Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

23. 02. 2009

Pust

Zapisano pod: Aktualno, O meni — 1danica - 23. 02. 2009

Tisto leto da sta me starejša sestra in brat (hočeš nočeš?) vzela pod svoje okrilje in smo skupaj šli gledat maškare. S čisto posebnim občutkom, predvsem pa prijetno vznemirjeni, smo se potepali in se srečevali s Pikami Nogavičkami, raznimi razbojniki, tu pa tam s kakšnim klovnom in princeskami. Kako se ne bi človek počutil drugače, cel oblečen v črno, na glavi zašiljena ušeska, iz hlač pa je štrlel dolg mačji rep. »No, pa si črna muca!« je rekla teta in bila sem nadvse zadovoljna. Kaj sta bila brat in sestra, se prav zares ne spomnim. Bila sem ravno dovolj stara, da sem razumela, da so pod maskami čisto običajni ljudje. Pa vendar sem ju v strahu trdneje prijela za roko, ko smo srečali neke grdobe in solze so se mi ulile po licih.

»Daj no, saj so samo maškare!« sta mi prigovarjala.

»Saj vem,« me je bilo sram.

Če smo pozvonili na kakšna vrata, smo dobili pohvalo in to je bilo povsem dovolj. Večkrat so nas nagradili z bonboni. Mmmmm! Tako strašno lepo se mi je zdelo tisti dan, da mi je bilo kar žal, ko ga je bilo konec. V rosni mladosti koncepta časa ne dojameš tako kot kasneje in v trenutno ogajanje se zatopiš kot v najpomembnejšo in takrat edino stvar na svetu.

Naslednji dan smo šli pogledat, kako bodo pokopali Pusta. Nesli so ga skozi vas. Stvar je izgledala nadvse resna, saj so pri povorki večinoma sodelovali odrasli, otroci smo bili bolj ali manj za firbce, torej občinstvo. Nimam slike pred očmi, kako so bili oblečeni in kaj vse se je dogajalo. Spomnim se le črne opice, ki je bila videti prav strašna. Kasneje so pripovedovali, da si je možak obraz pobarval z globinom za čevlje, ki ga je težko spravil proč, in da je zaradi zega imel kar nekaj težav. Kdo ve, če je bilo res.

V spominu mi je ostalo vzdušje, ki je bilo nekako pustno-pepelnično.  Povorka se je ustavila na bregu, kjer Idrijca naredi ovinek, Pusta so zažgali in ga spustili po reki navzdol.

»In zdaj?«

»Ja nič,« sem dobila odgovor od brata, ki je bil vedno tako pameten.

Če on tako pravi, bo že res. In bodo maškare šele naslednje leto.

Naslednje leto je bilo pa tako tako daleč. Le v kaj se bom našemila?

  • Share/Bookmark

31. 12. 2008

Silvestrovo

Zapisano pod: Aktualno, O meni — 1danica - 31. 12. 2008

Spominjam se kinodvorane na silvestrsko dopoldne. Skupaj z drugimi mojih let sem čakala prijaznega možaka.

In je prišel. S kučmo, z brado, oblečen v dolg plašč, glas je imel pa pijazen in poznal me je po imenu. Poklical me je in šla sem k njemu na oder. Nekaj me je vprašal, a kaj dosti več od kimanja ni dobil od mene. Vseeno mi je dal darilo: vrečko, v kateri je bila knjižica o Marinki, barvice, nekaj sladkarij in pobarvanka. Bilo je strašansko lepo.

Tudi doma so stvari tisti dan tekle nekoliko drugače. Kosilo je bilo tisti dan čisto običajno. Po njem pa so se začele priprave za zvečer. Naš ati je iz hladilnika potegnil salame in jih prav potrpežljivo rezal za narezek. Pa sir. Kumarice, gobice in obvezno čebulice – na drug krožnik. Zrezke smo lepo pomokali, jih potopili v stepeno jajce in povaljali v drobtinah. Francoska solata. Juha. Z rezanci – naredila jih je mama, narezal pa spet naš mojster za rezanje.

Mi trije, sestra, brat in jaz, smo se zamotili vsak nekoliko po svoje: nekaj smo lahko pomagali, vmes smo gledali televizijo, morda smo se šli igrat k sosedovim.

Eno je bilo gotovo. Po večerji, ki je bila tisti večer bolj podobna boljšemu nedeljskemu kosilu, smo se šli igrat v sobo. Obvezno! Meni še ni kapnilo, zakaj. A kar naenkrat je pri vratih pozvonilo. Tekli smo pogledat, pa… nič. Le ati je stal tam med vrati. »Pojma nimam! Nikogar ni!« je rekel, potem pa dodal : »Gremo v dnevno!«

Tam smo seveda ugotovili, da je bil pri nas Dedek Mraz, ki je pod jelko pustil lepo zavita darila. Za razliko od Miklavža, za katerega si nismo mogli vzeti časa, in ki nam je večinoma prinesel kape, rokavice in podobne uporabne zadeve (tudi zelo lepo!), nas je Dedek Mraz razveselil z igračami. In zaposlil, seveda, kajti noč bo še dolga… Predvsem pa nam je pričaral pravljičnost, ki je kar trajala tisto noč, tale mož, ki je bil tako zelo hiter, da ga nisi ulovil niti, če si tekel k vratom tisti trenutek, ko je pozvonil.

Veselje staršev ob našem odpiraju daril sem čisto razumela šele veliko kasneje. Takrat sem vedela samo to, da praznujemo, da se imamo radi, da skupaj čakamo, kdaj se bo začelo naslednje leto. Ob dobri večerji, sladkarijah, vonju mandarin in pomaranč. V dnevni sobi pa pisane lučke na dreves(c)u.

Tako zelo lepo je bilo takrat. Tudi zato, ker sem imela tistih pet, šest let. In takih trenutkov, čisto preprosto in zares veselih, vam v naslednjem letu želim čim več. Pa zadovoljstva v krogu domačih in dovolj moči in iznajdljivosti, da si boste uresničili tisto, kar si še želite.

  • Share/Bookmark

21. 12. 2008

Kaj v novem letu pričakujete od učencev?

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 21. 12. 2008

Tako se je glasilo vprašanje mini ankete, na katero smo odgovarjali učitelji.

»Hja, da bodo normalni,« je bil moj ne preveč posrečen odgovor. Neposrečen zato, ker bi potreboval še celo interpretacijo. Taka sem. Rečem. Bleknem. Nič nisem rekla narobe, lahko pa komu tako zveni, a ne?

Čisto resno: ne pričakujem, da bodo že v začetku januarja sledili svojim mnogim dobrim sklepom (tisti, ki jih bodo naredili) in postal vzorni, nadvse pridni, delavni, vedno vljudni in obzirni ter dvignili svoje povprečje za eno ali kar dve oceni. Ne bodo nehali »pozabljati« domačih nalog, niti zapravljati svoje ustvarjalnosti za izmišljanje izgovorov (»Nisem mogel narediti domače naloge, ker sem posodil zvezek sošolcu, ki je manjkal v šoli, pa mi ga je pozabil prinesti nazaj…« – ja priden, ne, da pomagaš sošolcu, le kako naj dokažem, da ni bilo res tako) in opravičil za spraševanje (»Prosim, ne me vprašat, včeraj me ves dan ni bilo doma, ker smo s starši šli iskat…« kar koli že… v Ljubljano, Italijo itd. »…in smo prišli šele ob enajstih zvečer domov«). Ne pričakujem njihove popolne preobrazbe.

Še naprej bodo otroci in najstniki, še naprej bodo pridni in malo manj pridni, še naprej nas bodo razveseljevali in nam žrli živce, delali napake in nas presenečali z odlično opravljenim delom. Delali bodo dobre sklepe in se trudili, vmes pa na to pozabili, ko se jim pač ravno ne bo dalo.

Ob vsem tem bodo rastli. Kot smo mi. Upam, da bodo delali, kar je zanje dobro, in se ob tem imeli lepo. In bodo čisto normalni – z vsemi normalnimi odstopanji. Danes, v letu 2009 in naprej.

  • Share/Bookmark

16. 12. 2008

Pogled v prihodnost in nazaj

Zapisano pod: Aktualno, O meni, Prebliski — 1danica - 16. 12. 2008

Sedem let mi je bilo. Prvi razred. Takole sama pri sebi sem sklenila dvoje: ko odrastem ne bom ne zdravnica ne tršica. Prvo se mi je zdelo pretežko, včasih moraš namreč narediti kaj, kar tistega, ki mu to počneš, tudi boli. Ne bo šlo. Drugo pa – pri norenju po razredu se mi ni zdelo, da bi bila kdaj rada tista, ki bi morala tako mularijo miriti in krotiti. In to že takrat, ko smo bili pravzaprav dokaj pridni in čisto prijazni otroci, ki so doma in okrog doma vendarle imeli dovolj priložnosti pokuriti zdravo mladostno energijo.

Za prvo ni bilo nikoli posebnega strahu – kaj takega se sploh ne bi moglo zgoditi. Drugo se pa ni zgodilo samo zato, ker so vmes spremenili poimenovanje. Tako danes nisem tršica ampak gospa učiteljica. Pravzaprav samo učiteljica, ker je vse skupaj predolgo.

Predstavljala sem si še marsikaj. Življenje sem si zamišljala podobno, kot sem ga poznala. Hišo in vsaj tri otroke, na primer.

Nisem si pa predstavljala, da bo pri hiši (se pravi v našem stanovanju)  toliko telefonov, kolikor je nas, in še eden za povrhu. Tudi, če bi si, ne bi pomislila, da bo tak telefon zdržal le nekaj časa, potem pa bomo brez posebnih travm nabavili drugega. Nisem si mislila, da bo pri hiši razen televizijskega še kakšen ekran, pred njim – pod njim pardon! – pa škatla, ki bo tiho mlela in me neopazno pritegnila, zabavala in zaposlila, občasno pa nas celo spravila v slabo voljo s preprostim dejstvom, da je samo ena. Niti v sanjah si ne bi mislila, da moje sporočilo lahko v trenutku pride nekam na drug konec sveta, ali da bom lahko kar doma lično natisnila nekaj, kar bom sama natipkala. Ali da lahko slike in besede pripravim za projekcijo in mi ni treba striči nobenih revij in časopisov samo za to, da bomo v razredu imeli o čem govoriti. Pa da v fotoaparat ne boš dal filma, slike si boš pa ogledal kar na ekranu – vseeno jih boš pa lahko razvil za v album ali pa naročil kar knjigo s slikami, ki si jih posnel. Kdo bi si misli, da bodo še mnogo let po končani gradnji do hiš in blokov vlekli nove kable za nove stvari, ki jih stanovalci hočejo uporabljati. Ali da bodo te stvari na veliko ponujali in te prepričevali, kako zelo jih potrebuješ. In ne bi si mislila takrat, da mi bo kaj takega tako zelo všeč…

In besedila o reševanju kitov v srednji šoli dobijo čisto nov pomen. »Save the environment« je bila vsako leto neizogibna tema vsaj enega poglavja pri angleščini. Naša zavest je bila bogatejša za skrb za velike vodne sesalce, ki  jih brezobzirno pobijajo in celo za poznavanje negativnih učinkov pirotehničnih sredstev, ki jih, roko na srce, od blizu takrat skorajda videli nismo. Tako kot kitov ne.

Nič pa nas ne bi moglo pripraviti na goro škatel moderne tehnologije, ki se kopičijo samo zato, ker razvoj gre dalje, na gore papirja, ki v najboljšem primeru gre potiskan in pomečkan nazaj v predelavo samo zato, ker je tako enostavno tiskati in fotokopirati, tako, da ga  v dobi, ko ga potrebujemo manj, porabimo bistveno več kot prej. In nikoli ne bi uganila tam v prvem razredu – pa tudi mnogo kasneje ne – da bo svet kdaj prepreden s kabli, nad njim pa bodo krožili sateliti, da bi zapolnili še zadnje luknje, ki nepovezane z ostalim svetom hlepijo po komunikaciji z njim.

Prvi razred. Danes se ne počutim prav dosti pametnejša. Kaj bo čez toliko let, kolikor jih je preteklo od takrat? Kaj bo današnji prvošolček lahko napisal na blog pri mojih letih? Oziroma – kam bo to lahko napisal? Bo imel razlog za kaj takega? Kakršen koli motiv? Kaj pa čez sto let, čez tisoč? Čez osemnajst tisoč let?

Takrat se bodo morda dinozavri spraševali, zakaj smo izumrli. Potem bodo pa našli kakšen strežnik in še par osebnih računalnikov in bodo ugibali o nezemljanih, ki so jih zanesli k nam. Ali pa bodo po ustnem izročilu prenesli spomin na čase, ko so se otroci v prvem razredu lovili in zganjali hrup. Ampak v tehno svetu morda ne bo več čisto normalno, če ti bodo možgani preveč delali v to smer.

  • Share/Bookmark

5. 11. 2008

Go Obama!

Zapisano pod: Aktualno — 1danica - 5. 11. 2008

Saj nimam časa, ampak tole mi je strašno všeč! Upam, da bo novi ameriški predsednik izkoristil to priložnost in naredil kaj dobrega! Čas bo pokazal, ampak takole, na prvi vtis, kot sem že rekla, mi je res strašansko všeč ta rezultat!

Če drugega ne, so Američani šli preko ustaljenega WASP “sistema”, ko je predsednik moral biti bel anglo-saksonski protestant (White Anglo-Saxon Protestant). Bravo!

  • Share/Bookmark

21. 08. 2008

Blog ni neodvisen medij

Zapisano pod: Aktualno — 1danica - 21. 08. 2008

Moj že ni.

Ne tako, kot portal naše nacionalke, kjer objavijo videoposnetke vseh naših dobitnikov medalj (BRAVO BRAVO!!!) ob vrnitvi v domovino, razen tistega, kjer na sprejemu Primoža Kozmusa (še sploh BRAVO!!!) narod izžvižga Janeza Janšo. Saj res, kaj bi siromaka, ki je povrhu še predsednik vlade, spravljali v zadrego!

Ne tako kot nacionalka, ki ob otvoritvi pediatrične klinike pozabi povedati, da je kup ljudi prav na hitro zdrsnilo v klet (četrto, ne prvo!), potem ko so v dvigalu pritisnili na 5 – za peto nadstropje. Konec koncev bi si še kdo mislil, da je ministrica prezgodaj ukazala opreti dragoceno poslopje. Kakšen pametnjakovič bi stvar celo povezal s prihajajočimi volitvami. Kakšna baraba bi še mislila, da se je podobno zgodilo s tistim tunelom, kjer je ubogi Nemec zastonj poskušal preko SOS telefona sporočiti, kaj mu je zgrmelo na avto.

Ne tako kot brezplačni časopisi (le po kakšni milosti sem deležna takega blagoslova?), kjer je na eni strani slavospev vladi, na sosednji pa kvante, trači in gnojnica, ki se zliva po vseh ostalih.

Ne moj blog ni tako neodvisen. Presneto odvisen je. OD MENE. In ravno zdaj sem se odločila, da sem naštela že dovolj traparij, in ne bom še kakšne, ki mi je še padla na pamet, in me ravno tako jezi. In lahko mi verjamete, da jih je še veliko. Ampak jaz bom nocojšnji zapis končala in moj blog ne more prav nič proti temu!

  • Share/Bookmark

19. 05. 2008

Knedl

Zapisano pod: Aktualno, O meni — 1danica - 19. 05. 2008

Ponavadi sem precej občutljiva, kar se jezika tiče, ampak to se mi zdi še najboljši izraz.  Ne kakšen cmok ali kaj podobnega.

Doma nekoliko pomigam tam po kuhinji, kar mi sicer ne diši, nekoliko polikam in take malenkosti, precej rada sem pa tu, kjer sem zdaj. Tudi kavč mi ni preveč zoprn. Ravnokar sem prišla od tam. Med “Letalcem” sem popravljala preverjanje in sem že skozi več kot polovico. Potem sem malo pobrskala po spletu in zdaj nekako blogam.

Torej ni čudno, da se počutim kot knedl. Aja, ker me večinoma prav  dobro ne poznate – jem že od nekdaj rada. Deset palačink, šest velikih češpljevih cmokov in mojih dobrih dvajset kil – kje so tista leta! Pa to sta samo dve stvari, ki ju imam rada. Dve, ki ju ne bi marala, bi komaj našla! Mama je bila upravičeno užaljena, ko so mi na sistematskem pregledu v tretjem razredu napisali, da sem podhranjena.

Ampak! Leta tečejo in palačinke in cmoki se ne stresejo in ne pokurijo tako kot nekoč. O ne! Prav varčno se shranijo tja okoli pasu, da slučajno ne bi  organizem potratno ravnal z dragocenim gorivom. Jaz mu ga pa prav radodarno dolivam.

Dobro je, če imaš koga, ki te razume. “Joooj, prav dobro bi bilo iti malo hodit, a?” pravim. “Veš da res, ” pravi sodelavka.  Popoldne pozvoni mobi, na hitro se zmeniva in greva.

Danes je bilo pohajkovanje nekoliko drugačno. Odkrila sem nove steze tu okoli, kjer sicer živim že kakšnih petnajst let, a po gozdu mi nikoli ni bilo prijetno hoditi sami. Poleg tega je ravno takrat, ko sva bili “na štartu”, začelo rositi in groziti z dežjem in nevihto.

“Ah kaj, saj nisva iz cukra!”, pa sva šli! In vreme naju je dražilo tiste tričetrt ure ali še malo več, kaplje so neenakomerno padale po majici in po laseh, a niso ustavile ne nog, ne jezika, tako da sva kar hodili in klepetali. Vmes je parkrat zagrmelo, kaj močneje pa ni začelo padati, dokler nisva prišli domov.

Tako! Nekoliko sem popravila moje knedlaste navade. Jutri pa naprej!

  • Share/Bookmark

22. 04. 2008

Saj se nimam slabo, ampak…

Zapisano pod: Aktualno, O meni, Prebliski — 1danica - 22. 04. 2008

… danes sem bila v službi (par besed bi se res dalo na to temo, ampak končno nič tako posebnega), na hitro sem skupaj spravila kosilo, sina sem peljala sem in tja, da je opravil par stvari, pa še sama sem skočila na banko,  dragemu sem skuhala čaj in ga malo pohecala, da sva se skupaj malo nasmejala, preletela sem par strani na internetu, pobrala suho perilo, videla Housa, kako je bil spet tečen, in… kaj že? Še par stvari, mogoče, nobena od njih ni bila tako posebna, da bi jo kam zapisala. Pred šesto sem vstala, zdaj je skoraj enajst in TO JE TO? Pa kaj je z mano?

Treba bo kaj ukreniti, drugače bom na smrtni postelji iz vsakega preživetega desetletja vedela za doživetja in dejanja, ki bi napolnila samo kakšen teden. Kar bi seveda pomenilo, da sem ostali čas v veliki meri zapravila, kajne?

Ko sem imela kakšnih šest let, je bil vsak dan tako poln in zdelo se mi je, da med enim in drugim rojstnim dnevom mine cela večnost! Kje je že peti, da o četrtem sploh ne govorimo! In starejši (recimo petdeset, šestedeset let stari) so po moje morali biti že od nekdaj taki, kakršne sem spoznala, zapomnila sem si tudi, koliko let ima moja mama in to je postalo tako trdno dejstvo, kot število planetov v osončju. Za to pa vemo, da se ne bo nikoli nikoli spremenilo – s perspektive tistih šestih let.

Kasneje so leta tekla malo hitreje, ampak tam po srednji šoli (še ne tako dolgo nazaj – Aja? A  že 26 let?!) so pa kar zbezljala. Pa ne, da se počutim stara, le tiste cifre na koledarju mi v povezavi s tistimi na mojih dokumentih dajejo neke čudne rezultate. Pa vidim nekdanje sošolke s srednje šole, spomini so kot od včeraj in NIČ MI NI JASNO! Meni se ne zdi, da jih imam toliko!

Še enkrat – nisem stara, sploh se ne ubadam s tem. Le premisliti bom morala, zakaj za kakšnim dnevom ostane tako bore malo.

Ampak rešitev bi bila na vsak način dvorezna. Pri psihologiji smo se učili (in vem, da je res), da ti bolj ostane v spominu čas, ko si počel veliko ali se ti je veliko stvari dogajalo. Iz istega razloga ti pa ta čas tudi HITREJE MINE!

  • Share/Bookmark

30. 01. 2008

Načitan

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 30. 01. 2008

Zakaj se reče “načitan”? Človek je, na primer, zelo razgledan (v čisto splošnem smislu), zelo načitan (ker veliko prebere, ne prečita), v noben ponos mu pa ni, če je zelo “nagledan”.

Zakaj je take hvale vredno, če prebereš cel kup knjig (ooo, knjige imam tako rada!), od katerih niso nujno vse dobre? Če prebereš “Vojno in mir? Pa Ano Karenino? In Da Vincijevo šifro? Alamuta in Pod svobodnim soncem?

Nobenega dvoma ni, v knjigah se skriva bogastvo. Bogastvo besed, misli, modrosti in izkušenj drugih. Takih, ki se nas s svojim razmišljanjem dotaknejo, in takih, ki nam samo skrajšajo par uric. Sprostijo naše možgane, da si oddahnejo od cenikov, kvant, teženja in skrbi. Popeljejo nas v drug svet – če smo bolj romantični, se vživimo v kakšno ljubezensko zgodbo, bolj “pravljično razpoloženi” pa prav lahko padejo v svet Bradavičarke in njenih čarovnikov. Odvisno tudi od starosti.

Do tu vse prav. Ampak zakaj se ne bi mogel nekdo pohvaliti (prej bi mu bilo malo nerodno), da si je ogledal že ogromno filmov in oddaj – namesto prebral ogromno knjig. Saj je res, da bi v istem času lahko marsikaj ponaredil po hiši – tako kot takrat, ko je bral.

Ali se ne naučiš prav veliko iz današnjih oddaj, filmov in nadaljevank? Od tega, kako je bilo včasih, do tega, kaj narediti, če se zgodi ta in ta nesreča, pa tudi, kakšne sledi pustijo zločinci na kraju zločina in kako se da kakšno jed skuhati nekoliko drugače, bolj zanimivo ali celo bolj preprosto. Namesto tebe raziščejo, če drži ta ali ona traparija, ki kroži med ljudmi (npr. da plomba lahko deluje kot antena in potem zob sprejema radijski signal), pokažejo, kako kakšno stvar izdelajo (ali so jo pred mnogimi leti). Veliko izveš o živalih, ki jih (še sreča!) v živo ne boš nikoli srečal, za nekatere pa v kakšnem dokumentarcu sploh prvič slišiš.

Zakaj bi bilo to znanje manj vredno od tistega iz knjig?

Vse bolj se mi zdi, da je to konec koncev stvar prave mere – tako kot večina stvari v življenju.
Zato, da ne zabiješ preveč časa pred kakšno škatlo, a se vseeno ne bojiš prižgati, da ti nekoliko popestri popoldne ali večer, sploh če si sam pri hiši.

Z rezervo moraš tako ali tako vzeti eno in drugo. Noben vir informacij ni tako neoporečen, da bi bilo prav možgane kar izključiti.

Pa tudi to drži, da veliko laže likam pred televizijo kot med branjem dobre knjige.
Uspava me pa lahko oboje.

  • Share/Bookmark

20. 01. 2008

Dobro je vedeti…

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 20. 01. 2008

…ali pa ne,

da je beseda FINALE moškega spola in se bo zato, ZAČEL, KONČAL in je VELIKI FINALE in nikakor VELIKO,

da je HČI doma, HČER imam pa rada,

da TO vem, TEGA pa ne vem (to ne vem… jooooj), oz PROBLEM bomo rešili, PROBLEMA ne bomo rešili,

da je NEBO ena beseda, ki pomeni čisto nekaj drugega, kot besedici NE in BO ena za drugo,

da se samostalniki srednjega spola v dvojini drugače sklanjajo kot tisti moškega: pred DVEMA LETOMA, DVE VPRAŠANJI, DVE PLAČILI,

da se, kadar je predmet last osebka, uporabi SVOJ, ne MOJ, TVOJ… prinesel je njegov mobitel, PRINESEL JE SVOJ MOBITEL…

da TEMU NI TAKO v bistvu nič ne pomeni (TO NI RES, TO NI TAKO…),

da tudi v nadaljevanju stavka ne pozabimo, o čem smo govorili, in upoštevamo spol: Postavil je tri vprašanja, dobil odgovor, nato pa postavil še ENO… (ne ENEGA),

da lahko tisto, kar hočemo povedati, poudarimo bolj na kratko kot Angleži: REČI HOČEM, DA … (Angleži pa – tako kot dandanes mnogi Slovenci: Kar hočem povedati, je, da…)

da sta NEKJE in NEKAKO besedi z določenim pomenom, ki naj ne bi bili po dvakrat, trikrat v istem stavku: Mi smo NEKJE načrtovali, da bi z investicijo začeli NEKJE marca ali aprila, zaključili jo pa tam NEKJE novembra.

da beseda DEJANSKO sicer tudi nekaj pomeni, pa vendar ni niti približno tako uporabna, kot nekateri mislijo.

…in še marsikaj.

Ja, dobro je vedeti – ali pa ne. In zakaj ne? Ker v današnjih dneh – veliko bolj kot pred kakšnimi dvajsetimi leti – potem ne moreš v miru spremljati niti enega dnevnika, kaj šele kakšne druge oddaje. Pa sem šele na začetku. Če bi samo en dan zapisovala vse cvetke, ki jih slišim in preberem, bi bilo tega malo morje. Pa do prevodov še prišla nisem (ko je fifty-seven hundred kar 75 000)!

Pa tudi zato ni dobro, ker potem na blogu namesto dobrih, pametnih misli vidiš, kako narobe jih je nekdo zapisal, in moraš sam pri sebi razčistiti, da to res ni smisel vsega skupaj, lepo predelaš misli namesto slovnice, in greš naprej. (A si ne moreš kaj, da si ne bi mislil, da sklanjati bi pa človek že lahko znal… )

Mogoče pa niti ni tako slabo, da me jezijo take stvari, saj bi me lahko jezile dosti hujše, potem pa res ne bi mogla spati. Sploh pa imam zadevo menda v genih, le da je do mene prišla že zelo blaga oblika sindroma – moj praded je menda v časopisu napake obkrožil…

Ste že fajn in v redu vsi skupaj, lepo nedeljo vam želim, pa naslednje dni tudi, morebitne komentarje bom brala, če bodo pravilni ali ne, pa vaše bloge tudi- marsikaj pametnega je v njih!

  • Share/Bookmark

22. 12. 2007

Za vse ostalo poskrbi Mastercard

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 22. 12. 2007

Da bi vsaj! Tako enostavno je vleči tisto plastiko iz denarnice in jo dati gospe na blagajni, da jo potegne skozi tisto mašino! Potem se pa kar sešteva! In odšteva z mojega računa!Ampak v redu, to je moj problem. Moram pač sama z glavo po nakupih. Bolj me moti nekaj drugega.
Kakor hitro gre kartica skozi strojček, tudi POS imenovan, jo lahko mirne duše spravim, da je slučajno ne pozabim v trgovini. Prodajalka jo bodisi odloži predme, ali pa mi jo prijazno poda, da jo spravim. No ja, včasih jo drži v roki, dokler cela procedura ni mimo. Potem jo dobim skupaj s potrdilom in računom. Niti slučajno pa je ne obrne, da bi vsaj na hitro videla podpis na listku in na hrbtni strani kartice. Podpis je edino, kar naj bi zagotavljalo istovetnost človeka, ki s kartico plačuje s pravim lastnikom le-te. V vseh letih, kar s kartico plačujem v vseh mogočih trgovinah, se mi je le na banki enkrat zgodilo, da je ženska preverila podpis! Že tako tista čačka ni ne vem kakšno zagotovilo! Hči je bila zadnjič v neki trgovini, kjer je nihče niti približno ni poznal. Ker je bila njena kartica nova in nepodpisana, so ji … rekli, naj jo podpiše! Pred njimi! Halo?! Podpis naj bi bil varovalka!

V ZDA so pred leti naredili celo akcijo v zvezi s tem. Njim pa ni bilo dovolj, da so prodajalke preverjale podpise. Šli so nekoliko dlje in so preko medijev pozivali uporabnike kartic, naj tja, kjer je ponavadi podpis, napišejo: Samo z osebnim dokumentom. In so ga morali ob nakupu s tako kartico potem tudi pokazati, torej bi ga moral tudi kdo drug, če bi imel njihovo.
Res sicer v zadnjem času ponekod zahtevaj PIN kodo. Drži, tu je že bolj verjetno, da jo pozna le pravi lastnik kartice. Ampak, lej ga zlomka, meni že spet nekaj ni prav! Kolikokrat ste bili v trenutku, ko ste vtipkali kodo, sami pri blagajni? Ali ni bolj pogosto tako, da vam vsaj ena oseba lahko gleda pod prste?

Dandanes je pač tako, da nekateri odtujevanje raznih uporabnih stvari, npr. kartic, zelo dobro obvladajo. Poznam iz izkušenj – izkušenj drugih, hvala bogu. Ampak, taka kot sem, niti ni treba da naletim na kakšnega takega mojstra. Denarnico sem že pozabila v avtu, pri blagajni, padla mi je na tla, ko sem stopala iz avta in sem potem (v burji, kaj pa), pobirala tisto plastično solato, ki je padla iz žepkov, iskala sem jo ža dva dni in potem našla… ne vem več kje… pozabila sem jo v slaščičarni dan preden smo se vrnili z dopusta domov – brez nje… in še in še… ravno sinoči sem jo v torbici – torej s torbico vred- pozabila (trezna, prisežem!) na službenem žuru. Prav prijazno je počakala name v pisarni.

Saj bi rekla, da se bom poboljšala, pa kaj, ko ne vem, če se bom res. Ampak delam na tem.

Ker pa uspeh ni zagotovljen, se prav lahko zgodi, da bo nekega dne namesto mene kar en tip šel v eno trgovino, nabral za par sto evrov – in plačal z mojo kartico. Potem bom pa imela! Oziroma ne bom!

  • Share/Bookmark

20. 12. 2007

Voščilo

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 20. 12. 2007

Tega sicer nisem nameravala. Potem sem prebrala en post o voščilih, voščilnicah in podobnih malenkostih v tem predprazničnem času in med prazniki, ki bodo ravnokar tukaj. Z avtorico se sicer strinjam, da zlaganih voščil res ni treba, še manj jih je treba pospremiti s kakšnim poljubom. Ampak po mojem mnenju obstajajo tudi čisto zaresne dobre želje in iskrene misli. Nisem pristašica kakšnih preveč pesniških (malo so že lahko, a ne?) SMS-ov, a če vem, da je od srca, jih pošiljatelju ne morem šteti v slabo.

Pri nas, v glavnem, mislimo resno. Zato voščilnic ne kupimo. Vsako leto se malo drugače zabavamo z njimi, letos smo jih šivali in lepili.

Naj tudi vsem, ki boste prebrali ta zapis, zaželim:

… eno dobro novico… tisto božično ali kakšno drugo…

img029.jpg

… vero v dobro…upanje in ljubezen..

img028.jpg
… toplino dobre družbe ob drevescu… pa čeprav morda brez drevesca (če ste se pač tako odločili)

img027.jpg

… pod drevescem kakšno prijetno presenečenje…

img030.jpg

… v novem letu pa veliko dobrih prebliskov…

img026.jpg

… in igrivih trenutkov.

img024.jpg

Vse lepo in vse dobro torej vsem, ki ste se znašli na tej strani. Če sem malo prezgodnja, nič hudega, sem pač med prvimi :D .

Pa še eno voščilo za Zlobo, brez katere tega zapisa ne bi bilo: da bi slišala sama iskrena voščila letos, brez odvečnih poljubov (lahko pa kakšen, ki ti ne bo odveč!) in da bi se vse lepe želje izpolnile!

(Če bi vedela, da bom to objavila, bi seveda najprej poskenirala najlepše voščilnice, tako smo jih pa večinoma že poslali.)

  • Share/Bookmark

18. 12. 2007

Burja

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 18. 12. 2007

Tale burja je kot kakšen konkreten prepir med ljudmi, ki so dolgo dolgo skupaj, ko se je že veliko nabralo, potem pa poči.

Tako buči okoli vogalov, tako hrumi, da te postane kar strah in se karseda hitro skriješ na toplo in varno. Lomi veje dreves, ki stojijo ob cesti že dolgo dolgo, zvija prometne znake, ki so na prvi pogled neuničljivi. Tablo z razdaljami do drugih mest je pa sploh nekam odneslo. Še dobro, da vemo, kje smo. Danes je obrnila semafor in luči svetijo nekam tja v temo, kjer jih nihče ne vidi. Maloštevilne pešce prestavlja sem in tja, da nehote zavijejo z začrtane poti. Roke tiščijo v žepe ali jih skrivajo v ravno prav dolge rokave bund. Nejeverne šoferje kamionov spravlja v težave in prav srečni so, če jo dobro odnesejo. Prednovoletne lučkaste snežinke se zibljejo na drogovih uličnih svetilk. Bodo zdržale?

Grozljivo. Bučanje, ki ne neha in zavijanje, ki ti zvečer komajda pusti zaspati.

A čisto slaba ta burja le ni. Odpadlo listje kot skrbna gospodinja pomete v kupčke, ki jih ne bo težko pospraviti in zrak je tako lepo čist.

Kot en dober prepir med ljudmi, ki se imajo radi.

  • Share/Bookmark

13. 12. 2007

Pomagajte mi najti razlog

Zapisano pod: Aktualno — 1danica - 13. 12. 2007

Se mi zdi, da ni treba biti niti akademski slikar, niti šolan oblikovalec, da bi prepoznal vrednost simbolov (simboli), s katerimi bodo poslej označena naša ministrstva, ker… zakaj že? Ne vem ne jaz, niti 99% mojih sodržavljanov. Lahko samo ugibam:

- nekomu je bilo pošteno dolgčas
- nekdo je imel prijatelja “oblikovalca”, ki si je želel še malo zaslužiti
- na ministrstvih je par nepismenih, pa se jim zdi, da potrebujejo take lepe slikice
- nekdo je med oblikovalci imel sovražnika, pa ga je hotel do konca razkuriti
- nekje so našli 23.688 evrov, pa niso vedeli, kaj bi z njimi
- odločili so se preizkusiti meje naše potrpežljivosti
- en učenec je imel enko iz likovnega, pa so mu ukazali narediti projekt, da bo popravil še pred konferenco – potem je pa tako dobro izpadlo
- nekdo je hotel dokazati, da denar ne kupi okusa
- …

… ah povejte še vi kaj. Zagotovo je še miljavžnt dobrih razlogov.

  • Share/Bookmark

12. 12. 2007

Današnja mladina

Zapisano pod: Aktualno, O meni, Prebliski — 1danica - 12. 12. 2007

Na živce mi grejo ugotovitve, kako je mladina danes drugačna, razvajena in še in še.

Pa prav pogosto slišim podobne stvari. In (groza!) včasih jih tudi izrečem. In takrat se počutim resnično stara.

A jaz se ponavadi omejim na tisto posebnost, ki me ravno zmoti.

A da so razvajeni? Ja, mnogi so. Izkoristijo vsako priliko, da jo uberejo po liniji najmanjšega odpora. Lepo vas prosim, a nismo mi pogosto tudi taki? Sploh pa – kdo jih je pa razvadil?

Nič ne pregorevajo za šolo – vsaj mnogi od njih ne. Ne tako kot mi – ups! Saj res, jaz tudi nisem… Oblačijo se, ja no, po modi, mi smo poskušali isto. Samo moda je bila takrat drugačna. Namesto hlač s strašno nizkim pasom (ki so blazno nezdrave, a veste, kaj to pomeni za mehur, ledvica, pa za jajčnike!!) smo nosili precej višje kavbojke, ki so bile tako oprijete, da smo morali leči na posteljo in povleči trebuh noter, da smo jih sploh lahko zapeli. Dosti bolj zdravo!

Šminkajo in barvajo se že.. ja takoj, ko jim pade na pamet. Če v četrtem razredu, potem v četrtem, če šele v petem, pa takrat. Se spomnim sošolke, ki je v drugem ali tretjem razredu prišla z nalakiranimi nohti (nič kričečega, zelo nežno roza), pa učiteljica ni bila čisto ZA in naslednji dan ni več. Hočem reči, da bi tudi katera od nas (jaz osebno sicer res ne) poskusila kaj podobnega, pa pač ne bi šlo skozi.

Zaljubljeni so že… joj – že tam pri dvanajstih, trinajstih se po šoli držijo za roke, okoli ramen, okoli pasu, pa poljubček… Kam smo pršli! Sicer sem jaz prvega fanta res v vrtcu vprašala, če se bo poročil z mano, ampak tisto je bilo čisto nekaj drugega. V šestem razredu pa, no ja, mogoče je bolje, da sem tiho.

Kaj jim še očitajo? Nasploh jim grejo same neumnosti po glavi, no! Ko bi morali biti malo resni, se pogovarjajo samo o fantih (punce), ali kvečjemu o kakšni novi skupini ali pevcu. Ali pa. kje so bile. Ali pa, kam bodo v prihodnjih dneh šle. Se ne more meriti z globokimi pogovori, ki smo jih imeli mi v njihovih letih (pajade!) . Fantje so pa tako ali tako bolj tiho. Le malo stepejo se radi – tako med prjatli!

Preklinjajo… JOOOJ.. a veste kako! Take jim letijo iz ust, le kje jih pobirajo! Vsi mogoči in nemogoči deli telesa in izpeljanke. Moji prijatelji v njihovih letih so sicer bolj pazili, da jih ni slišal kdo, ki bi poskrbel za neprijetne posledice, drugače pa so tudi kakšno močno rekli, da o bratu ne govorim, on je imel eno obdobje, ko jih je pravil najbrž še zlasti meni, da me je jezil… se pravi, da tudi ti niso dosti hujši, pa še zgled so najbrž dobili pri kom iz naše generacije.

Ja, potem mi ostane samo to, da so blazno izbirčni, malo mlajši se igrajo z vsemi mogočimi igračami, sami pa ne znajo nič skupaj spravit, malo večji bi bili pa samo na računalniku! In odgovarjajo, ja to pa res! Pa kakšno muzko poslušajo!

Ne, ne, moram biti poštena! Meni se pogosto zdijo prav smešni in simpatični. Nekaj od zgoraj naštetega je celo res, ampak je čisto normalno. Mnogo je pa tudi mladih z razčiščenimi pojmi glede dela in jela . Mnogo jih je, s katerimi se zlahka pogovarjaš, ker so ravno prav resni in mislijo s svojo glavo. Mnogi so ustvarjalni in te znajo presenetiti. Da se zrihtajo, to mi je celo zelo všeč! Včasih malo pretiravajo, ampak: času čas! Se bodo že našli. Všeč mi je, da se znajo postaviti zase. Z nekoliko potrpežljivosti običajno znižaš tisti njihov neustrezni ton in jih vsaj približno postaviš na pravo mesto. Je pa res, da si več upajo. Mi smo si precej manj – nas je vzgajala neka druga generacija, logično! Ali nam je to šteti bolj v dobro ali v slabo, mi pa ni čisto jasno.

Marsikaj, kar nas moti, je pa tako ali tako v precejšni meri naša zasluga.

Glasba pa, tu sem se a čisto zares zlagala: ne zdi se mi slaba, kar nekaj jih celo poznam, ki poslušajo isto kot jaz, glasbo iz časov, ko je bila le-ta najboljša.

  • Share/Bookmark

6. 12. 2007

Na Miklavžev dan

Zapisano pod: Aktualno, O meni — 1danica - 6. 12. 2007

Ta prijazni stric mi je od vseh najljubši – tako orijeten, preprost in tako naš! Prinese par mandarin, par orehov, bombonov, čokolado in kakšne nogavice, toliko da tudi malo večjim pokaže, da so še otroci, pa celo za mamo se kaj najde.

Nič tako kričeče ni oblečen kot njegov zahodni kolega in presneto malo se pojavlja v medijih. Kot da ga vse to ne briga, pride lepo na deloven dan, da nam polepša jutro in že tečemo vsak po svoje, po poti pa ga polepšamo še komu, če se da.

Božič imam raje bolj po starem – s potico, toplim čajem, kakšno pomarančo,  s polnočnico (najlepše, če je pot malo zasnežena) in s tistimi, ki jih imam rada. Darila mi nekako ne grejo zraven.

Sem pa predlanskim šla v tem času v Ljubljano in srečala prijatelja iz otroških dni: nasmejan se je med otroki popeljal Dedek Mraz in jim delil bombone. Otroci so po stari navadi zapeli nekaj pesmic, vsi skupaj pa so polepšali mrzel večer. Ja, tudi za Dedka Mraza moram reči, da mi je prav simpatičen. Najstarejši od treh stricev je sicer k nam prišel za Miklavžem, ampak nas je tolikokrat razveselil, da tega ne smem kar pozabiti.

Božička sicer nimam preveč v čislih: naj mi božič pusti lep, miren in brez navlake. Kako je drugod, je pa stvar drugih. Upam, da boste prijazni do prijaznih mož, pa da bodo tudi oni do vas in da bo vaš december umirjen in lep.

  • Share/Bookmark

2. 12. 2007

A četica še koraka?

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 2. 12. 2007

Ne bi o morali v slovenskih pesmih ali kjer koli drugod. Ne bi o kvaliteti, taki, o kateri bi lahko presojali le posebej izobraženi in usposobljeni kritiki. Okusi so pa tako ali tako različni. O okusu se ne razpravlja.

Ne bi niti tehatala med turbofolkom in kakšno drugo zvrstjo ali kaj slabega napisala o pop glasbi. Le zakaj? Zmotila me je čisto določena pesem v čisto določeni oddaji.

Oddaja je bil Hitov Direndaj, pesem pa glasbena želja enega od malčkov, torej je verjetno imel tistih pet ali šest let. Pesem pa ni bila nobena druga kot “lepi Dasa iz Vrbasa”, tista o lepih ritkah, torej. (http://www.lyrko.com/lyrics/lepi_dasa)

Na zgornji povezavi je besedilo kompletno in še malo se ne omejuje na ritke.

Za omladinke sen kot titova štafeta
naprej preda me včasih tud starejša teta
Če punce so prevroče ruknem viski in tablete,
če vrsta je predolga tud lepilo za tapete

Pesem sama me sploh ne moti. Ima svojo foro, vsak jo lahko vidi malo po svoje, tip ima kar dober glas in tako ali tako verjetno ni nikoli imel namena z besedilom kandidirati za kakšno visoko mesto med slovensko poezijo. Le sprašujem se: A so to otroci staršev, katerim je glavna fora, da 4-, 5-, 6- letniki in še mlajši ponavljajo verze, za katere niti pojma nimajo, kaj pomenijo? Ali se to zgodi kar tako?

Sploh me zadeva ne jezi posebno, le spomni me na marsikaj izpred mnogih let.

Spomnim se na Jurčka, ki sam ni mogel čisto dobro poskrbeti za zajčke, zato je četica korakala z orodjem, da mu bo pomagala. Spomnila sem se na cekinčka, ki je letal okoli rožic in se do sitega najedel. Spomnim se pesmic o jeseni, o veveričkah in ježkih, ki so si nabrali zalogo za zimo, medtem ko so veselo skakljali sem in tja po gozdu. Pa veselega fantiča, ki ni imel bogvekaj, pa je vseeno nosil smeh in veselje ljudem okoli sebe. Spomnim se nekega veselja, ki smo ga še čisto majhni občutili, ko smo peli pesmice, ki so bile pisane za nas, pa tudi za male srčke danes. Da bi v te srčke prinesle toplino in prijaznost. Da bi mamicam in atitom pomagale privzgojiti dobro v teh dušicah.

Samo sprašujem se: je malčkom danes ostalo dovolj časa za prijazne pesmice za malčke, preden začnejo peti o zizikah, gavrilovič salamah in o ritkah?

  • Share/Bookmark

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |