Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

6. 04. 2012

Reprogramiranje

Zapisano pod: miks — 1danica - 6. 04. 2012

Peljem svoj avtko skozi mesto in okrog mene same lepe stvari: mamice z vozički, sonček, rože, ptički, kakšen mulček s škatlo take ali drugačne oblike na hrbtu se iz glasbene šole vrača domov. V trgovini družinica po nakupih, pa jajca, pa barve in šunka… V tej lepoti me prešine, da je razlog za slabo voljo lahko samo v nas in nikjer drugod. Malo peljati se je konec koncev čisto lepo in če mi ne bi po glavi hodilo dejstvo, da bom čez par minut morala zavihati rokave (bom kar kratke raje dala gor) in pošteno počistiti in pospraviti okoli sebe, pa eno žehto oprati in dve zlikati, no če ne bi mislila na te neumnosti, bi mi bilo čisto lepo!

In enako je pri večjih stvareh. Če ne bi razmišljala o prihodnosti, ki nam jo namenjajo drugi, ker s(m)o v preteklosti tako strašansko grešili, bi bilo nenehoma dokaj lepo. V družbi sodelavcev, otrok, pri kosilu… tako pa mi misli meša neka mineštra, usmrajena in neužitna, čeprav se mi ta trenutek prav dobro godi.

Pa tudi to še ni vse. A veste, koliko slabe volje bi si prihranili, če tudi za nazaj ne bi razmišljali? Potem bi vse sprejeli lepo mirno in ne bi iskali ne krivcev in ne izpostavljali krivic, obstajal bi le zdaj in tukaj.

Zato naši vladi predlagam: Najdite strokovnjake, ki bo znal naše možgane reprogramirati tako, da bodo razmišljali čisto malo, skoraj nič.

Potem boste plače lahko višali (ja, za bat se je!) in nižali, kot boste hoteli, saj nihče ne bo pomislil, da je bilo kdaj drugače.

Lahko boste obdavčili, kogar boste hoteli, in pri davkih pozabili na kogar koli, saj bomo prav zadovoljni kot pujski v blatu.

Lahko boste v razred spravili 30, pa tudi 50 otrok, če boste hoteli, saj se ne bodo spomnili, da so kdaj sedeli malo bolj na komot in malo bolj v miru.

Da ne govorim o tem koliko malčkov bo lahko v skupinah v vrtcih, saj so navsezadnje dosti manjši in jih gre več v en srednje velik prostor.

Lahko boste poenotili šolske okoliše bližnjih šol, pa celo tistih malo bolj narazen, in prekladali otroke s šole na šolo, kot se vam bo zljubilo, saj bodo sproti pozabili, kdo so bili včeraj njihovi prijatelji, pa tudi za jutri se ne bodo sekirali, če bi slučajno morali nazaj.

Lahko boste zaprli tri četrt podružnic, če ne vseh, saj ni važno, ali se mulček začne voziti v šolo pri petih ali desetih.

Ja, in takrat boste lahko subvencijo za prehrano spreminjali tedensko.

In vrtce dozidali v juniju in podirali že avgusta, če se boste premislili glede pogojev za vpis malčkov, na primer cene.

In v vrtcih bodo lahko delale srednješolke, če se vam bo tako zazdelo, saj igrati se bodo menda pa že znale?

In lahko boste … KAR KOLI!!! Si mislite?

Žal mi je samo, da najbrž sploh nisem izvirna. Reprogramiranje je najbrž že v teku in se vali skozi ekrane in zvočnike pri vsakih poročilih in še vmes. Zato mnogi še zdaj mislijo, da gre samo za petnajst procentov.  Za petnajst na tisto, kar je bolj ali manj zamrznjeno že nekaj časa, saj v šolstvu ni bilo stavke, ko je stavkal preostali javni sektor. Ne, smo rekli, moramo vseeno biti solidarni, saj gre vsem težko in mnogim je huje kot nam. Nam gre dobro.

In zdaj? Petnajst procentov bi stežka požrli. Pa najbrž bi jih.

Kar se pa vsega ostalega tiče – če sem že jaz kakšno skuhala (pa se mi zdi, da tu pa res ne), otroci pa res niso ČISTO NIČ KRIVI.

  • Share/Bookmark

27. 06. 2010

Napake

Zapisano pod: miks — 1danica - 27. 06. 2010

Geni, pravim včasih. Geni so tisti, zaradi katerih ne prenesem najbolje, da je kje kaj narobe napisano. Tudi naš ati je pred mnogimi leti (kar pomnim, pravzaprav) bentil pred TV-jem, ko so se ljudje ukvarjali z problemi takšne in drugačne vrste, ko nekdo “to ni vedel” in podobno. Groza groz! Kako se mora človek potruditi, samo da reče narobe? Kako ne slišijo, da to ni prav? Pa pri njemu in o njemu in kar je še takih cvetk.

Pa naš ati ni bil edini. Že njegov ded je menda kar s svinčnikom obkrožil, kar je bilo narobe. In najbrž tudi kaj porobantil zraven, ali zaklel, bogtigavedi! Moja teta (ja, po atovi strani) je to počela poklicno.  Jaz tudi, le da ne pri maternem jeziku, ampak se ubadam bolj z napakami pri angleščini. Ampak zastrupljena od dednega materiala in okolja, v katerem sem rasla, tudi jaz težko gledam marsikateri dnevnik (konec koncev je v vsakem toliko neumnosti, da res ni treba še jezikovnih napak), lingvistično se poheca tudi moja slavistično-anglistična hči in celo moj nič kaj slavističen sine.

In ko je stvar napisana, je materiala za popravljanje še več – sklone sem že omenila, ampak tu takoj opazim, da manjka kašen presledek ali pa je odveč,  (če napišemo enaindvajseti junij narazen, tudi 21.6.  ne more biti prav, a ne?),  pa kakšna odvečna ali manjkajoča velika začetnica, pa vejica, različne navednice, in še mnogo je malenkosti. Kajti to takoj zbode v oči in ne moreš si kaj, da ne bi opazil.

TAKO SEM VSAJ MISLILA.

Zato sem z veseljem vzela v roke in pod drobnogled zgodbe, ki so se pripravljale na to, da bodo postale knjiga.  Saj si ne moreš kaj, da se ne bi posvetil Marinkotu in Rupertu in podobnim tičem, ki napletajo svoje, da ti dajo misliti, ne da bi te sami prav hudo poučevali. Pa da bereš o želji, ki bo to tudi ostala, ali o pesnitvi, ki dela preglavice talentiranemu avtorju.

Z veseljem in dobrimi nameni (kaj je že z njimi? nek tlak ali neka … kaj že …?) pregledam, zaprem, pa pogledam še enkrat, popravim, pustim, da se medijo tam v moji škatli, pa grem še trikrat skozi, pa natisnem (kako, da prej tega nisem videla? ojej …), popravim, pregledam … in no, zdaj pa menda bo!

Figice!

Ko sem knjigo odprla, sem se jezila na lektorja, kot sem se že kdaj prej.

Kako ne popraviš napake, ki tako bode v oči?

Zdaj bom vedela, kako. Nikakor ni res, da bi mi bilo vseeno ali me sploh ne bi skrbelo, sploh ni res, da ne vem, kaj je prav in kaj ne. Ampak zdaj bom bolj razumela, kako se to zgodi. In verjetno bom našla kakšen način ali tehniko, kako se temu izogneš (ne da bi se izognila popravljanju) in kako pometeš z vsemi napakami in napakicami. To mi sicer ne pomaga pri tistem neprijetnem občutku tam okoli želodca, ko vem, da nisem najbolje izpolnila svoje obljube. Ohja.

Ah, ne bom se delala pametna. Iz izkušenj vem, da bolj ko se delaš pameten, bolj butast izpadeš. Iz tujih izkušenj, ampak iz lastnih na žalost tudi.

Tolaži me dejstvo, da knjigo cenijo mnogi (po odzivih sodeč) in da ji vrednost daje vsebina izpod prstov njenega avtorja. Jaz sem bila samo en mal zraven. En tak pomočnik. Ali pa zgaga.

Ampak izid knjige je velika reč! Njena predstavitev je bila nadvse originalna! Izredno lepa, prisrčna in prijetna! Zato še enkrat: iskrene čestitke, kniigi pa še naprej srečno pot iz rok v roke navdušenih bralcev!

  • Share/Bookmark

29. 04. 2009

Recesija in sosedov pes

Zapisano pod: miks — 1danica - 29. 04. 2009

Bilo je davnega leta… 86? Se mi zdi, ja. Kar tako sem šla malo na sprehod, klepetali sva s prijateljico, ko je mimo prišla soseda s svojim Levom, nemškim ovčarjem, ki od ljudi ni doživel samo lepega, in se je temu primerno tudi obnašal.

Psov se nisem bala. In tudi sicer je bil ta malo večji kuža takrat dokaj miren, privezan na vrv je sedel ob nogi svoje gospodarice. Šele kasneje mi je postal jasno, da kakšne posebne kontrole nad njim ni imela, verjetno tudi nad sabo ne povsem dovolj, a to je že druga zgodba.

Kakor koli že, sklonila sem se k mrcini, ki ni bila tako prijazna, kot sem si želela verjeti, sicer me je pa Lev  sam prav hitro prepričal o  nasprotnem. Odskočila sem, a ne dovolj hitro (refleksi kot crknjen konj, bi me podražil moj ljubi brat v starih časih), in ostri pasji zobje so se zasadili v mojo roko.

Si predstavljate odprto rano v širini pasjega gobca, tik po tistem, ko je nastala? Živo rdeče  meso in zavedanje, da je ta roka tvoja?

Po naravi še kar strahopetna, sem vedno mislila, da to strašansko boli. Takrat pa se mi je zdelo važno samo, da pridem domov in k zdravniku. In VEDELA sem, da me bo zdaj zdaj začelo boleti. Figo sem vedela. Nič ni bolelo.  Ati me je z avtom zapeljal do zdravstvenega doma in bala sem se trenutka, ko bo prav svinjsko hudo. Pa ni bilo. Ne takoj, ne malo pozneje, niti nazadnje, ko so mi že šivali. Že res, da sem tik pred tistim dobila injekcijo proti bolečinam, bolečine same se pa ne spomnim. Ne da se je ne spomnim, spomnim se, da je ni bilo. Sploh.

Včasih se počutim, da je z recesijo podobno. Veliko govorjenja, celo injekcije in varnostni ukrepi. Vse skupaj nič. Zdravila bolijo bolj kot bolezen. Grenki sirupi in predebele igle – nižanje plač in odpuščanje. Ene neznansko boli le zato, ker so mislili, da so na svojih visokih položajih varni. Drugi se laježa in ugrizov otepajo že vse življenje in so jih že vajeni. Spet tretjim je doslej to uspevalo, pa jim zdaj žal ne več. Od trenutka, ko se mi vse skupaj ne zdi tako hudo, pridem do tam, ko slišim za par znancev, ki so izgubili službo in ne vedo, kako naprej, in par drugih, ki niso prepričani, da jo bodo jutri še imeli.

Saj ne, da bi kaj pomagalo, a vseeno bi rada vedela: Kdo za vraga je psa spustil ven brez nagobčnika!!!???

  • Share/Bookmark

7. 04. 2009

Vse se vrača…

Zapisano pod: miks — 1danica - 7. 04. 2009

Saj veste, kako pravijo: vse se vrača, vse se plača! Za vsako traparijo si enkrat štrafan!

Ena od mojih lastnosti – ne vedno doba ali prijetna – je ta, da rada govorim. Veliko preveč!

Ko sem bila majhna, nisem bila niti trmasta, niti ihtava, niti zahtevna. Kar ubogljiv otrok torej. Le če sem se lotila o čem praviti, me ni bilo moč ustaviti. To pa ne!

Z leti se naučiš, da je včasih treba biti tudu tiho. Pa da je včasih trba tudi poslušati, kar je zelo koristno za več ljudi hkrati. Poslušanje zna biti tudi prijetno. Končno pa ne moreš venomer težiti ostalim ravno s tvojim razmišljanjem in problemi.

Pa še zmeraj včasih skoraj razmišljam na glas in si kasneje želim, da česa ne bi rekla. Ja no, kar je, je! Gremo dalje.

Otroci moje goorjenje tudi različno sprejemajo: časih (pogosto) jim želim dopovedati, kaj bi bilo zanje bolje od tistega, kar počnejo, pa hitro začnejo zavijati z očmi. Ja, mi ta stari ( a koliko? glej O blogu in avtorju ) samo pridgamo in težimo.

Potem je pa bog rekel, da je tega dovolj in naj bom že vendar malo tiho!

Po tistem, ko sem včeraj brundala kot medo, sem zjutraj lahko samo še en SMS poslala v službo da me ne bo. Ja, popolnoma sem izgubila glas.

Po nekem čudnem naključju smo danes vsi trije doma: hči, sin in jaz. Ponavadi se venomer nekaj pričkamo. Danes se ne… le zakaj?

  • Share/Bookmark

24. 03. 2009

Kje so pa tebe dobili?

Zapisano pod: miks — 1danica - 24. 03. 2009

Ko sem bila majhna, nismo prav dosti debatirali o tem, od kod pride dojenček. Najbrž tega resnično nisem nikoli vprašala.

Mogoče tudi zato ne, ker sem pojasnilo dobila zelo zgodaj.

Povedali so mi, kako so nas kupili.

Ati in mami (ki to pravzaprav še nista bila, bila sta pa poročena), sta si zaželela dojenčka. In sta šla v trgovino z dojenčki. Tam sta prodajalki povedala, kaj bi rada. Ta je s polic vzela eno izmed mnogih zaprašenih škatel, jo odprla in staršem pokazala dojenčka v njej. To je bila ljubka deklica, oba sta bila takoj za in sta jo vzela.

Čez tri leta sta pomislila, da bi bilo lepo imeti še enega. Šla sta v isto trgovino in tokrat izbrala fantka. Precej drugačnega od njegove črnolase starejše sestre – veliko manj las je imel, in tisti so bili svetli.

Čez nekaj časa se jima je zdelo, da je tri tista prava šteilka, kar se otrok tiče. In sta šla. Zagledala sta mene in seveda me nista mogla pustiti tam.

Vsakič, ko so izbrali dojenčka, je bilo treba stopiti še na drug konec trgovine, kjer so bili v neki drugi zaprašeni škatli sami popki. Treba je bilo izbrati pravega in ga “prišravfati”, da ni ritka proč padla. Zame, se mi zdi, so poiskali kar pravšnjega, vse je lepo ostalo skupaj.

Ni mi čisto jasno, ali sem bila edina, ki je tej zgodbi verjela. Brat in sestra, ki sta bila nekoliko starejša, sta morda že ob pripovedovanju vedela, da to ne gre tako. Kdo bi vedel! Vem le, da sem jaz to verjela do zadnje besede. In ne samo to! Trgovino sem si tako živo predstavljalo da me je od prahu že malo sililo na kašelj! Pa tiste visoke police! Še danes jih živo vidim, skupaj z žensko, ki je plezala po lojtri, da je prinesla ravno tisto škatlo, ki bo prava za par, ki je pravkar prišel. Kajti, hecno, vedno je bila ta prava tista prva škatla!

Saj veste, kako je s časom: pri štirih, petih je njegov dojemanje čisto drugačno kot pi dvajsetih, tridesetih, petdesetih… In čisto nepojmljivo se mi je zdelo, ko so mi v zvezi s kakšim dogodkom rekli: “Takrat tebe še ni bilo.”

Ampak jaz sem imela odgovor hitro pripravljen: “Seveda sem bila, samo kupili me še niste!”  Verjetno so moji starši šele takrat dojeli, da sem vse razumela, verjela in si zapomnila dobesedno in do potankosti.  Kaj in koliko so mi pojasnili potem, se ne spomnim, vem pa, da so mi priznali, da zgoraj opisana zgodba ne drži.

Kje so pa tebe dobili? V kakšni drugi škatli ali te je kar štorklja prinesla?

  • Share/Bookmark

16. 03. 2009

Sprehod

Zapisano pod: miks — 1danica - 16. 03. 2009

Posode ni hotelo biti konec in krompir sem očitno kuhala v premajhni kozici, tako da voda kar ni hotela vsa ostati notri in mi je prav grdo umazala štedilnik, ti packa! Ko sem končno že mislila, da sem s kuhinjo zaenkrat opravila, mi je skozi okno ponagajalo sonce in mi hitro pokazalo, kje sem kaj izpustila. Hitro metlo in cunjo in…

Kopalnica me še čaka, ampak… Ampak kopalnica bo počakala, sonce bo pa zašlo!  Hvala bogu za mobije, da lahko hitro pokličem kolegico, da ta pomladni utrinek vsaj malo izkoristiva. V mislih sem imela eno pot, ona drugo, pa sva šli po tretji.

Vmes sem malo škljocala (očitno), malo za blog, še bolj zato, da se tudi tega naučim, saj nisem ravno najboljši fotograf.

In sem poslikala zeleneči travnik,

pa nekoliko posebno drevo,

pravzaprav je bolj grm. Občudovali sva delo tistih, ki najbrž ne hodijo prav pogosto na take sprehode …

… in bršljan ob poti.

Drobne rožice pravijo, da je res že pomlad.

Sprašujeva se, kam hitijo bitja nad nama.

Le kaj si one mislijo o nas tu spodaj?

  • Share/Bookmark

28. 02. 2009

Biti pameten

Zapisano pod: miks — 1danica - 28. 02. 2009

Tako zelo lahko je dandanes biti pameten. Tako presneto enostavno.

Čisto preprosto je zmerjati ljudi okoli sebe: voznika, ki te s svojo vožnjo blazno ovira in moraš voziti celih pet kilometrov na uro pod omejitvijo, kolega, ki  nekaj naredi nekoliko drugače, kot bi ti, in se moraš temu prilagoditi, da o šefu niti ne govorimo: naloži ti neko sicer čisto smiselno nalogo, za katero bi mu bilo lahko že vnaprej jasno, da je zoprna in ti ne bo všeč. Ali pa kar ljudi, s katerimi živiš – ne znajo ti brati misli in s kakšnim majhnim brezveznim dejanjem čisto porušijo red v tvojem vesolju.

Zvezde itak obstajajo zaradi nas, ki to nismo: oni so poosebljen ventil za naš gnev in negativno energijo. Ob njihovih škandalih lahko sprostimo vse naše misli o tem, kaj je slabo, in vse naše pravičniško zgražanje.

Politiki so pa tako ali tako razred zase: vsi vemo, kakšni kreteni so in kako so zanič! Vsem je jasno, kakšne traparije in celo svinjarije delajo, so jih in jih najbrž bodo. Pa ne le to: veliki večini je tudi popolnoma jasno, kaj bi namesto tega morali postoriti, ukreniti in kaj izboljšati. In kako!

Že dolgo se sprašujem, kako je lahko v svetu toliko nesoglasij toliko oboroženih spopadov in sploh toliko hudega. Kako je prišlo do take krize, KO PA JE TOLIKO PAMETNIH LJUDI??!!

Ljudi, ki svoje mnenje izražajo na glas, sveto prepričani, da drugače sploh ne more biti. Samozavestno branijo svoje globoko prepričanje o vsaki malenkosti, vsaki svinjski procesiji, ravno tako pa tudi o državnih udarih, ekonomskih ukrepih in risanju meja. Noben protiargument se jim ne zdi upoštevanja vreden in tisti, ki ob določeni zadevi ne znajo stopiti na eno ali drugo stran, so vsi po vrsti mlačneži, če ne kar zabiti. Ljudi, ki pričakujejo vsesplošno odobravanje in občudovanje takih modrosti.

Veliko težje je poslušati. Molčati. Vzeti besedo nazaj, če ugotoviš, da si se zmotil. Ne zahtevati stvari, do katerih se čutiš upravičen, za vsako ceno – ki bi jo plačal nekdo drug.

Včasih, ja, se je težko (za nekatere veliko težje kot za druge) zadržati in ne reči glasno, da je nekaj slabo, grdo, pokvarjeno, nagnusno in kar je še takega. Ja, hudičevo težko!

Predstavljajte si skupino ljudi ob pici, le eden od njih pa se pritožuje čeznjo: premastna je, premalo je omake, brez okusa je, testo je pa kot iz plastike! Če ti je bila na začetku všeč, ob taki spremljavi gotovo izgubiš tek in si zaželiš, da bi lahko jedel v miru.

In podobno je z vsemi stvarmi v življenju: ko ti je všeč neka oseba, se bo že našel kdo, ki ti bo povedal, da je pokvarjena, hinavska in sploh ne taka, kot si misliš. Filme, ki so ti všeč, bodo označili za osladne, slabo narejene in čisto zanič. Ko si zadovoljen z neko stvarjo, izveš, da ima ta znamka kup napak in ti bo še žal, da nisi kupil one druge.

Vse to ti rade volje povedo ljudje, ki so prepričani, da so tako zelo pametni, da imajo pravico soditi o vsem in vseh.

Pri tem je najhuje to, da hitro dobijo publiko, ki jih posluša in bere. In hitro se jih najde še nekaj, ki tudi hočejo biti pametni in stresajo svojo negativno energijo vsevprek.

V takem okolju moraš biti že kar malo ustvarjalen, domiseln, predvsem pa trdoživ, da vztrajno tu in tam daš kakšno pozitivno pripombo. Pa ne da bi hvalil, kar ne zasluži pohvale, ampak preprosto povedal, da ti je kakšna stvar vendarle všeč. Da je prijetna. Dobra. Da je neko delo dobro opravljeno Da je nekaj smešno – smešno je meni vedno všeč – ali da je bilo  nekaj zagotovo mišljeno dobro, čeprav je izpadlo drugače. Ker včasih je to preprosto res.

Zdaj pa grem. In bom tiho. Niti besede ne bom rekla. Dokler mi ne bo na pamet padlo kaj prijaznega.

  • Share/Bookmark

19. 02. 2009

Čudna snov

Zapisano pod: miks — 1danica - 19. 02. 2009

Tega, kar je te dni prihajalo iz moje glave, nisem mogla stresti sem. To je bila neka čudna snov, prav nič prijetna na oko in tudi občutki ob tem niso bili nič boljši. Iz glave se je valila skozi nos in ob tem spuščala piskajoče, škripajoče in trobeče glasove.

Zato sem blog pustila na miru. Je pa res, da sem se malo igrala na poljanah .
Se bom že vrnila tudi semkaj in stresla še kaj na to stran.

  • Share/Bookmark

20. 01. 2009

Obama: Čas je…

Zapisano pod: miks — 1danica - 20. 01. 2009

»Čas je, da pustimo vse otročje stvari ob strani,« je danes v svojem govoru izjavil novi predsednik Združenih držav.

Resnično. Ko se prepirajo otroci … zaripli v obraz, ko se jim od samih krivic nabirajo solze, čeprav nočejo jokati, vztrajajo, da imajo prav. Nisem jaz začel! On je! Tisti »on« ve povedati, da je pred tem ravno tale, prvi, storil še nekaj hujšega in je bil torej tisti prvi pobudnik spora. Udarci so padli. Eden je drugemu nekaj uničil in temu je prekipelo. Vsi okoli njiju modrujejo in vedo še vsaj tri verzije poteka dogodkov. Nihče od tistih, ki bi s svojo razlago radi preglasili vse druge, nima več kot tistih enajst, dvanajst let… Od točno določenega dogodka kmalu preidejo na vse slabe navade tistega, ki mu »sodijo« danes. V najboljšem primeru sklenejo, naj eden drugega pustita pri miru, če se pač nimata tako strašno rada.

»Torej pojdi proč!«

»Ampak jaz sem bil prej tukaj!«

Sporu ni konca, saj tisto, česar nista mogla dokončati danes, zlahka preneseta na jutri. In ob prepiru v šestem razredu prav lahko še vsaj pol prisotnih pove, kaj vse je bilo že v četrtem narobe.

Ne morem pomagati, ampak marsikaj v dnevnih novicah iz sveta me spominja na take otročje prepire. Žal ponavadi gre za odrasle, ki se ne zadovoljijo s praskanjem in tepežem. Posledice so grozljive, argumenti pa včasih prav nazaslišano otročji. In povprečnemu opazovalcu se zdi nemogoče vplivati na dogajanje. Zato bodo vedno obstajali takile spori na neki drugi, grozoviti ravni. In ob bok vsem naporom, da bi bilo kdaj bolje, bodo tisti brez bistvenega vpliva vedno razpravljali v gostilnah (in na blogih) in v neki drugi igri bo na odru vedno kakšna misica izjavila, da svet potrebuje mir.

Novi predsednik bi pa prenaredil Ameriko. Otročje stvari bi pustil ob strani in stvari zastavil na novo. Pa ne brez vsega starega, kar je dobro.

Lepo ga je poslušati, prvega črnega predsednika Združenih držav. Nepregledna množica je navdušena.

Človek bi mu kar verjel, da vsako besedo misli resno. Škoda torej, da je samo človek. Za vse, kar bi rad naredil, se bojim, bi moral biti kaj več.

  • Share/Bookmark

18. 12. 2008

Psiho 20 008

Zapisano pod: Prebliski, miks — 1danica - 18. 12. 2008

(18 000 let pozneje ali Pogled v prihodnost in nazaj, 2. del)

Med enkami in ničlami po glavi skačejo misli in brez pisala lezejo iz glave na belo površino. O zelenih poljanah in jasnini sveže umitega jutra, ki ga je prinesla nevihta, pa o bosih nogah otrok, ki so uživali brezskrbnost zgodnjih otroških let, preden so šli v šolo. Lezejo kot sir iz preobloženega toplega sendviča in vsaka se ugnezdi poleg drugih. Čakajo na hvaležne poglede tistih, ki bi jih prebrali in se utapljali v njihovi nostalgiji. Na tiste, ki bi se še raznežili ob klasičnih okrasnih pridevnikih in primerjavah, zaradi katerih so opisi narave bolj umetniški in bolj živi, polnejši in všečni ljubiteljem klasične literature.

V glavi se dogajajo naključna srečanja množice podob in misli prehitevajo ena drugo. Iščejo še kakšen izhod na plano, da bi se izognile gneči, ki jih polni z enegijo, a jih hkrati tudi utesnjuje.

In besede opišejo srečno ljubezen, ekstazo in zadovoljstvo družinskega življenja, pa nedoumljivost globine oči lastnega potomca, preden sam izgovori prve glasove. Pa nepričakovano romanco in spreminjanje človeka v letih zorenja in staranja. Opišejo bolečino neprijetnih spoznanj, ko odkriješ, da ni samo svet slabši, kot bi moral biti – tudi zase bi veliko raje verjel, da si prijaznejši, manj sebičen in zloben in boljši nasploh.

Dneve bi se lahko pretapljale izkušnje v stavke. Skupaj s spomini in čustvi in neverjetno modrostjo bi bogatile dneve vseh, ki preprazen čas mečejo stran in ne vedo, kaj bi z njim in s sabo, dokler ne začnejo uničevati stvari, soljudi in sebe. Polnile bi ure tistih, ki bi iskali kakovostno razvedrilo med delom in spanjem, nekaj, kar bi dalo vrednost njihovemu bivanju. Budile bi misli, ki spijo, da bi možgani še naprej mislili in srce še naprej čutilo.

Le beli čuvaji podobnih primerkov so hvaležni za avtomate, ki beležijo take odvečne izlive. Sami še vedno zdravi in prisebni skrbijo za tiste, ki se jim v glavah dogajajo velike stvari. Za tiste, ki jih je čas povozil in bi se še vedno radi izražali in notranjost svoje lobanje delili s celim svetom.

Še dobro, da za to ni več treba papirja – še kakšnih osemnajst tisoč let nazaj bi vse tiste drobne lise iz miselnega stroja škatle s smešnimi kartušami prenesle na tanke liste, ki bi se nabirali v velike kupe, ti pa bi potem na policah lovili prah. V času, ko so človeštvo še mučile alergije, je bilo to prav smešno neumno početje.

Potrebe po čem takem ni več – izginila je skupaj z mnogimi drugimi, zato so sodobna bivališča lahko vedno brezhibna in prijazna svojim prebivalcem in njihovim sterilnim umom.

  • Share/Bookmark

24. 08. 2008

Nič zateženega

Zapisano pod: miks — 1danica - 24. 08. 2008

Nič zateženega danes, ko je en tak lep dan. Samo slike in vtisi s potepanja pred kratkim.

 Proti goram sva jo mahnila z mojim dragim. Pa ne peš, čeprav bi nama najbrž ne škodilo – vsaj del poti…

imgp0955.jpg

… si na hitro ogledala trdnjavo, ki je te kraje čuvala v davnih časih…

imgp0963.jpg

… se odpeljala naprej in že pogled navzgor nama je povedal, da bova tega čudovitega dne videla še marsikaj lepega.

 imgp0961.jpg

 Naletela sva na še več dobre družbe:

imgp0998.jpg

 Ne trgajte rožic, ne kradite polžev in sploh … pridni bodte!

imgp1004.jpg

En dolg sprehod… in strašno lep…

 imgp0995.jpg

 …ampak ne glej preveč dol!

 imgp1007.jpg

 … pa proti domu… skozi ta desno luknjo…

 imgp1140.jpg

 Joj, kolk je bil to en lep dan!

  • Share/Bookmark

14. 07. 2008

Krasen dan

Zapisano pod: miks — 1danica - 14. 07. 2008

Nebo, kot da se je hotelo skriti pred našimi pogledi: kot da so kaplje sive in ni mogoče videti nič drugega. Kot da so sprale barvo z vsega, kar vidim. Medtem, ko me močijo, zlezem v avto in šele zdaj lahko malo bolje pogledam okoli sebe. Ne briga me za hribe in drevesa, ki niso tako zeleni, kot sem jih vajena. Bolj me zanima cesta. Na živce mi gre, kadar ni lepo suha in moram zaradi tega voziti bolj previdno.

Zapeljem navzdol, mimo črpalke in naravnost v lužo. Videla sem jo od daleč. Nič posebnega. Luža. Le da je bila tako globoka, da me skoraj popolnoma ustavila. Joj, jader pa nimam, sem pomislila. Avto gre dalje, nekaj v njegovih črevih nekoliko pocvili, potem pa neha. Spomnim se, kako sem pred leti po podobnem vremenu po globokih lužah na razkopani cesti prevozila kakšnih dvajset kilometrov, da sva s prijateljico šli na obletnico konca srednje šole. Ker mature mi nismo imeli.

Zapeljem na avtocesto. Morda bo nehalo. Pa ne neha. Poropota po strehi. Pa še malo. In se vsuje. Ropota, da ne slišim nič drugega. Šipe se orosijo, da sredi julija vklopim ventilator in gretje do konca -nič drugega ni pomagalo. Radio je brez veze. Nima smisla, ker danes ne lovi, ampak samo škripa. In ker ga tako ali tako ne bi bilo slišati.

Na naši krasni avtocesti, ki to ni, ne peljem sto na uro, kot mi velikodušno dovoljujejo predpisi – ker ne vidim predse, bo osemdeset čisto zadosti. Kot sredi meglenega dne z očmi lovim črto po sredini, pa je ni. Le voda se odbija od asfalta. Brisalci ne utegnejo opraviti vsega. Za mano je še nekdo. Nič živčen ni videti, a čez nekaj časa me le prehiti. Dohitim nekoga drugega. V manjšem avtu, ki je pa novejši in zagotovo boljši od mojega. Ne bom prehitela, se mi res ne da. Če osemdeset, pa osemdeset. Šit! Kdaj sem prišla tako blizu? Avto se je ustavljal, pa brez zavor – ali mu pa lučke ne delajo – naj zaviram? Pred leti se mi je to na mokri cesti maščevalo. Pritisnem – čisto nežno. Ostanem na razdalji. Kaj bo naredil oni za mano, ki vozi kamp prikolico? Pride malo bliže, bo šlo? Bo, bo. Aha, saj zdaj pa oni Poljaki pred mano zavijajo desno, lahko pospešim…. o ne, pa ne grejo! Lepo se spet zapeljejo bolj na levo in ne proti lrpalki. Le kaj si mora misliti oni za mano? Zdaj grem pa jaz desno in ven… o, Poljaki  tudi – ali so Francozi, tiste črke na tablici so mini mini – o ne, pa ne grejo… Še enkrat so se premislili, ampak zdaj me ne gane, oni s prikolico pa tudi kaže, da nimajo problemov…

Dež poneha in zdaj ne bi smelo biti problemov s črto. Ampak kot zakleto: sonce je naravnost pred mano. Nič zaspano še bi, saj ni še noč ampak nevihta, pa še ta je minila. Med vso sivino je kot da bi svetilo skozi luknjo v nebu in meni naravnost v oči. Najbrž se igra z zrcalcem in mi nagaja z zajčkom. Še dobro, da sem na koncu avtoceste. Tam bolj daleč pa strela še vedno riše pajčevino čez nebo.

A nevihta? Kje je kakšna nevihta? Malo je že res mokro po cesti. A prišla sem na cilj in potem spet domov.

Ko sem se še blizu doma ustrašila, da se bo avto ustavil, se ni. Ko se mi je na hitri cesti zdelo, da me bo kar kam zaneslo, sem vendarle peljala ob črti, ki je nisem videla. Ko sem se znašla med dvema avtoma in je spredni nepričakovano ustavljal, se mi je vse izšlo tako lepo, da še pošteno živčna nisem postala. Od vsega hudega je ostalo le par kapelj, ki so me zmočile.

Tudi doma je bilo podobno: hči je varno prišla domov, sin se tudi danes ni polomil na kolesu, pri vsem treskanju nam ni nikamor treščilo, niti se me pri vsej obilici pikajočih letečih bitij tu okoli ni prijelo nič takega, kar bi mi grozno škodilo. Še glava me ne boli. Še ko je klicala mama, je ni nič matralo. Le dvajset domačih jajc je dobila od sosede za nek star kruh, ki sem ga ji prinesla,  in kar precej jih bo šlo za žlikrofe.

Ja, konec koncev je bil krasen dan – tako poln dobrih novic, da bilo že prav dati za eno mašo.

  • Share/Bookmark

2. 02. 2008

Prideš kaj ven?

Zapisano pod: O meni, miks — 1danica - 2. 02. 2008

»Prideš kaj ven?« je bilo čisto običajno vprašanje takoj po kosilu, seveda če nisem bila ravno na vrsti za pomivanje posode. A ne, dokler nisem imela tistih sedem ali osem let, morda še celo kakšno več.

Prijateljica, leto dni starejša, je včasih še morala vprašati mamo, ponavadi je bil pa odgovor kar to, da je pritekla in sva se zmenili, kaj bi s časom tisto popoldne. Morda se je pridružil še njen brat ali pa moj ali pa kdo od ostalih prijateljev iz soseske.

Zelo smo bili pametni. Zato smo kar nekaj časa prebili tudi sedeč na škarpi, kjer smo modrovali o mnogih pomembnih stvareh. Pa smo se že spomnili, kaj bomo.

Včasih smo jo mahnili v gozd. Čisto blizu je bil. Poznali smo ga in bil nam je prijazen. Šli smo do potoka in pili iz njega. Šli smo čez in naprej po stezi. Prelezli smo kamne in plezali navzgor, pa po drugi strani hriba do doma. Spominjam se dne, ko smo prišli do manjšega slapa. Priplezali smo čisto do njega, nato pa za slapom na drugo stran. Bil je sončen dan in  izza slapu smo videli mavrico. To, da so bili kamni spolzki, padli bi pa lahko kar globoko in gotovo ne brez posledic, to je bilo postranskega pomena. Ker nismo.

Spomladi smo s takih sprehodov prinesli kakšen šopek. Mama me je vedno pohvalila in ga dala v vazo (če ga nisem že sama), a v primerjavi z bratovimi mojstrovinami so bili moji šopki vedno razmršeni in le bolj za silo spravljeni skupaj.

Nekoč sva z bratom opazovala paglavce v bližnji mlaki, ki je danes ni več. Šla sem preblizu in končala v vodi. Mlaka ni bila večja od malo večje luže, a naokoli je bil še pas močvirnato namočene zemlje, jaz pa tudi nisem imela več kot štiri ali pet let. Ni bilo druge, domov je bilo treba, moje rdeče kavbojke so bile preveč mokre in zelene za kaj drugega.

Tudi iger, ki smo se jih šli okoli hiše, smo poznali veliko.

Skrivalnice so bile super. Na eni strani mogočne lipe si moral stati (če je an ban.. izbral ravno tebe) in šteti do sto. Nikoli nisem goljufala, zato sem se pa naučila šteti zelo hitro.
Tako dobro smo poznali kotičke okoli doma, a še vedno jih je bilo tako rekoč nešteto, kamor si se lahko skril. Včasih je bilo sredi igre treba »nekam iti«. Tako nerada sem tekla noter, v strahu, da se bo igra ravno v teh par minutah končala.

Tudi zemljo smo kradli. Igri smo pravzaprav rekli »luna«. Še zdaj slišim prijateljev glas, ko je izgubljal: »Golfivka, golfivka, golfaš, golfaš!« Veliko je bilo že smeha na ta račun.

Zaposlili smo se za celo popoldne.  Šli smo naokoli in nikoli nam ni bilo dolgčas. Ali pa smo v drvarnici igrali karte in potem, ko nam je postalo dolgčas, naredili še kakšno drugo igro. Iz podstavka za cvetlični lonec smo naredili ruleto in igrali za zobotrebce.

Zaradi tega mi je žal, da živim v bloku. V primerjavi s tem, kar smo imeli, sta moja otroka rasla v škatli. Brez gozda tu zraven, brez drvarnice neštetih možnosti in brez družbe, ki bi jo skupaj držale take vezi in toliko doživetij. Ko bi bilo po moje, bi bili vsi otroci kdaj pošteno umazani. Znali bi plezati po drevesih in vsaj trikrat imeli potolčena kolena.

  • Share/Bookmark

25. 01. 2008

V osmih dneh

Zapisano pod: miks — 1danica - 25. 01. 2008

V osmih dneh naj bi se mi zgodilo nekaj, kar sem si vedno želela. Ali vsaj zelo dolgo. Najbrž nekaj čudovitega, prelepega, nadvse osrečujočega.  Ker se z ljudmi okoli sebe dobro razumem, to najbrž ne bo ljubezen (ker – hvala bogu – to ne bi bilo nekaj novega), potovanje v tem času tudi ne (službene obveznosti ne dopuščajo), in ker nimamo problemov z zdravjem (spet hvala bogu!), preostane samo še denar. Ja, to bi bilo fajn!

Ampak nič ne bo iz tega.

Verjamem, da človek ni najvišja stopnja zavesti in inteligence, preveč arogantno bi bilo misliti, da smo največ, kar je mogoče. Verjamem torej v boga, posledično tudi v hudiča, ne domišljam pa si, da bi si lahko kadar koli dobro predstavljala, kakšen je eden ali drugi. Niti mi to ni potrebno. Čisto možno je, da nad nami bedijo angeli. Tisti okrog nas so pa sploh čisto realni – ljudje, ki ti kar tako polepšajo dan in povrnejo vero v človeško prijaznost in dobroto.

Ampak v elektronsko pošto, ki aktivira nam neznane moči, nam pošlje angele, da nam kot dobre vile izpolnjujejo želje, če le pošljemo pismo nazaj, pa še sedmim novim naslovnikom, in to v osmih minutah po tistem, ko jih prejmemo,  V TO PA, DRAGI MOJI, NE VERJAMEM. Pa vi?

Pošto sem zato po hitrem postopku poslala v koš, skupaj s tisto iz Nigerije in Južnoafriške republike, v katerih mi obljubljajo odstotke od ogromne vsote, če jim pomagam urediti transakcijo. Skupaj z vsemi ponudbami, da si za majhno vsoto dam povečati nekaj, česar sploh nimam. Pa s ponudbami za zdravila, ki jih ne potrebujem, in tudi če bi jih, bi mi ravno ponujena s tega naslova verjetno bolj škodila kot ne. Skupaj z vsemi mogočimi povezavami na elektronske voščilnice, ki to zagotovo niso. 

Kaj je bolj grdo? Imeti zdaj te angele (sličica je strašno  lepa) v košu skupaj z najhujšimi packarijami ali poslati ga naprej (in nazaj)? Užaliti pošiljatelja ali imeti sebe za norca?

Sem si že odgovorila, to res ni kakšna strašna dilema.
Zdaj je pošta v košu in zaenkrat bo tam ostala. Dokler je ne zbrišem.  

Zato zaenkrat ne bo nič  z vsoto, ki naj bi se kar naenkrat pojavila od kdo ve kod (mogoče pa Loterija sponzorira take e-maile? :)   )

Nič novega. To sem vedela že prej.

  • Share/Bookmark

23. 01. 2008

Moje namizje

Zapisano pod: miks — 1danica - 23. 01. 2008

namizje1.gif

je tako, kot ga potrebujem. Včasih bolj našarjeno, včasih manj. Nekatere ikone niso tu zaradi mene ampak drugih. Sliko sem dobila na netu, tako da nimam nobenih avtorskih pravic, in jo bom hitro spet snela, če bo treba. Na sliki je pa meni ljub kraj.

  • Share/Bookmark

17. 01. 2008

Čez tisoč let, ko …

Zapisano pod: miks — 1danica - 17. 01. 2008

Proti svoji navadi sem šla v gledališče. Bom še povedala zakaj.

Predstava je bila bolj kratka, celo preveč razdrobljena za moj okus, a poznala sem glavne akterje in to ji je dajalo prav poseben čar. Ob smehu na stare fore – zelo lokalne in lepo spletene v komedijo – mi je stvar dala misliti:

Kdo bo čez tisoč, ma kakšnih tisoč, čez sto let še vedel za današnjo inflacijo? Bomo kaj omenili kakšnim mladičkom našega naraščaja (če bomo imeli srečo, a ne?) in bodo prvič preslišali, drugič pa rekli: “Ja ja, saj že vemo. Si že stokrat povedala!”
Kdo bo takrat vedel s koliko je cena kruha poskočila na koliko? Jaz na primer vem, da je bila tam v sedemdestih letih (74 mogoče, tam enkrat) lučka dvestopetdeset starih dinarjev, pa je ta podatek še zame čisto neuporaben, kaj šele za druge. In ne glede na to, kar se nam dogaja, ne glede na to, kar se dogaja naši domovini in kar jo bo še doletelo, smo samo kolesca v toku časa. In če danes vidim, da je bilo včasih (ko smo bili še mladi :) ) brez pretiranega izobilja lahko zelo lepo, bomo morda nekoč tako videli tudi današnje dni. Ali pa vsaj naši otroci.

Zatorej se bom potrudila po najboljših močeh, da bi lepo preživela, kar mi je namenjeno, čeprav bom še kdaj potožila, da bi bile cene lahko nižje, denarja pa več v žepu. Še vedno je glavno, da smo zdravi, pa bo vse ostalo tudi.

Aja, predstava! Igrali so Gorjani, večinoma pravzaprav Gorjanke, njihov glavni moto je bil:
Gwra grje naprej! Važnu je seme: nej bo wd bika, kštrwna al pe mwošku!*

Ne bom delala obnove, a ni bilo slabo. In zakaj sem šla?
Na posebno povabilo ene od igralk: povabila me je bivša tašča (ki je nikoli nisem klicala tašča). A vi ne bi šli?

*Gora gre naprej! Važno je seme, najsibo od bika, ovna, ali pa moško!

  • Share/Bookmark

10. 12. 2007

Simsi

Zapisano pod: miks — 1danica - 10. 12. 2007

A poznate to igrico? Pri nas sta jo igrala otroka, menda tako za sprostitev od pretiranega razmišljanja (pa ja!), jaz sem pa poskusila in odnehala. Vzame preveč časa, ki ga zlahka porabim za kakšno drugo neumnost.

Ampak po svoje ni tako slabo…

Sedem, začnem, ekran je kot nepopisan list in ustvarim like, ki bodo zaživeli v moji igri, jih naredim ravno prav redoljubne (si morete misliti? da bi šlo tako z mojimi otroki… pha!), ravno prav družabne in delavne (uf! to je že prelepo!) , postavim hiško, kaj hiško eno orng bajto, na hitro izberem vzorce tapet… no ja, ta bajta mi ni ravno uspela. Bo naslednjič boljša. Sem mislila malo večjo, pa nimam kode za denar (to je sicer goljufanje, ampak nekateri jo imajo!!!). A psa lahko? Ne, kaže da zdaj še ne. Pa prav privoščila bi jim eno luštno zverinico… (aja, saj res, saj niso zaresni!)

Otroke pošljem v šolo, ta stari si poiščejo službo (šit! tudi ta ni taka, kot sem upala!), malo pospravijo po bajti, pa grejo (no, vsaj spravljati znajo).

V hiši bom montirala alarm, ampak ne še zdaj, moram prej še malo opremiti, starša morata pa zaslužiti še nekaj denarja. Potem bo tudi alarm.

Družinica pride domov, si napravi večerjo, potem pa vsak po svoje. In lej jo, smrkljo – sploh se ne uči! Pa mulo tudi ne. No ja, vsaj večjih traparij ne delata.

Skratka – življenje teče mirno dalje, deklica v par dneh (po njihovo letih) odraste in se zaljubi. Ker nisem pravočasno ugotovila, kako jo poročiti z izbrancem (malo moraš pa že obvladati), vzgajata svojega dojenčka na poti pred hišo in nikakor ju ne morem prepričati, naj ga za božjo voljo neseta noter.

Potrebujeta večji avto, pa vrtec, pa… Ojej! Hiša gori! In en tip nese televizor ven! Aja, alarma ni!

Ah, saj mi hiša tako ni bila posebno všeč: premajhen vrt je imela, pa eno spalnico premalo. Še tapete sem izbrala ene bolj grde, ker so bile menda cenejše! Pa psa ni! Pa kakšen jacuzzi bi bil lahko! Pa dva poštena avta. Pa klavir, bi otroka počela kaj bolj pametnega.

Nič, bom resetirala, šla od začetka, pa naredila bolje. Mogoče dobim kje še kodo za denar. Sicer se mi moji Simsi niso zdeli zelo nesrečni, ampak brez denarja se res ni dalo kdove kaj početi.

O ti, šment! Ne gre! Ta igra je zaresna! Jo bom morala igrati kar od tu naprej.
Saj ni tako slabo – s tisto kodo za denar je sigurno kaj narobe.

  • Share/Bookmark

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |