vejica, različne navednice, in še mnogo je malenkosti. Kajti to takoj zbode v oči in ne moreš si kaj, da ne bi opazil.

TAKO SEM VSAJ MISLILA.

Zato sem z veseljem vzela v roke in pod drobnogled zgodbe, ki so se pripravljale na to, da bodo postale knjiga.  Saj si ne moreš kaj, da se ne bi posvetil Marinkotu in Rupertu in podobnim tičem, ki napletajo svoje, da ti dajo misliti, ne da bi te sami prav hudo poučevali. Pa da bereš o želji, ki bo to tudi ostala, ali o pesnitvi, ki dela preglavice talentiranemu avtorju.

Z veseljem in dobrimi nameni (kaj je že z njimi? nek tlak ali neka … kaj že …?) pregledam, zaprem, pa pogledam še enkrat, popravim, pustim, da se medijo tam v moji škatli, pa grem še trikrat skozi, pa natisnem (kako, da prej tega nisem videla? ojej …), popravim, pregledam … in no, zdaj pa menda bo!

Figice!

Ko sem knjigo odprla, sem se jezila na lektorja, kot sem se že kdaj prej.

Kako ne popraviš napake, ki tako bode v oči?

Zdaj bom vedela, kako. Nikakor ni res, da bi mi bilo vseeno ali me sploh ne bi skrbelo, sploh ni res, da ne vem, kaj je prav in kaj ne. Ampak zdaj bom bolj razumela, kako se to zgodi. In verjetno bom našla kakšen način ali tehniko, kako se temu izogneš (ne da bi se izognila popravljanju) in kako pometeš z vsemi napakami in napakicami. To mi sicer ne pomaga pri tistem neprijetnem občutku tam okoli želodca, ko vem, da nisem najbolje izpolnila svoje obljube. Ohja.

Ah, ne bom se delala pametna. Iz izkušenj vem, da bolj ko se delaš pameten, bolj butast izpadeš. Iz tujih izkušenj, ampak iz lastnih na žalost tudi.

Tolaži me dejstvo, da knjigo cenijo mnogi (po odzivih sodeč) in da ji vrednost daje vsebina izpod prstov njenega avtorja. Jaz sem bila samo en mal zraven. En tak pomočnik. Ali pa zgaga.

Ampak izid knjige je velika reč! Njena predstavitev je bila nadvse originalna! Izredno lepa, prisrčna in prijetna! Zato še enkrat: iskrene čestitke, kniigi pa še naprej srečno pot iz rok v roke navdušenih bralcev!

  • Share/Bookmark

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |