Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

6. 03. 2009

Dolgčas na TV

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 6. 03. 2009

Ne morem se hvaliti, da takrat, ko mi program ni všeč, ugasnem škatlo in grem. Ne, tako pametna, še manj pridna, pa jaz nisem. Ali se prepričam, da je to moj čas za lenarjenje (npr. petek popoldne je prav en čuden čas za pametne opravke) in seveda poiščem nekaj sprejemljivo neumnega, puhlega, čas preganjajočega, ali pa naštudiram, kako bom svoj čas vendarle koristno porabila in poleg tega še kaj pospravim (seveda potem programa ne spremljam tako pozorno), skuham ali zlikam.

Ste že kdaj opazili, kako ekrana samega pravzaprav ne vidite, le tisto, kar se na njem odvija. Pa tudi, če ste nanj bolj pozorni in se ga vsakih par dni usmilite s kakšno krpo, je ta šmentana zadeva hudo privlačna – in to ne samo za primerke moje vrste.

Tako sem danes, ko sem hotela pogledati poročila (ja, včasih jih pogledam, čeprav vedno redkeje), na televiziji dobila čisto nekaj drugega – lepo pokrajino s hribčki, drevesom, živalicami (ovčke? krave?) in čudovitim sončkom:

(klikni za povečavo)

Hitro sem sklenila, da pustim stvar pri miru in je niti ne prižgem. Ta program je čisto v redu in še najbolj pomirja – če odštejem nelagodje ob misli, koliko prahu se je nabralo, ne da bi opazila. Zdaj ga seveda ni več tam.

  • Share/Bookmark

23. 02. 2009

Pust

Zapisano pod: Aktualno, O meni — 1danica - 23. 02. 2009

Tisto leto da sta me starejša sestra in brat (hočeš nočeš?) vzela pod svoje okrilje in smo skupaj šli gledat maškare. S čisto posebnim občutkom, predvsem pa prijetno vznemirjeni, smo se potepali in se srečevali s Pikami Nogavičkami, raznimi razbojniki, tu pa tam s kakšnim klovnom in princeskami. Kako se ne bi človek počutil drugače, cel oblečen v črno, na glavi zašiljena ušeska, iz hlač pa je štrlel dolg mačji rep. »No, pa si črna muca!« je rekla teta in bila sem nadvse zadovoljna. Kaj sta bila brat in sestra, se prav zares ne spomnim. Bila sem ravno dovolj stara, da sem razumela, da so pod maskami čisto običajni ljudje. Pa vendar sem ju v strahu trdneje prijela za roko, ko smo srečali neke grdobe in solze so se mi ulile po licih.

»Daj no, saj so samo maškare!« sta mi prigovarjala.

»Saj vem,« me je bilo sram.

Če smo pozvonili na kakšna vrata, smo dobili pohvalo in to je bilo povsem dovolj. Večkrat so nas nagradili z bonboni. Mmmmm! Tako strašno lepo se mi je zdelo tisti dan, da mi je bilo kar žal, ko ga je bilo konec. V rosni mladosti koncepta časa ne dojameš tako kot kasneje in v trenutno ogajanje se zatopiš kot v najpomembnejšo in takrat edino stvar na svetu.

Naslednji dan smo šli pogledat, kako bodo pokopali Pusta. Nesli so ga skozi vas. Stvar je izgledala nadvse resna, saj so pri povorki večinoma sodelovali odrasli, otroci smo bili bolj ali manj za firbce, torej občinstvo. Nimam slike pred očmi, kako so bili oblečeni in kaj vse se je dogajalo. Spomnim se le črne opice, ki je bila videti prav strašna. Kasneje so pripovedovali, da si je možak obraz pobarval z globinom za čevlje, ki ga je težko spravil proč, in da je zaradi zega imel kar nekaj težav. Kdo ve, če je bilo res.

V spominu mi je ostalo vzdušje, ki je bilo nekako pustno-pepelnično.  Povorka se je ustavila na bregu, kjer Idrijca naredi ovinek, Pusta so zažgali in ga spustili po reki navzdol.

»In zdaj?«

»Ja nič,« sem dobila odgovor od brata, ki je bil vedno tako pameten.

Če on tako pravi, bo že res. In bodo maškare šele naslednje leto.

Naslednje leto je bilo pa tako tako daleč. Le v kaj se bom našemila?

  • Share/Bookmark

31. 12. 2008

Silvestrovo

Zapisano pod: Aktualno, O meni — 1danica - 31. 12. 2008

Spominjam se kinodvorane na silvestrsko dopoldne. Skupaj z drugimi mojih let sem čakala prijaznega možaka.

In je prišel. S kučmo, z brado, oblečen v dolg plašč, glas je imel pa pijazen in poznal me je po imenu. Poklical me je in šla sem k njemu na oder. Nekaj me je vprašal, a kaj dosti več od kimanja ni dobil od mene. Vseeno mi je dal darilo: vrečko, v kateri je bila knjižica o Marinki, barvice, nekaj sladkarij in pobarvanka. Bilo je strašansko lepo.

Tudi doma so stvari tisti dan tekle nekoliko drugače. Kosilo je bilo tisti dan čisto običajno. Po njem pa so se začele priprave za zvečer. Naš ati je iz hladilnika potegnil salame in jih prav potrpežljivo rezal za narezek. Pa sir. Kumarice, gobice in obvezno čebulice – na drug krožnik. Zrezke smo lepo pomokali, jih potopili v stepeno jajce in povaljali v drobtinah. Francoska solata. Juha. Z rezanci – naredila jih je mama, narezal pa spet naš mojster za rezanje.

Mi trije, sestra, brat in jaz, smo se zamotili vsak nekoliko po svoje: nekaj smo lahko pomagali, vmes smo gledali televizijo, morda smo se šli igrat k sosedovim.

Eno je bilo gotovo. Po večerji, ki je bila tisti večer bolj podobna boljšemu nedeljskemu kosilu, smo se šli igrat v sobo. Obvezno! Meni še ni kapnilo, zakaj. A kar naenkrat je pri vratih pozvonilo. Tekli smo pogledat, pa… nič. Le ati je stal tam med vrati. »Pojma nimam! Nikogar ni!« je rekel, potem pa dodal : »Gremo v dnevno!«

Tam smo seveda ugotovili, da je bil pri nas Dedek Mraz, ki je pod jelko pustil lepo zavita darila. Za razliko od Miklavža, za katerega si nismo mogli vzeti časa, in ki nam je večinoma prinesel kape, rokavice in podobne uporabne zadeve (tudi zelo lepo!), nas je Dedek Mraz razveselil z igračami. In zaposlil, seveda, kajti noč bo še dolga… Predvsem pa nam je pričaral pravljičnost, ki je kar trajala tisto noč, tale mož, ki je bil tako zelo hiter, da ga nisi ulovil niti, če si tekel k vratom tisti trenutek, ko je pozvonil.

Veselje staršev ob našem odpiraju daril sem čisto razumela šele veliko kasneje. Takrat sem vedela samo to, da praznujemo, da se imamo radi, da skupaj čakamo, kdaj se bo začelo naslednje leto. Ob dobri večerji, sladkarijah, vonju mandarin in pomaranč. V dnevni sobi pa pisane lučke na dreves(c)u.

Tako zelo lepo je bilo takrat. Tudi zato, ker sem imela tistih pet, šest let. In takih trenutkov, čisto preprosto in zares veselih, vam v naslednjem letu želim čim več. Pa zadovoljstva v krogu domačih in dovolj moči in iznajdljivosti, da si boste uresničili tisto, kar si še želite.

  • Share/Bookmark

23. 12. 2008

Kava kavica kofetek

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 23. 12. 2008

Prav čudežna je ta tekočina. Tako prija navsezgodaj. Prijazno te prebudi, da lahko zaćneš nov dan.
Pa še en zelo pomemben stranski učinek ima. Iz neznanega razloga jo je veliko lepše piti v družbi kot sam. Zato je nemalokrat povod za klepet, za tisto dušno hrano, ki tako dobro dene kot prigrizek, ko postaneš med obroki malce lačen.

Zato mi je v veselje skuhati jo vsako jutro in jo spiti v družbi sodelavk. In ja, prav fino se mi zdi, če rečejo, da se njim zdi fino, da je že kuhana. Popoldne jo bom spila pa v drugačni dobri družbi.

  • Share/Bookmark

22. 12. 2008

Šit ej!

Zapisano pod: O meni, Prebliski, Zabava — 1danica - 22. 12. 2008

Vse mi gre narobe:

Tehtnica se mi je pokvarila – kadar koli stopim nanjo, mi pokaže nekaj čudnega. Bo treba popravit.

Ura nam prehiteva. Če zvečer sklenem, da bom šla malo prej spat kot ponavadi, pa še sploh zašiba, packa nemarna, ravno tako zjutraj, ko se mudi sina spraviti na vlak!

Koledar se vrti kot kakšen ventilator – komaj dobro razmislim o planih za oktober, november, je že konec decembra tu, pa jovo na novo!

Bankomat me ne mara: vedno mi vrže ven kakšno čudno cifro, ki mi sploh ni všeč.

Po moje oddajam kakšno sevanje, ki ni kompatibilno z elektroniko okoli mene: še števček na blogu crkne, komentarji pa marsikateri dan sploh ne funkcionirajo več.

Grem kar spat.

  • Share/Bookmark

16. 12. 2008

Pogled v prihodnost in nazaj

Zapisano pod: Aktualno, O meni, Prebliski — 1danica - 16. 12. 2008

Sedem let mi je bilo. Prvi razred. Takole sama pri sebi sem sklenila dvoje: ko odrastem ne bom ne zdravnica ne tršica. Prvo se mi je zdelo pretežko, včasih moraš namreč narediti kaj, kar tistega, ki mu to počneš, tudi boli. Ne bo šlo. Drugo pa – pri norenju po razredu se mi ni zdelo, da bi bila kdaj rada tista, ki bi morala tako mularijo miriti in krotiti. In to že takrat, ko smo bili pravzaprav dokaj pridni in čisto prijazni otroci, ki so doma in okrog doma vendarle imeli dovolj priložnosti pokuriti zdravo mladostno energijo.

Za prvo ni bilo nikoli posebnega strahu – kaj takega se sploh ne bi moglo zgoditi. Drugo se pa ni zgodilo samo zato, ker so vmes spremenili poimenovanje. Tako danes nisem tršica ampak gospa učiteljica. Pravzaprav samo učiteljica, ker je vse skupaj predolgo.

Predstavljala sem si še marsikaj. Življenje sem si zamišljala podobno, kot sem ga poznala. Hišo in vsaj tri otroke, na primer.

Nisem si pa predstavljala, da bo pri hiši (se pravi v našem stanovanju)  toliko telefonov, kolikor je nas, in še eden za povrhu. Tudi, če bi si, ne bi pomislila, da bo tak telefon zdržal le nekaj časa, potem pa bomo brez posebnih travm nabavili drugega. Nisem si mislila, da bo pri hiši razen televizijskega še kakšen ekran, pred njim – pod njim pardon! – pa škatla, ki bo tiho mlela in me neopazno pritegnila, zabavala in zaposlila, občasno pa nas celo spravila v slabo voljo s preprostim dejstvom, da je samo ena. Niti v sanjah si ne bi mislila, da moje sporočilo lahko v trenutku pride nekam na drug konec sveta, ali da bom lahko kar doma lično natisnila nekaj, kar bom sama natipkala. Ali da lahko slike in besede pripravim za projekcijo in mi ni treba striči nobenih revij in časopisov samo za to, da bomo v razredu imeli o čem govoriti. Pa da v fotoaparat ne boš dal filma, slike si boš pa ogledal kar na ekranu – vseeno jih boš pa lahko razvil za v album ali pa naročil kar knjigo s slikami, ki si jih posnel. Kdo bi si misli, da bodo še mnogo let po končani gradnji do hiš in blokov vlekli nove kable za nove stvari, ki jih stanovalci hočejo uporabljati. Ali da bodo te stvari na veliko ponujali in te prepričevali, kako zelo jih potrebuješ. In ne bi si mislila takrat, da mi bo kaj takega tako zelo všeč…

In besedila o reševanju kitov v srednji šoli dobijo čisto nov pomen. »Save the environment« je bila vsako leto neizogibna tema vsaj enega poglavja pri angleščini. Naša zavest je bila bogatejša za skrb za velike vodne sesalce, ki  jih brezobzirno pobijajo in celo za poznavanje negativnih učinkov pirotehničnih sredstev, ki jih, roko na srce, od blizu takrat skorajda videli nismo. Tako kot kitov ne.

Nič pa nas ne bi moglo pripraviti na goro škatel moderne tehnologije, ki se kopičijo samo zato, ker razvoj gre dalje, na gore papirja, ki v najboljšem primeru gre potiskan in pomečkan nazaj v predelavo samo zato, ker je tako enostavno tiskati in fotokopirati, tako, da ga  v dobi, ko ga potrebujemo manj, porabimo bistveno več kot prej. In nikoli ne bi uganila tam v prvem razredu – pa tudi mnogo kasneje ne – da bo svet kdaj prepreden s kabli, nad njim pa bodo krožili sateliti, da bi zapolnili še zadnje luknje, ki nepovezane z ostalim svetom hlepijo po komunikaciji z njim.

Prvi razred. Danes se ne počutim prav dosti pametnejša. Kaj bo čez toliko let, kolikor jih je preteklo od takrat? Kaj bo današnji prvošolček lahko napisal na blog pri mojih letih? Oziroma – kam bo to lahko napisal? Bo imel razlog za kaj takega? Kakršen koli motiv? Kaj pa čez sto let, čez tisoč? Čez osemnajst tisoč let?

Takrat se bodo morda dinozavri spraševali, zakaj smo izumrli. Potem bodo pa našli kakšen strežnik in še par osebnih računalnikov in bodo ugibali o nezemljanih, ki so jih zanesli k nam. Ali pa bodo po ustnem izročilu prenesli spomin na čase, ko so se otroci v prvem razredu lovili in zganjali hrup. Ampak v tehno svetu morda ne bo več čisto normalno, če ti bodo možgani preveč delali v to smer.

  • Share/Bookmark

29. 11. 2008

Koga ne maram

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 29. 11. 2008

Si mlad in neumen, pa se zaljubiš, poročiš, imaš otroke… (ob-la-di, ob-la-da, life goes on…bra… la la how the life goes on…) Vmes se lahko še pošteno odljubiš in še kaj, dejstvo je, da se ti je življenje za vedno spremenilo.

Kajti ti mladički neumorno rastejo, pogruntajo vsakič kaj novega in te presenečajo. Pri enem letu je to kakšna nova beseda, pri treh kakšen neverjeten stavek, pri dvajsetih… hja, pri dvajsetih je to nekoliko drugače. Pa pri sedemnajstih tudi.

Mladina ima namreč svoje poglede in prav neznansko lepo se ti zdi, ko vidiš da popolnoma pa le niso drugačni od tvojih. Imajo svoj način življenja. Lepo, da kakšno stvar bolje potuhtajo, kot si jo ti v njihovih letih. Ali kdajkoli sploh. Imajo prijatelje, ki jih včasih spoznaš le bežno, a se ti iz pripovedovanja zdi, da so najbrž prav v redu ljudje. In spet se ti fino zdi.

Pa se zgodi in se ta mladina tudi zaljubi. Nočeš preveč težiti in sitnariti. Lepo je spoznati še tega drugega mladega človeka. Fajn. Še enkrat. Z vsemi skrbmi in pozitivnimi čustvi, ki so (najbrž) v taki situaciji običajna. Če se spomnim sebe pri šestnajstih, sedemnajstih… bogpomagaj!

Torej si s tem mladeničem daš roko, ali s to mladenko, drug drugemu se predstavita… Naprej se mi zdi, da se pač pogovarjaš čisto običajno. Kako drugače? Siliti se ne maram, kjer se mi zdi, da bo komu nerodno, malce mi ni jasno, komu je bolj, drugače pa nič posebnega – sem si mislila. Dokler…

Še eno presenečenje! Izvedela sem, da baje teh ljudi ne maram.

Kako, da samo jaz tega nisem vedela? Res, da ne hodim naokoli z nasmeškom od ušesa do ušesa, ampak veste kaj! Da koga ne bi marala, bi pa že morala imeti kakšen pošten razlog. To pri meni ne gre tako na hitro. Ali imam v resnici tako čuden fris?

Tudi, če napišeš komentar, preberi le, kar zares napišem v odgovoru nanj. Če se ne strinjam s tabo, še ne pomeni, da te ne maram.  :)

  • Share/Bookmark

12. 08. 2008

Vsaj še enkrat bi rada doživela…

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 12. 08. 2008

…da bi se lepim in čudovitim stvarem čudila. Majhnim rožicam in velikim katedralam, Davidu, Sikstinski kapeli, Sejalcu in umetelno izdelanim pisanicam. Ampak ne morem: videla sem jih že na slikah, toliko je bilo že napisanih o njih, in ja – neverjetno, da nekateri znajo ustvariti tako čudovite stvari in iskreno jih občudujem, ampak tudi na to dejstvo sem se že navadila.

Želim si, da bi se začudila, ko bi izvedela, kaj hudega je nekdo storil. Saj ne, da me ne bi ganilo  – srce me boli, ko slišim za kakšnega Fritzla. Ampak v svojem odraslem dojemanju občutim, da se to dogaja neprestano in na vseh koncih sveta. Med vsemi dobrimi, prijaznimi ali vsaj dokaj normalnimi ljudmi se sprehajajo Fritzli, Mladići, pa razni packoni, ki si s krvjo sicer ne bi mazali rok, a ljudi drugače spravijo na kolena in jim zlomijo duha. Torej – nič ne bo. Vse grde in hude novice so bile že slišane in kakor naj mi bo hudo, da je tako, me zlepa nobena ne spravi na rob solz.

Želim si slišati vic, ki bi me spravil v smeh in v krohot. Saj se včasih zgodi – ampak, resnici na ljubo, toliko sem jih že slišala, da je le redko kateri nov, bolj ali manj vsi konci so pa predvidljivi in pričakovani.

Želim si prebrati basen z moralnim naukom, ki bi ga lahko brez zadržka sprejela – o tem, da boš lepše živel, če boš pošten, na primer. Ali če boš več delal in če boš do soljudi prijazen. Ampak meni najprej pridejo na misel izjeme, ki to že dolgo niso več.

In kako zelo si želim gledati, kako obujajo nekaj, kar se je začelo v antiki, in tako uživati ob tem, kot sem nekoč.Čisto zares si želim verjeti, da ljudje to počnejo, ker si želijo tistega, kar se zaradi neštetih misic skoraj smešno sliši: miru na svetu in prijateljstva med narodi. Da bi se ustavili vsi spopadi in stvari reševali mirno. Da bi vsaj s prizadevanji na športnih prizoriščih poslali svetu sporočilo, da se da tudi tako – brez sile.

Rada bi verjela, da deklica, ki zna čudovito zapeti himno, zasluži priznanje že zaradi tega, čeprav ni najlepša med najlepšimi. In da zastava pomeni ponos naroda in lahko izrazi veselje ob uspehu, ne da bi koga zmotila.

Želim si uživati ob dosežkih organizatorjev vedoč, da so to sami dobronamerni ljudje, in da so prebivalci te mogočne države navdušeni nad dogajanjem, od katerih imajo sami koristi in ki jim dviga ponos.

In, saj res: zelo zelo si želim, da bi še kdaj, ko bom videla športnika, ki si pribori nenavadno veliko prednost pred tekmeci, najprej pomislila, kako je dober in kako trdo je najbrž garal za ta uspeh.

  • Share/Bookmark

7. 08. 2008

Smejmo se!

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 7. 08. 2008

Smeh je ena od najbolj sprščujočih človeških aktivnosti. Sploh. In spraviti ljudi v smeh je skoraj umetnost.

Skoraj – kajti nekateri se bodo smejali bolj ali manj vsemu. Ljudje so včasih pač pretirano prijazni in prizanesljivi. Cenijo že sam trud »vsmehspravljalca«in če jih smešnost vicev ne zlomi,  da bi se zakrohotali na ves glas, potem bodo od sebe dali vsaj en tak spodoben prijazen smehec, da ga bo vendarle slišati. To še bolj drži, če se ljudje bojijo, da bo drugače uničeno dobro razpoloženje ob sicer pomembnem in prijetnem dogodku, kot je rojstni dan, ali – bognedaj – poroka. Takle smehec bomo pa ja spravili skupaj!

Spomnim se časa, ko mi je bilo tam okoli devet let, moj dve leti starejši brat jih je moral torej imeti enajst. Na večdnevnem obisku pri sorodnikih nama je včasih postalo dolgčas in ena od najinih igric (veliko bolj zanimiva kot npr. množenje na pamet) je bila tale:

Brat: Dajva se smejat!
Jaz: V redu.
On: Ha ha.
Jaz: Ha ha ha.
Če sva se potrudila, sva prišla do šisto pravega stresajočega, zvijajočega smeha. In je bilo smešno. Kaj? Ja smeh, vendar!

Večkrat nama je pomagal naš ati. Pogruntavščina mu je šla na živce in temu primerno je reagiral:«Ja, nehajta že vendar!«
In lahko si mislite, da je potem kar bruhnilo iz naju. Ni bilo več pomoči. Kar trgalo naju je. Pa sva se morala umiriti, ampak, milo rečeno, je kar trajalo. Ker vsega si pa tudi ne moreš ukazati, kajne? A vam ne bi šlo na živce, če bi se dva smejala kar tako, samo da se? Ampak po tistem, ko sva bila kregana, sva se zato, ker je bilo smešno.

Med orodji za spravljanje v smeh mi najprej pridejo na misel vici. Šale. Take in drugačne. Čeprav se v svojem izražanju izogibam opolzkim, nespodobnim izrazom in kletvicam, je včasih kaj od tega nujno za dober vic. Celo črni humor.  Potem pa tak vic poveš počasi in »z guštom«, resno in ravno prav napeto. In če je dober in ti uspe, si obilno in glasno nagrajen z odzivom. Na televiziji je kar nekaj dobrih komikov, ki to obvladajo.

Meni je pa še bolj všeč nekaj drugega. Nekaj nezapisljivega – ali mi bo morda vsaj malo uspelo?

Všeč mi je humor trenutka. Tisti humor, ki kot iskrica vžge celo mašinerijo odzivov, vzklikov, nasmeškov, pripombic ter vprašanj, ko nekdo nečesa  ni slišal, ker se že vsi smejijo. Humor, ko na nek stavek, podatek ali kar koli že, kot nalašč pade domislica, ki spada ravno tja, kot puzli, ki naredijo pravo sliko. Ampak nekdo se je mora ravno pravi trenutek spomniti! Tako je nekoč sodelavka planila v smeh (najbrž še najbolj zato, ker je bilo nepričakovano), ko sem ji na vprašanje »Koliko žličk?« (sladkorja v kavo) odgovorila »Osem, ampak bogvari pomešat!«

Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje, pravijo. Ali pa ima najdaljše kable. V srednji šoli sem imela sošolko, ki je imela močan glas, temu primerno se je tudi smejala precej glasno. Nekoč smo bili v gledališču in med igro so povedali tudi vic. Ampak ravno konec ji je pa ušel, ti šment! Med vsesplošnim smehom je ona spraševala sosedo: »Kaj je rekel? Kaj je rekel?« Seveda se je soseda morala vsaj malce zresniti, da ji je lahko odgovorila. Torej je Majda izvedela konec ravno, ko je dvorani malce potihnilo. Potem se pa zasliši njen gromki: »Ho ho ha ha! Ha ha ha ! » In seveda je cela publika brez problema ponovila vajo.

Tudi sicer je ena najbolj smešnih stvari videti (in slišati) druge, kako se smejijo. Kajti nekateri ljudje se smejijo celi: ni jim nerodno (zakaj tudi?) pokazati širok nasmeh ali se krohotati na vsa usta, da se trese cel stol, če sedijo, da se trese ves špehek in tak smeh je presneto nalezljiv. Zelo prijetno in zelo priporočljiva terapija za družbe s prenapetim ozračjem.

  • Share/Bookmark

25. 07. 2008

Vonj po pivu

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 25. 07. 2008

Pri pivu me vedno znova preseneti (a imam že tako slab spomin ali kaj?), da mi včasih prav zadiši, da si ga z užitkom privoščim, kozarec, ki ostane prazen, pa prav grdo smrdi. Se to le meni tako zdi?

Kozarec z ostankom piva in njegove pene me s svojim vonjem spomni na kavbojke in srajco po kakšnem žuru, z ostankom pijače, ki je šla čez rob in z vonjem cigaret. Spomni me na nered po popivanju in na pobiranje kozarcev po mizah.

Pri tem je nabolj smešno, da pravzaprav nimam takih izkušenj. Le nos me s svojimi zaznavami dostikrat prav nostalgično popelje kam, kjer sem bila komaj kdaj, pa še to pred mnogo mnogo časa.

Tiste cunje, ki so smrdele po pijači in tobaku, nikakor niso bile moje. Tobak še, saj se zlomek zavleče vsepovsod, če si kolikor toliko blizu vsaj enega kadilca. Pijača pa ne. Ravno danes sem pomislila, ko me je nekdo spomnil na prijateljico, ki je bila del naše družbice (sedem ali osem punc), da smo bile pravzaprav prav nenormalno pridne. Žur ja – popivanje ne. Tobak – mislim, da ena ali dve. Ampak to ne pomeni, da, na primer, nisem nikoli bila v družbi manj treznih od mene. Ali da si nisem našla fanta, ki ga rad pije. Ta s fantom – ja, to je bila štorija zase. Pa ne prav dolga.

Tisto pobiranje kozarcev z miz – kakšne kelnarce nisem nikoli špilala. Za kaj takega sem baje veliko prenerodna. Prav zaradi mene so kozarci pri naši hiši potrošni material.

Se pa spomnim, kako smo v srednji šoli, ko je bil naš razred na vrsti, organizirali ples. Dvorana je bila stara, ampak zakon, za šankom smo stregli sredstva proti žeji in pivo je šlo kot po tekočem traku. Ko je bilo vsega konec, smo pobrali steklenice naokoli, zlili še kakšen zapuščen kanec piva in vse lepo pospravili. Kar se je kje polilo, pa je dražilo nosnice z že zgoraj omenjenim vonjem. A srednjo šolo smo že zapustili in to ne včeraj, letos smo praznovali dvajseto obletnico z zamikom – v resnici je minilo že dvaindvajset let.

Ampak pivo imam pravzaprav rada. Včasih. »Na vsake kvatre enkrat«. Takole zvečer, ko vem, da se mi ne bo treba še kam odpeljati in da sem končala, kar sem se namenila narediti na ta dan.

Potem si hladno pivo postavim na mizo, nalijem v kozarec in prav počasi spijem. Prijetna grenkoba se razleze po ustih in ne maram misliti na to, kako to pravzaprav redi. Kruh v kozarcu, pravijo. Pa kaj!

Nisem pijana. Le utrujenost se zavleče prav tja noter v kosti in skupaj z mano lenobno počaka, da je dneva prav zares konec.

Le mizo potem takoj spraznim in kozarec grem prav hitro pomit.

  • Share/Bookmark

22. 05. 2008

ZAPRAVLJEN DAN

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 22. 05. 2008

Ja, Dare, kakšen dan je res tak, kot pišeš. Jaz potem razmišljam takole, čeprav to najbrž ni tisto, kar si ti mislil:

Ko kakšen dan prehodim kar tako

Najprej ena noga, druga kar za njo,

Le ker je treba, ne ker bi hotela,

Ker mi drugega ne kaže, niti ne bi smela,

ko na pamet najbolj nujno postorim,

in ne pomaga, če sama nase se jezim,

če kmalu vem, da bo neizpolnjen plan,

sem kriva sama,  da je zapravljen dan,

ko se trudno vlečejo kosti

in glava spi z odprtimi očmi

in čaka čaka, da se dan konča,

da odsanja do naslednjega,

takrat pomislim na število dni

ki bo nekoč presneto blizu kraju

kar so zdaj na koledarju le smeti,

podobno bo oddaljenemu raju.

Pa še s spoznanjem tistega trenutka

bi tega dneva najbrž ne rešila,

niti se ne bi znebila

tega slabega občutka!

  • Share/Bookmark

19. 05. 2008

Knedl

Zapisano pod: Aktualno, O meni — 1danica - 19. 05. 2008

Ponavadi sem precej občutljiva, kar se jezika tiče, ampak to se mi zdi še najboljši izraz.  Ne kakšen cmok ali kaj podobnega.

Doma nekoliko pomigam tam po kuhinji, kar mi sicer ne diši, nekoliko polikam in take malenkosti, precej rada sem pa tu, kjer sem zdaj. Tudi kavč mi ni preveč zoprn. Ravnokar sem prišla od tam. Med “Letalcem” sem popravljala preverjanje in sem že skozi več kot polovico. Potem sem malo pobrskala po spletu in zdaj nekako blogam.

Torej ni čudno, da se počutim kot knedl. Aja, ker me večinoma prav  dobro ne poznate – jem že od nekdaj rada. Deset palačink, šest velikih češpljevih cmokov in mojih dobrih dvajset kil – kje so tista leta! Pa to sta samo dve stvari, ki ju imam rada. Dve, ki ju ne bi marala, bi komaj našla! Mama je bila upravičeno užaljena, ko so mi na sistematskem pregledu v tretjem razredu napisali, da sem podhranjena.

Ampak! Leta tečejo in palačinke in cmoki se ne stresejo in ne pokurijo tako kot nekoč. O ne! Prav varčno se shranijo tja okoli pasu, da slučajno ne bi  organizem potratno ravnal z dragocenim gorivom. Jaz mu ga pa prav radodarno dolivam.

Dobro je, če imaš koga, ki te razume. “Joooj, prav dobro bi bilo iti malo hodit, a?” pravim. “Veš da res, ” pravi sodelavka.  Popoldne pozvoni mobi, na hitro se zmeniva in greva.

Danes je bilo pohajkovanje nekoliko drugačno. Odkrila sem nove steze tu okoli, kjer sicer živim že kakšnih petnajst let, a po gozdu mi nikoli ni bilo prijetno hoditi sami. Poleg tega je ravno takrat, ko sva bili “na štartu”, začelo rositi in groziti z dežjem in nevihto.

“Ah kaj, saj nisva iz cukra!”, pa sva šli! In vreme naju je dražilo tiste tričetrt ure ali še malo več, kaplje so neenakomerno padale po majici in po laseh, a niso ustavile ne nog, ne jezika, tako da sva kar hodili in klepetali. Vmes je parkrat zagrmelo, kaj močneje pa ni začelo padati, dokler nisva prišli domov.

Tako! Nekoliko sem popravila moje knedlaste navade. Jutri pa naprej!

  • Share/Bookmark

22. 04. 2008

Saj se nimam slabo, ampak…

Zapisano pod: Aktualno, O meni, Prebliski — 1danica - 22. 04. 2008

… danes sem bila v službi (par besed bi se res dalo na to temo, ampak končno nič tako posebnega), na hitro sem skupaj spravila kosilo, sina sem peljala sem in tja, da je opravil par stvari, pa še sama sem skočila na banko,  dragemu sem skuhala čaj in ga malo pohecala, da sva se skupaj malo nasmejala, preletela sem par strani na internetu, pobrala suho perilo, videla Housa, kako je bil spet tečen, in… kaj že? Še par stvari, mogoče, nobena od njih ni bila tako posebna, da bi jo kam zapisala. Pred šesto sem vstala, zdaj je skoraj enajst in TO JE TO? Pa kaj je z mano?

Treba bo kaj ukreniti, drugače bom na smrtni postelji iz vsakega preživetega desetletja vedela za doživetja in dejanja, ki bi napolnila samo kakšen teden. Kar bi seveda pomenilo, da sem ostali čas v veliki meri zapravila, kajne?

Ko sem imela kakšnih šest let, je bil vsak dan tako poln in zdelo se mi je, da med enim in drugim rojstnim dnevom mine cela večnost! Kje je že peti, da o četrtem sploh ne govorimo! In starejši (recimo petdeset, šestedeset let stari) so po moje morali biti že od nekdaj taki, kakršne sem spoznala, zapomnila sem si tudi, koliko let ima moja mama in to je postalo tako trdno dejstvo, kot število planetov v osončju. Za to pa vemo, da se ne bo nikoli nikoli spremenilo – s perspektive tistih šestih let.

Kasneje so leta tekla malo hitreje, ampak tam po srednji šoli (še ne tako dolgo nazaj – Aja? A  že 26 let?!) so pa kar zbezljala. Pa ne, da se počutim stara, le tiste cifre na koledarju mi v povezavi s tistimi na mojih dokumentih dajejo neke čudne rezultate. Pa vidim nekdanje sošolke s srednje šole, spomini so kot od včeraj in NIČ MI NI JASNO! Meni se ne zdi, da jih imam toliko!

Še enkrat – nisem stara, sploh se ne ubadam s tem. Le premisliti bom morala, zakaj za kakšnim dnevom ostane tako bore malo.

Ampak rešitev bi bila na vsak način dvorezna. Pri psihologiji smo se učili (in vem, da je res), da ti bolj ostane v spominu čas, ko si počel veliko ali se ti je veliko stvari dogajalo. Iz istega razloga ti pa ta čas tudi HITREJE MINE!

  • Share/Bookmark

12. 04. 2008

Rojstni dan

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 12. 04. 2008

Ležala sem v postelji. Soba kot soba. Bolnišnična, namreč. Sama. Stopim k oknu. Pogled ne seže dlje kot do drugih oken – temnih ali svetlih. Bilo je že pozno. Po takem dnevu, se mi je zdelo, bi morala biti utrujena, jaz pa sem bila budna, kot je le mogoče.

Danes je vse drugače. V bolnišnico nisem prišla, ker bi bila bolna. Prišla sem, da bi končno videla bitje, ki je v meni raslo devet mesecev.

Čisto tiho je prišla na svet. Brez joka. Kot bi se ji vse zdelo čisto nekaj običajnega. Le kihnila je čez nekaj časa. Položili so jo poleg mene, njene očke so bile široko odprte, v usta je vtaknila dva prsta in ju vlekla, da je na glas zacmokalo.

Tako vsakdanji dogodek – rojstvo otroka. A v življenju posameznika vendar tako poseben.

Nepojmljivo. Še vsa mlada in neumna – in zdaj sem odgovorna za to majhno bitje? Ljubezen, o kateri pišejo romani, je tako navadna – in tako zelo resnična. Vso te prevzame. Ta otrok je tvoj.

In vendar ni tvoj. Danes, dvajset let kasneje gre po svoje. Vesela sem, ko jo vidim. Vesela, da zna misliti s svojo glavo. Čisto malo bi vendar rada, da bi mislila tudi z mojo. Vesela sem, da mi tega ne zameri.

Lepo in po pameti praznuj! Nič hudega, če si danes nehala biti najstnica, življenje je ravno tako lepo tudi potem. In še kasneje.

Vse najboljše!

  • Share/Bookmark

16. 03. 2008

Nedelja

Zapisano pod: O meni — 1danica - 16. 03. 2008

Po čem lahko ocenim današnjo nedeljo ali kateri koli drug dan?

Po tem, da mi ni bilo treba kdove kako hudo delati? Malo kuhanja in pomivanja, drugače pa ni bilo sile.

Po vremenu, ki je bolj kilavo, megleno in sivo, da o dežju, ki me je močil tistih par minut zunaj, niti ne govorim?

Po četrtem mestu Roberta Kranjca, ki mu ga od srca privoščim? Kakšno više bi mu pa še bolj… zaradi njega, ne mene.

Po nostalgiji, ki me daje, kadar gledam skoke in smučanje?

Po otrocih, ki me imata že malo za norca , ker sta baje tako ali tako bolj pametna od mene? Njihovo zbadanje in moja jeza – vse ena sama ljubezen.

Po  mojem dragem, ki me ima rad in ga imam rada?

Po načrtovanju jutrišnjega dne, ki mi ne gre čisto od rok?

Po TV program, ki me spravlja v dvome – ali je res tako dolgočasen ali jaz preveč gledam televizijo? Ali oboje?

Po oddaji, ki so jo danes gledali drugi (in posledično vsaj delno tudi jaz), meni pa že sinoči ni bila všeč?

Po sanjah, edinem njihovem delčku, ki sem si ga zapomnila zjutraj -  da sem imela čisto normalno velikega hrčka, enako veliko želvico in simpatičnega nosoroga iste velikosti?

Po spominih in čustvih, ki začinijo vsak dan?

Po stanovanju, ki spet ni pospravljeno, kot bi rada?

Po kosilu, ki je bilo kar okusno?

Če bi morala ocenjevati po opravljenem delu, bi bilo bolj žalostno. Še dobro, da je nedelja. Še dobro, da sem več naredila med tednom. In že delam dobre sklepe za naprej.

Sicer je pa veliko lepih stvari. Pravzaprav imam srečo in tudi danes preživljam en precej lep in umirjen dan. Le odhod moje študentke me opozarja, da se začenja nov delovni teden. Pogrešala jo bom, ampak tudi petek ni tako strašno daleč.

Do takrat bom pa vsak dan poskusila narediti dober.

  • Share/Bookmark

4. 02. 2008

Srečanja

Zapisano pod: O meni — 1danica - 4. 02. 2008

Med policami zagledam obraz in se vprašam, če bi mi moral biti znan. Pokima, jaz tudi in si mislim: »Očitno bi ga morala poznati.«
Pa se posmeje, takle prijazno in nekoliko nabrito:

- »Kako ste?«

- »O, gre! Pa s tabo?«

- »Seveda gre, kaj drugega! Saj nam ni hudega!«

Njegov prijatelj je sodeloval le z nasmeškom in kimanjem starega znanca.

Ja, zdaj sem uradno stara. Ne s fantom, z mladim moškim sem se pogovarjala. Nekaj čez dvajset jih mora imeti. Očitno ve nekaj več kot jaz. A nečesa najbrž ne ve: fantki in fantje iz šolskih klopi res začnejo brundati že proti koncu osnovne šole, a njihovi obrazi se temeljito spremenijo ravno v par letih po tistem, ko odidejo. Z njih izgine malo odvečne norčavosti in neresnosti. Malo otroškosti tudi. Njihova nagajivost se spremeni v tisto, kar je bila bolj ali manj zmeraj: v smisel za humor in zdravo prijaznost. Tako, da te pozdravi in čisto resno misli s svojo željo za dober dan. In tisti: »Kako ste?« pravzaprav pomeni: »Se me spomnite?«

Taka srečanja so prijetna. Seveda obstajajo tudi drugačna. A največji lumpi iz osnovne šole le redko pozabijo pozdraviti. Nasmešek pride pa sam od sebe. Prav polepšajo ti dan. Včasih izveš še kaj o njihovih načrtih, o tem, kako jim gre, čeprav ravno o šoli ne sprašujem rada.

A v vsem skupaj je določena matematika: na isti šoli učim zdaj že… čaki no… štirinajsto leto. Vsako leto šolo zapusti od petinštirideset do petinsedemdeset otrok. Recimo, da je najpogostejša številka tam okoli petdeset. Ker nisem učila vseh, vzemimo polovico. Tristo petdeset, torej. Če bi ostali taki, kot so bili, bi še šlo. A deklice so postale ženske, fantje možje. Nekateri so še precej zrasli, njihovi obrazi so se potegnili, porasli so, nekateri so izgubili otroški špehek in so pravi suhci in res postavni. Spremenili, celo pobarvali so frizure, oblečejo se službam primerno.

Zato ne zameri, dragi neznani znanec, res ne vem, kdo me je danes vprašal, kako sem. A po prijaznosti sodeč, si bil eden tistih, ki s svojimi lumparijami niso nič slabega mislili in gotovo si že od nekdaj fajn fant.

  • Share/Bookmark

2. 02. 2008

Prideš kaj ven?

Zapisano pod: O meni, miks — 1danica - 2. 02. 2008

»Prideš kaj ven?« je bilo čisto običajno vprašanje takoj po kosilu, seveda če nisem bila ravno na vrsti za pomivanje posode. A ne, dokler nisem imela tistih sedem ali osem let, morda še celo kakšno več.

Prijateljica, leto dni starejša, je včasih še morala vprašati mamo, ponavadi je bil pa odgovor kar to, da je pritekla in sva se zmenili, kaj bi s časom tisto popoldne. Morda se je pridružil še njen brat ali pa moj ali pa kdo od ostalih prijateljev iz soseske.

Zelo smo bili pametni. Zato smo kar nekaj časa prebili tudi sedeč na škarpi, kjer smo modrovali o mnogih pomembnih stvareh. Pa smo se že spomnili, kaj bomo.

Včasih smo jo mahnili v gozd. Čisto blizu je bil. Poznali smo ga in bil nam je prijazen. Šli smo do potoka in pili iz njega. Šli smo čez in naprej po stezi. Prelezli smo kamne in plezali navzgor, pa po drugi strani hriba do doma. Spominjam se dne, ko smo prišli do manjšega slapa. Priplezali smo čisto do njega, nato pa za slapom na drugo stran. Bil je sončen dan in  izza slapu smo videli mavrico. To, da so bili kamni spolzki, padli bi pa lahko kar globoko in gotovo ne brez posledic, to je bilo postranskega pomena. Ker nismo.

Spomladi smo s takih sprehodov prinesli kakšen šopek. Mama me je vedno pohvalila in ga dala v vazo (če ga nisem že sama), a v primerjavi z bratovimi mojstrovinami so bili moji šopki vedno razmršeni in le bolj za silo spravljeni skupaj.

Nekoč sva z bratom opazovala paglavce v bližnji mlaki, ki je danes ni več. Šla sem preblizu in končala v vodi. Mlaka ni bila večja od malo večje luže, a naokoli je bil še pas močvirnato namočene zemlje, jaz pa tudi nisem imela več kot štiri ali pet let. Ni bilo druge, domov je bilo treba, moje rdeče kavbojke so bile preveč mokre in zelene za kaj drugega.

Tudi iger, ki smo se jih šli okoli hiše, smo poznali veliko.

Skrivalnice so bile super. Na eni strani mogočne lipe si moral stati (če je an ban.. izbral ravno tebe) in šteti do sto. Nikoli nisem goljufala, zato sem se pa naučila šteti zelo hitro.
Tako dobro smo poznali kotičke okoli doma, a še vedno jih je bilo tako rekoč nešteto, kamor si se lahko skril. Včasih je bilo sredi igre treba »nekam iti«. Tako nerada sem tekla noter, v strahu, da se bo igra ravno v teh par minutah končala.

Tudi zemljo smo kradli. Igri smo pravzaprav rekli »luna«. Še zdaj slišim prijateljev glas, ko je izgubljal: »Golfivka, golfivka, golfaš, golfaš!« Veliko je bilo že smeha na ta račun.

Zaposlili smo se za celo popoldne.  Šli smo naokoli in nikoli nam ni bilo dolgčas. Ali pa smo v drvarnici igrali karte in potem, ko nam je postalo dolgčas, naredili še kakšno drugo igro. Iz podstavka za cvetlični lonec smo naredili ruleto in igrali za zobotrebce.

Zaradi tega mi je žal, da živim v bloku. V primerjavi s tem, kar smo imeli, sta moja otroka rasla v škatli. Brez gozda tu zraven, brez drvarnice neštetih možnosti in brez družbe, ki bi jo skupaj držale take vezi in toliko doživetij. Ko bi bilo po moje, bi bili vsi otroci kdaj pošteno umazani. Znali bi plezati po drevesih in vsaj trikrat imeli potolčena kolena.

  • Share/Bookmark

12. 12. 2007

Današnja mladina

Zapisano pod: Aktualno, O meni, Prebliski — 1danica - 12. 12. 2007

Na živce mi grejo ugotovitve, kako je mladina danes drugačna, razvajena in še in še.

Pa prav pogosto slišim podobne stvari. In (groza!) včasih jih tudi izrečem. In takrat se počutim resnično stara.

A jaz se ponavadi omejim na tisto posebnost, ki me ravno zmoti.

A da so razvajeni? Ja, mnogi so. Izkoristijo vsako priliko, da jo uberejo po liniji najmanjšega odpora. Lepo vas prosim, a nismo mi pogosto tudi taki? Sploh pa – kdo jih je pa razvadil?

Nič ne pregorevajo za šolo – vsaj mnogi od njih ne. Ne tako kot mi – ups! Saj res, jaz tudi nisem… Oblačijo se, ja no, po modi, mi smo poskušali isto. Samo moda je bila takrat drugačna. Namesto hlač s strašno nizkim pasom (ki so blazno nezdrave, a veste, kaj to pomeni za mehur, ledvica, pa za jajčnike!!) smo nosili precej višje kavbojke, ki so bile tako oprijete, da smo morali leči na posteljo in povleči trebuh noter, da smo jih sploh lahko zapeli. Dosti bolj zdravo!

Šminkajo in barvajo se že.. ja takoj, ko jim pade na pamet. Če v četrtem razredu, potem v četrtem, če šele v petem, pa takrat. Se spomnim sošolke, ki je v drugem ali tretjem razredu prišla z nalakiranimi nohti (nič kričečega, zelo nežno roza), pa učiteljica ni bila čisto ZA in naslednji dan ni več. Hočem reči, da bi tudi katera od nas (jaz osebno sicer res ne) poskusila kaj podobnega, pa pač ne bi šlo skozi.

Zaljubljeni so že… joj – že tam pri dvanajstih, trinajstih se po šoli držijo za roke, okoli ramen, okoli pasu, pa poljubček… Kam smo pršli! Sicer sem jaz prvega fanta res v vrtcu vprašala, če se bo poročil z mano, ampak tisto je bilo čisto nekaj drugega. V šestem razredu pa, no ja, mogoče je bolje, da sem tiho.

Kaj jim še očitajo? Nasploh jim grejo same neumnosti po glavi, no! Ko bi morali biti malo resni, se pogovarjajo samo o fantih (punce), ali kvečjemu o kakšni novi skupini ali pevcu. Ali pa. kje so bile. Ali pa, kam bodo v prihodnjih dneh šle. Se ne more meriti z globokimi pogovori, ki smo jih imeli mi v njihovih letih (pajade!) . Fantje so pa tako ali tako bolj tiho. Le malo stepejo se radi – tako med prjatli!

Preklinjajo… JOOOJ.. a veste kako! Take jim letijo iz ust, le kje jih pobirajo! Vsi mogoči in nemogoči deli telesa in izpeljanke. Moji prijatelji v njihovih letih so sicer bolj pazili, da jih ni slišal kdo, ki bi poskrbel za neprijetne posledice, drugače pa so tudi kakšno močno rekli, da o bratu ne govorim, on je imel eno obdobje, ko jih je pravil najbrž še zlasti meni, da me je jezil… se pravi, da tudi ti niso dosti hujši, pa še zgled so najbrž dobili pri kom iz naše generacije.

Ja, potem mi ostane samo to, da so blazno izbirčni, malo mlajši se igrajo z vsemi mogočimi igračami, sami pa ne znajo nič skupaj spravit, malo večji bi bili pa samo na računalniku! In odgovarjajo, ja to pa res! Pa kakšno muzko poslušajo!

Ne, ne, moram biti poštena! Meni se pogosto zdijo prav smešni in simpatični. Nekaj od zgoraj naštetega je celo res, ampak je čisto normalno. Mnogo je pa tudi mladih z razčiščenimi pojmi glede dela in jela . Mnogo jih je, s katerimi se zlahka pogovarjaš, ker so ravno prav resni in mislijo s svojo glavo. Mnogi so ustvarjalni in te znajo presenetiti. Da se zrihtajo, to mi je celo zelo všeč! Včasih malo pretiravajo, ampak: času čas! Se bodo že našli. Všeč mi je, da se znajo postaviti zase. Z nekoliko potrpežljivosti običajno znižaš tisti njihov neustrezni ton in jih vsaj približno postaviš na pravo mesto. Je pa res, da si več upajo. Mi smo si precej manj – nas je vzgajala neka druga generacija, logično! Ali nam je to šteti bolj v dobro ali v slabo, mi pa ni čisto jasno.

Marsikaj, kar nas moti, je pa tako ali tako v precejšni meri naša zasluga.

Glasba pa, tu sem se a čisto zares zlagala: ne zdi se mi slaba, kar nekaj jih celo poznam, ki poslušajo isto kot jaz, glasbo iz časov, ko je bila le-ta najboljša.

  • Share/Bookmark

6. 12. 2007

Na Miklavžev dan

Zapisano pod: Aktualno, O meni — 1danica - 6. 12. 2007

Ta prijazni stric mi je od vseh najljubši – tako orijeten, preprost in tako naš! Prinese par mandarin, par orehov, bombonov, čokolado in kakšne nogavice, toliko da tudi malo večjim pokaže, da so še otroci, pa celo za mamo se kaj najde.

Nič tako kričeče ni oblečen kot njegov zahodni kolega in presneto malo se pojavlja v medijih. Kot da ga vse to ne briga, pride lepo na deloven dan, da nam polepša jutro in že tečemo vsak po svoje, po poti pa ga polepšamo še komu, če se da.

Božič imam raje bolj po starem – s potico, toplim čajem, kakšno pomarančo,  s polnočnico (najlepše, če je pot malo zasnežena) in s tistimi, ki jih imam rada. Darila mi nekako ne grejo zraven.

Sem pa predlanskim šla v tem času v Ljubljano in srečala prijatelja iz otroških dni: nasmejan se je med otroki popeljal Dedek Mraz in jim delil bombone. Otroci so po stari navadi zapeli nekaj pesmic, vsi skupaj pa so polepšali mrzel večer. Ja, tudi za Dedka Mraza moram reči, da mi je prav simpatičen. Najstarejši od treh stricev je sicer k nam prišel za Miklavžem, ampak nas je tolikokrat razveselil, da tega ne smem kar pozabiti.

Božička sicer nimam preveč v čislih: naj mi božič pusti lep, miren in brez navlake. Kako je drugod, je pa stvar drugih. Upam, da boste prijazni do prijaznih mož, pa da bodo tudi oni do vas in da bo vaš december umirjen in lep.

  • Share/Bookmark

30. 11. 2007

Zdravo svet!

Zapisano pod: O meni — 1danica - 30. 11. 2007

Čisto zares: zdravo svet! Blogovski svet, tu za pisalno mizo moje sobe in drugih podobnih sob!
Nekoč (že davno) sem bila čisto majhna. Od takrat se spomnim toliko neumnosti, toliko neverjetno nepomembnih podrobnosti, da druge (pa ne več tako pogosto kot bi bilo fajn) nekaj časa spravljam v smeh, nekaj časa pa skoraj v obup… Koga pa briga, katere risanke so bile po televizija v letu od predlanskega predlanskim od takrat, ko mi je bilo pet ali šest let! Risanke so bile v resnici sicer samo kako leto ali dve prej,  meni se je pa to zdelo grozovito daleč, čeprav sem se jih živo spomnila – ni bil namreč kakšen “Tomindžeri”, ampak Disneyeve umetnine s Pepetom, Mikijem in ostalimi… Še danes jih vidim, kako so tekli po nekih črnobelih lojtrah z nekimi kanglicami v rokah, barva se je pa polivala, da so bili čisto popackani!

Kakor koli že… Igrala sem se ponavadi s sestro in bratom. Kot kakšen nepotreben privesek sem se jima znala obesiti za pete in takoj teči tožarit mami, če  mi kaj ni bilo prav. Saj ne, da bi kaj pomagalo. Pa tudi prav fajn sta bila. Sestra je bila moj advokat, ko sem kaj ušpičila, brat je pa še meni rekel, naj ne povem doma, če sem mu JAZ kaj naredila. Pa je bilo s tožarjenjem hitro konec.

Menda se je brat naučil brati, ker se je sestra naveličala glasnega branja zvečer. Sploh so bile pa njej všeč že druge knjige. Meni se je pa zdelo, da se moram, ker je znal on.  Dve leti starejši je znal marsikaj. Narediti stojo na glavi, na primer. Rezultat: še danes jo znam! Je bilo pa res bistveno bolj enostavno pri dvajsetih ali tridesetih …. kilah! Potem je napisal nekaj pesmic. In že v drugem ali tretjem razredu sem naštudirala, kaj pomeni, da se besede lepo rimajo. Nisem blestela, pa vseeno.

Danes smo že vsak na svojem koncu, ko se vidimo, je pa vendar lepo. In kar je bilo takrat zdavnaj, bo vedno nekako v nas.

Brat dandanes piše blog. Naš ati je pisal nekaj čisto drugega, pa se je tudi potrudil in stvar prav lepo spravil skupaj. Upam torej, da je kaj v genih in sem tudi jaz kaj dobila. Čisto možno tudi, da je res tako, kajti tudi moja deklica piše blog.

Tisto zgoraj sem napisala, da povem kaj o sebi, bloga pa ne bom pisala, ker ga on piše! Nak! Ne bom delala stoje na glavi :)

Pisala ga bom, ker mi ravno paše in kadar se mi bo zazdelo, da je tako fajn. Navsezadnje sem že dobrih trideset let nazaj napovedala, da bom nekaj konkretnega napisala! Sicer sem rekla, da bo knjiga, pa kaj!

Zaenkrat bo tudi blog čisto v redu.

  • Share/Bookmark

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |