Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

6. 03. 2009

Dolgčas na TV

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 6. 03. 2009

Ne morem se hvaliti, da takrat, ko mi program ni všeč, ugasnem škatlo in grem. Ne, tako pametna, še manj pridna, pa jaz nisem. Ali se prepričam, da je to moj čas za lenarjenje (npr. petek popoldne je prav en čuden čas za pametne opravke) in seveda poiščem nekaj sprejemljivo neumnega, puhlega, čas preganjajočega, ali pa naštudiram, kako bom svoj čas vendarle koristno porabila in poleg tega še kaj pospravim (seveda potem programa ne spremljam tako pozorno), skuham ali zlikam.

Ste že kdaj opazili, kako ekrana samega pravzaprav ne vidite, le tisto, kar se na njem odvija. Pa tudi, če ste nanj bolj pozorni in se ga vsakih par dni usmilite s kakšno krpo, je ta šmentana zadeva hudo privlačna – in to ne samo za primerke moje vrste.

Tako sem danes, ko sem hotela pogledati poročila (ja, včasih jih pogledam, čeprav vedno redkeje), na televiziji dobila čisto nekaj drugega – lepo pokrajino s hribčki, drevesom, živalicami (ovčke? krave?) in čudovitim sončkom:

(klikni za povečavo)

Hitro sem sklenila, da pustim stvar pri miru in je niti ne prižgem. Ta program je čisto v redu in še najbolj pomirja – če odštejem nelagodje ob misli, koliko prahu se je nabralo, ne da bi opazila. Zdaj ga seveda ni več tam.

  • Share/Bookmark

9. 01. 2009

Kaj je smešno?

Zapisano pod: Prebliski, Zabava — 1danica - 9. 01. 2009

Včasih te kakšna taka prilika kot je Silvestrovo s “pripadajočim” Dedkom Mrazom spravi v dobro voljo še za doooolgo časa. Seveda za kaj takega potrebuješ ustrezno mero smisla za humor – tako da se vsaj malo znaš nasmejati tudi sebi

Kaj je torej smešno? Ali vsaj malce hecno?

Prvič sem se smejala, ko sem videla kaj mi je po tehtnem premisleku prinesel Dedek Mraz – eno precej veliko toaletno torbico, v njej pa en kup izdelkov Pro age. Saj veste – ker lepota ni omejena z leti. LOL!

Zdaj se pa vsakič, ko se tuširam, perem lase in podobno, sprašujem:

Kako za vraga jim je padlo na pamet na embalažo za PRO AGE tiskati besedilo s TAKIMI MINIMALNIMI črkami?!  Lol prav zares – le kaj naj s tem počne ena taka starina, kot sem jaz?

  • Share/Bookmark

1. 01. 2009

Moj najljubši spomenik

Zapisano pod: Prebliski — 1danica - 1. 01. 2009

Če ima človek svojo najljubšo jed, najljubšo barvo in žival, zakaj ne bi imel še najljubšega spomenika?

Tistega, ki mu je bil od vseh spomenikov, ki si jih je kdaj imel priložnost ogledati, najbolj všeč? Morda to res ni najbolj običajno, ampak nič zato. Ko sem na neki ekskurziji videla ta spomenik (veste morda, kje?), sem takoj rekla, da je od vseh napisov ta najbolj na mestu.

Zakaj ravno zdaj? To fotografijo imam že dlje časa. Nanjo me je spomnil nek drug zapis. Ko sem sliko posnela, sem se potrudila, da je napis viden dovolj dobro, da se ga da prebrati. V dneh, ko drug drugemu želimo vse dobro, bi res lahko malo pomolili še zase, pri tem pa priznali, da je namen, ki nam ga priporoča tale spomenik, ravno pravi.  :)

  • Share/Bookmark

23. 12. 2008

Kava kavica kofetek

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 23. 12. 2008

Prav čudežna je ta tekočina. Tako prija navsezgodaj. Prijazno te prebudi, da lahko zaćneš nov dan.
Pa še en zelo pomemben stranski učinek ima. Iz neznanega razloga jo je veliko lepše piti v družbi kot sam. Zato je nemalokrat povod za klepet, za tisto dušno hrano, ki tako dobro dene kot prigrizek, ko postaneš med obroki malce lačen.

Zato mi je v veselje skuhati jo vsako jutro in jo spiti v družbi sodelavk. In ja, prav fino se mi zdi, če rečejo, da se njim zdi fino, da je že kuhana. Popoldne jo bom spila pa v drugačni dobri družbi.

  • Share/Bookmark

22. 12. 2008

Šit ej!

Zapisano pod: O meni, Prebliski, Zabava — 1danica - 22. 12. 2008

Vse mi gre narobe:

Tehtnica se mi je pokvarila – kadar koli stopim nanjo, mi pokaže nekaj čudnega. Bo treba popravit.

Ura nam prehiteva. Če zvečer sklenem, da bom šla malo prej spat kot ponavadi, pa še sploh zašiba, packa nemarna, ravno tako zjutraj, ko se mudi sina spraviti na vlak!

Koledar se vrti kot kakšen ventilator – komaj dobro razmislim o planih za oktober, november, je že konec decembra tu, pa jovo na novo!

Bankomat me ne mara: vedno mi vrže ven kakšno čudno cifro, ki mi sploh ni všeč.

Po moje oddajam kakšno sevanje, ki ni kompatibilno z elektroniko okoli mene: še števček na blogu crkne, komentarji pa marsikateri dan sploh ne funkcionirajo več.

Grem kar spat.

  • Share/Bookmark

21. 12. 2008

Kaj v novem letu pričakujete od učencev?

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 21. 12. 2008

Tako se je glasilo vprašanje mini ankete, na katero smo odgovarjali učitelji.

»Hja, da bodo normalni,« je bil moj ne preveč posrečen odgovor. Neposrečen zato, ker bi potreboval še celo interpretacijo. Taka sem. Rečem. Bleknem. Nič nisem rekla narobe, lahko pa komu tako zveni, a ne?

Čisto resno: ne pričakujem, da bodo že v začetku januarja sledili svojim mnogim dobrim sklepom (tisti, ki jih bodo naredili) in postal vzorni, nadvse pridni, delavni, vedno vljudni in obzirni ter dvignili svoje povprečje za eno ali kar dve oceni. Ne bodo nehali »pozabljati« domačih nalog, niti zapravljati svoje ustvarjalnosti za izmišljanje izgovorov (»Nisem mogel narediti domače naloge, ker sem posodil zvezek sošolcu, ki je manjkal v šoli, pa mi ga je pozabil prinesti nazaj…« – ja priden, ne, da pomagaš sošolcu, le kako naj dokažem, da ni bilo res tako) in opravičil za spraševanje (»Prosim, ne me vprašat, včeraj me ves dan ni bilo doma, ker smo s starši šli iskat…« kar koli že… v Ljubljano, Italijo itd. »…in smo prišli šele ob enajstih zvečer domov«). Ne pričakujem njihove popolne preobrazbe.

Še naprej bodo otroci in najstniki, še naprej bodo pridni in malo manj pridni, še naprej nas bodo razveseljevali in nam žrli živce, delali napake in nas presenečali z odlično opravljenim delom. Delali bodo dobre sklepe in se trudili, vmes pa na to pozabili, ko se jim pač ravno ne bo dalo.

Ob vsem tem bodo rastli. Kot smo mi. Upam, da bodo delali, kar je zanje dobro, in se ob tem imeli lepo. In bodo čisto normalni – z vsemi normalnimi odstopanji. Danes, v letu 2009 in naprej.

  • Share/Bookmark

18. 12. 2008

Psiho 20 008

Zapisano pod: Prebliski, miks — 1danica - 18. 12. 2008

(18 000 let pozneje ali Pogled v prihodnost in nazaj, 2. del)

Med enkami in ničlami po glavi skačejo misli in brez pisala lezejo iz glave na belo površino. O zelenih poljanah in jasnini sveže umitega jutra, ki ga je prinesla nevihta, pa o bosih nogah otrok, ki so uživali brezskrbnost zgodnjih otroških let, preden so šli v šolo. Lezejo kot sir iz preobloženega toplega sendviča in vsaka se ugnezdi poleg drugih. Čakajo na hvaležne poglede tistih, ki bi jih prebrali in se utapljali v njihovi nostalgiji. Na tiste, ki bi se še raznežili ob klasičnih okrasnih pridevnikih in primerjavah, zaradi katerih so opisi narave bolj umetniški in bolj živi, polnejši in všečni ljubiteljem klasične literature.

V glavi se dogajajo naključna srečanja množice podob in misli prehitevajo ena drugo. Iščejo še kakšen izhod na plano, da bi se izognile gneči, ki jih polni z enegijo, a jih hkrati tudi utesnjuje.

In besede opišejo srečno ljubezen, ekstazo in zadovoljstvo družinskega življenja, pa nedoumljivost globine oči lastnega potomca, preden sam izgovori prve glasove. Pa nepričakovano romanco in spreminjanje človeka v letih zorenja in staranja. Opišejo bolečino neprijetnih spoznanj, ko odkriješ, da ni samo svet slabši, kot bi moral biti – tudi zase bi veliko raje verjel, da si prijaznejši, manj sebičen in zloben in boljši nasploh.

Dneve bi se lahko pretapljale izkušnje v stavke. Skupaj s spomini in čustvi in neverjetno modrostjo bi bogatile dneve vseh, ki preprazen čas mečejo stran in ne vedo, kaj bi z njim in s sabo, dokler ne začnejo uničevati stvari, soljudi in sebe. Polnile bi ure tistih, ki bi iskali kakovostno razvedrilo med delom in spanjem, nekaj, kar bi dalo vrednost njihovemu bivanju. Budile bi misli, ki spijo, da bi možgani še naprej mislili in srce še naprej čutilo.

Le beli čuvaji podobnih primerkov so hvaležni za avtomate, ki beležijo take odvečne izlive. Sami še vedno zdravi in prisebni skrbijo za tiste, ki se jim v glavah dogajajo velike stvari. Za tiste, ki jih je čas povozil in bi se še vedno radi izražali in notranjost svoje lobanje delili s celim svetom.

Še dobro, da za to ni več treba papirja – še kakšnih osemnajst tisoč let nazaj bi vse tiste drobne lise iz miselnega stroja škatle s smešnimi kartušami prenesle na tanke liste, ki bi se nabirali v velike kupe, ti pa bi potem na policah lovili prah. V času, ko so človeštvo še mučile alergije, je bilo to prav smešno neumno početje.

Potrebe po čem takem ni več – izginila je skupaj z mnogimi drugimi, zato so sodobna bivališča lahko vedno brezhibna in prijazna svojim prebivalcem in njihovim sterilnim umom.

  • Share/Bookmark

16. 12. 2008

Pogled v prihodnost in nazaj

Zapisano pod: Aktualno, O meni, Prebliski — 1danica - 16. 12. 2008

Sedem let mi je bilo. Prvi razred. Takole sama pri sebi sem sklenila dvoje: ko odrastem ne bom ne zdravnica ne tršica. Prvo se mi je zdelo pretežko, včasih moraš namreč narediti kaj, kar tistega, ki mu to počneš, tudi boli. Ne bo šlo. Drugo pa – pri norenju po razredu se mi ni zdelo, da bi bila kdaj rada tista, ki bi morala tako mularijo miriti in krotiti. In to že takrat, ko smo bili pravzaprav dokaj pridni in čisto prijazni otroci, ki so doma in okrog doma vendarle imeli dovolj priložnosti pokuriti zdravo mladostno energijo.

Za prvo ni bilo nikoli posebnega strahu – kaj takega se sploh ne bi moglo zgoditi. Drugo se pa ni zgodilo samo zato, ker so vmes spremenili poimenovanje. Tako danes nisem tršica ampak gospa učiteljica. Pravzaprav samo učiteljica, ker je vse skupaj predolgo.

Predstavljala sem si še marsikaj. Življenje sem si zamišljala podobno, kot sem ga poznala. Hišo in vsaj tri otroke, na primer.

Nisem si pa predstavljala, da bo pri hiši (se pravi v našem stanovanju)  toliko telefonov, kolikor je nas, in še eden za povrhu. Tudi, če bi si, ne bi pomislila, da bo tak telefon zdržal le nekaj časa, potem pa bomo brez posebnih travm nabavili drugega. Nisem si mislila, da bo pri hiši razen televizijskega še kakšen ekran, pred njim – pod njim pardon! – pa škatla, ki bo tiho mlela in me neopazno pritegnila, zabavala in zaposlila, občasno pa nas celo spravila v slabo voljo s preprostim dejstvom, da je samo ena. Niti v sanjah si ne bi mislila, da moje sporočilo lahko v trenutku pride nekam na drug konec sveta, ali da bom lahko kar doma lično natisnila nekaj, kar bom sama natipkala. Ali da lahko slike in besede pripravim za projekcijo in mi ni treba striči nobenih revij in časopisov samo za to, da bomo v razredu imeli o čem govoriti. Pa da v fotoaparat ne boš dal filma, slike si boš pa ogledal kar na ekranu – vseeno jih boš pa lahko razvil za v album ali pa naročil kar knjigo s slikami, ki si jih posnel. Kdo bi si misli, da bodo še mnogo let po končani gradnji do hiš in blokov vlekli nove kable za nove stvari, ki jih stanovalci hočejo uporabljati. Ali da bodo te stvari na veliko ponujali in te prepričevali, kako zelo jih potrebuješ. In ne bi si mislila takrat, da mi bo kaj takega tako zelo všeč…

In besedila o reševanju kitov v srednji šoli dobijo čisto nov pomen. »Save the environment« je bila vsako leto neizogibna tema vsaj enega poglavja pri angleščini. Naša zavest je bila bogatejša za skrb za velike vodne sesalce, ki  jih brezobzirno pobijajo in celo za poznavanje negativnih učinkov pirotehničnih sredstev, ki jih, roko na srce, od blizu takrat skorajda videli nismo. Tako kot kitov ne.

Nič pa nas ne bi moglo pripraviti na goro škatel moderne tehnologije, ki se kopičijo samo zato, ker razvoj gre dalje, na gore papirja, ki v najboljšem primeru gre potiskan in pomečkan nazaj v predelavo samo zato, ker je tako enostavno tiskati in fotokopirati, tako, da ga  v dobi, ko ga potrebujemo manj, porabimo bistveno več kot prej. In nikoli ne bi uganila tam v prvem razredu – pa tudi mnogo kasneje ne – da bo svet kdaj prepreden s kabli, nad njim pa bodo krožili sateliti, da bi zapolnili še zadnje luknje, ki nepovezane z ostalim svetom hlepijo po komunikaciji z njim.

Prvi razred. Danes se ne počutim prav dosti pametnejša. Kaj bo čez toliko let, kolikor jih je preteklo od takrat? Kaj bo današnji prvošolček lahko napisal na blog pri mojih letih? Oziroma – kam bo to lahko napisal? Bo imel razlog za kaj takega? Kakršen koli motiv? Kaj pa čez sto let, čez tisoč? Čez osemnajst tisoč let?

Takrat se bodo morda dinozavri spraševali, zakaj smo izumrli. Potem bodo pa našli kakšen strežnik in še par osebnih računalnikov in bodo ugibali o nezemljanih, ki so jih zanesli k nam. Ali pa bodo po ustnem izročilu prenesli spomin na čase, ko so se otroci v prvem razredu lovili in zganjali hrup. Ampak v tehno svetu morda ne bo več čisto normalno, če ti bodo možgani preveč delali v to smer.

  • Share/Bookmark

29. 11. 2008

Koga ne maram

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 29. 11. 2008

Si mlad in neumen, pa se zaljubiš, poročiš, imaš otroke… (ob-la-di, ob-la-da, life goes on…bra… la la how the life goes on…) Vmes se lahko še pošteno odljubiš in še kaj, dejstvo je, da se ti je življenje za vedno spremenilo.

Kajti ti mladički neumorno rastejo, pogruntajo vsakič kaj novega in te presenečajo. Pri enem letu je to kakšna nova beseda, pri treh kakšen neverjeten stavek, pri dvajsetih… hja, pri dvajsetih je to nekoliko drugače. Pa pri sedemnajstih tudi.

Mladina ima namreč svoje poglede in prav neznansko lepo se ti zdi, ko vidiš da popolnoma pa le niso drugačni od tvojih. Imajo svoj način življenja. Lepo, da kakšno stvar bolje potuhtajo, kot si jo ti v njihovih letih. Ali kdajkoli sploh. Imajo prijatelje, ki jih včasih spoznaš le bežno, a se ti iz pripovedovanja zdi, da so najbrž prav v redu ljudje. In spet se ti fino zdi.

Pa se zgodi in se ta mladina tudi zaljubi. Nočeš preveč težiti in sitnariti. Lepo je spoznati še tega drugega mladega človeka. Fajn. Še enkrat. Z vsemi skrbmi in pozitivnimi čustvi, ki so (najbrž) v taki situaciji običajna. Če se spomnim sebe pri šestnajstih, sedemnajstih… bogpomagaj!

Torej si s tem mladeničem daš roko, ali s to mladenko, drug drugemu se predstavita… Naprej se mi zdi, da se pač pogovarjaš čisto običajno. Kako drugače? Siliti se ne maram, kjer se mi zdi, da bo komu nerodno, malce mi ni jasno, komu je bolj, drugače pa nič posebnega – sem si mislila. Dokler…

Še eno presenečenje! Izvedela sem, da baje teh ljudi ne maram.

Kako, da samo jaz tega nisem vedela? Res, da ne hodim naokoli z nasmeškom od ušesa do ušesa, ampak veste kaj! Da koga ne bi marala, bi pa že morala imeti kakšen pošten razlog. To pri meni ne gre tako na hitro. Ali imam v resnici tako čuden fris?

Tudi, če napišeš komentar, preberi le, kar zares napišem v odgovoru nanj. Če se ne strinjam s tabo, še ne pomeni, da te ne maram.  :)

  • Share/Bookmark

7. 09. 2008

Klobasa

Zapisano pod: Prebliski — 1danica - 7. 09. 2008

S svojima otrokoma se ne morem sporazumeti o rabi pravih izrazov, kar se klobas tiče. Tistemu, čemur rečem jaz en konec, onadva pravita ena klobasa. Zame pa je ena klobasa isto kot en par, kar nikakor ni isto kot dve klobasi. Moram pa priznati, da stvar pripelje do čudnih ugotovitev: en konec ima potem dva konca, ki pa sama nimata konca, ker sta konca ona sama in se torej končata sama na sebi. Po tej (stari) terminologiji lahko poješ tudi pol konca, kar v življenju razen pri klobasah nima prav nobenega smisla: stvar se konča ali pa ne.

  • Share/Bookmark

12. 08. 2008

Vsaj še enkrat bi rada doživela…

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 12. 08. 2008

…da bi se lepim in čudovitim stvarem čudila. Majhnim rožicam in velikim katedralam, Davidu, Sikstinski kapeli, Sejalcu in umetelno izdelanim pisanicam. Ampak ne morem: videla sem jih že na slikah, toliko je bilo že napisanih o njih, in ja – neverjetno, da nekateri znajo ustvariti tako čudovite stvari in iskreno jih občudujem, ampak tudi na to dejstvo sem se že navadila.

Želim si, da bi se začudila, ko bi izvedela, kaj hudega je nekdo storil. Saj ne, da me ne bi ganilo  – srce me boli, ko slišim za kakšnega Fritzla. Ampak v svojem odraslem dojemanju občutim, da se to dogaja neprestano in na vseh koncih sveta. Med vsemi dobrimi, prijaznimi ali vsaj dokaj normalnimi ljudmi se sprehajajo Fritzli, Mladići, pa razni packoni, ki si s krvjo sicer ne bi mazali rok, a ljudi drugače spravijo na kolena in jim zlomijo duha. Torej – nič ne bo. Vse grde in hude novice so bile že slišane in kakor naj mi bo hudo, da je tako, me zlepa nobena ne spravi na rob solz.

Želim si slišati vic, ki bi me spravil v smeh in v krohot. Saj se včasih zgodi – ampak, resnici na ljubo, toliko sem jih že slišala, da je le redko kateri nov, bolj ali manj vsi konci so pa predvidljivi in pričakovani.

Želim si prebrati basen z moralnim naukom, ki bi ga lahko brez zadržka sprejela – o tem, da boš lepše živel, če boš pošten, na primer. Ali če boš več delal in če boš do soljudi prijazen. Ampak meni najprej pridejo na misel izjeme, ki to že dolgo niso več.

In kako zelo si želim gledati, kako obujajo nekaj, kar se je začelo v antiki, in tako uživati ob tem, kot sem nekoč.Čisto zares si želim verjeti, da ljudje to počnejo, ker si želijo tistega, kar se zaradi neštetih misic skoraj smešno sliši: miru na svetu in prijateljstva med narodi. Da bi se ustavili vsi spopadi in stvari reševali mirno. Da bi vsaj s prizadevanji na športnih prizoriščih poslali svetu sporočilo, da se da tudi tako – brez sile.

Rada bi verjela, da deklica, ki zna čudovito zapeti himno, zasluži priznanje že zaradi tega, čeprav ni najlepša med najlepšimi. In da zastava pomeni ponos naroda in lahko izrazi veselje ob uspehu, ne da bi koga zmotila.

Želim si uživati ob dosežkih organizatorjev vedoč, da so to sami dobronamerni ljudje, in da so prebivalci te mogočne države navdušeni nad dogajanjem, od katerih imajo sami koristi in ki jim dviga ponos.

In, saj res: zelo zelo si želim, da bi še kdaj, ko bom videla športnika, ki si pribori nenavadno veliko prednost pred tekmeci, najprej pomislila, kako je dober in kako trdo je najbrž garal za ta uspeh.

  • Share/Bookmark

7. 08. 2008

Ko smo že pri smehu…

Zapisano pod: Prebliski, Zabava — 1danica - 7. 08. 2008

… bom naredila nekaj, kar mi večinoma gre na živce, zato tega nisem naredila še NIKOLI. In sicer bom sem prilepila link do mojega najljubšega videa na Youtube…

http://www.youtube.com/watch?v=GwriOyQf1EA

A si upate trditi, da to ni smešno?

  • Share/Bookmark

Smejmo se!

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 7. 08. 2008

Smeh je ena od najbolj sprščujočih človeških aktivnosti. Sploh. In spraviti ljudi v smeh je skoraj umetnost.

Skoraj – kajti nekateri se bodo smejali bolj ali manj vsemu. Ljudje so včasih pač pretirano prijazni in prizanesljivi. Cenijo že sam trud »vsmehspravljalca«in če jih smešnost vicev ne zlomi,  da bi se zakrohotali na ves glas, potem bodo od sebe dali vsaj en tak spodoben prijazen smehec, da ga bo vendarle slišati. To še bolj drži, če se ljudje bojijo, da bo drugače uničeno dobro razpoloženje ob sicer pomembnem in prijetnem dogodku, kot je rojstni dan, ali – bognedaj – poroka. Takle smehec bomo pa ja spravili skupaj!

Spomnim se časa, ko mi je bilo tam okoli devet let, moj dve leti starejši brat jih je moral torej imeti enajst. Na večdnevnem obisku pri sorodnikih nama je včasih postalo dolgčas in ena od najinih igric (veliko bolj zanimiva kot npr. množenje na pamet) je bila tale:

Brat: Dajva se smejat!
Jaz: V redu.
On: Ha ha.
Jaz: Ha ha ha.
Če sva se potrudila, sva prišla do šisto pravega stresajočega, zvijajočega smeha. In je bilo smešno. Kaj? Ja smeh, vendar!

Večkrat nama je pomagal naš ati. Pogruntavščina mu je šla na živce in temu primerno je reagiral:«Ja, nehajta že vendar!«
In lahko si mislite, da je potem kar bruhnilo iz naju. Ni bilo več pomoči. Kar trgalo naju je. Pa sva se morala umiriti, ampak, milo rečeno, je kar trajalo. Ker vsega si pa tudi ne moreš ukazati, kajne? A vam ne bi šlo na živce, če bi se dva smejala kar tako, samo da se? Ampak po tistem, ko sva bila kregana, sva se zato, ker je bilo smešno.

Med orodji za spravljanje v smeh mi najprej pridejo na misel vici. Šale. Take in drugačne. Čeprav se v svojem izražanju izogibam opolzkim, nespodobnim izrazom in kletvicam, je včasih kaj od tega nujno za dober vic. Celo črni humor.  Potem pa tak vic poveš počasi in »z guštom«, resno in ravno prav napeto. In če je dober in ti uspe, si obilno in glasno nagrajen z odzivom. Na televiziji je kar nekaj dobrih komikov, ki to obvladajo.

Meni je pa še bolj všeč nekaj drugega. Nekaj nezapisljivega – ali mi bo morda vsaj malo uspelo?

Všeč mi je humor trenutka. Tisti humor, ki kot iskrica vžge celo mašinerijo odzivov, vzklikov, nasmeškov, pripombic ter vprašanj, ko nekdo nečesa  ni slišal, ker se že vsi smejijo. Humor, ko na nek stavek, podatek ali kar koli že, kot nalašč pade domislica, ki spada ravno tja, kot puzli, ki naredijo pravo sliko. Ampak nekdo se je mora ravno pravi trenutek spomniti! Tako je nekoč sodelavka planila v smeh (najbrž še najbolj zato, ker je bilo nepričakovano), ko sem ji na vprašanje »Koliko žličk?« (sladkorja v kavo) odgovorila »Osem, ampak bogvari pomešat!«

Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje, pravijo. Ali pa ima najdaljše kable. V srednji šoli sem imela sošolko, ki je imela močan glas, temu primerno se je tudi smejala precej glasno. Nekoč smo bili v gledališču in med igro so povedali tudi vic. Ampak ravno konec ji je pa ušel, ti šment! Med vsesplošnim smehom je ona spraševala sosedo: »Kaj je rekel? Kaj je rekel?« Seveda se je soseda morala vsaj malce zresniti, da ji je lahko odgovorila. Torej je Majda izvedela konec ravno, ko je dvorani malce potihnilo. Potem se pa zasliši njen gromki: »Ho ho ha ha! Ha ha ha ! » In seveda je cela publika brez problema ponovila vajo.

Tudi sicer je ena najbolj smešnih stvari videti (in slišati) druge, kako se smejijo. Kajti nekateri ljudje se smejijo celi: ni jim nerodno (zakaj tudi?) pokazati širok nasmeh ali se krohotati na vsa usta, da se trese cel stol, če sedijo, da se trese ves špehek in tak smeh je presneto nalezljiv. Zelo prijetno in zelo priporočljiva terapija za družbe s prenapetim ozračjem.

  • Share/Bookmark

25. 07. 2008

Vonj po pivu

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 25. 07. 2008

Pri pivu me vedno znova preseneti (a imam že tako slab spomin ali kaj?), da mi včasih prav zadiši, da si ga z užitkom privoščim, kozarec, ki ostane prazen, pa prav grdo smrdi. Se to le meni tako zdi?

Kozarec z ostankom piva in njegove pene me s svojim vonjem spomni na kavbojke in srajco po kakšnem žuru, z ostankom pijače, ki je šla čez rob in z vonjem cigaret. Spomni me na nered po popivanju in na pobiranje kozarcev po mizah.

Pri tem je nabolj smešno, da pravzaprav nimam takih izkušenj. Le nos me s svojimi zaznavami dostikrat prav nostalgično popelje kam, kjer sem bila komaj kdaj, pa še to pred mnogo mnogo časa.

Tiste cunje, ki so smrdele po pijači in tobaku, nikakor niso bile moje. Tobak še, saj se zlomek zavleče vsepovsod, če si kolikor toliko blizu vsaj enega kadilca. Pijača pa ne. Ravno danes sem pomislila, ko me je nekdo spomnil na prijateljico, ki je bila del naše družbice (sedem ali osem punc), da smo bile pravzaprav prav nenormalno pridne. Žur ja – popivanje ne. Tobak – mislim, da ena ali dve. Ampak to ne pomeni, da, na primer, nisem nikoli bila v družbi manj treznih od mene. Ali da si nisem našla fanta, ki ga rad pije. Ta s fantom – ja, to je bila štorija zase. Pa ne prav dolga.

Tisto pobiranje kozarcev z miz – kakšne kelnarce nisem nikoli špilala. Za kaj takega sem baje veliko prenerodna. Prav zaradi mene so kozarci pri naši hiši potrošni material.

Se pa spomnim, kako smo v srednji šoli, ko je bil naš razred na vrsti, organizirali ples. Dvorana je bila stara, ampak zakon, za šankom smo stregli sredstva proti žeji in pivo je šlo kot po tekočem traku. Ko je bilo vsega konec, smo pobrali steklenice naokoli, zlili še kakšen zapuščen kanec piva in vse lepo pospravili. Kar se je kje polilo, pa je dražilo nosnice z že zgoraj omenjenim vonjem. A srednjo šolo smo že zapustili in to ne včeraj, letos smo praznovali dvajseto obletnico z zamikom – v resnici je minilo že dvaindvajset let.

Ampak pivo imam pravzaprav rada. Včasih. »Na vsake kvatre enkrat«. Takole zvečer, ko vem, da se mi ne bo treba še kam odpeljati in da sem končala, kar sem se namenila narediti na ta dan.

Potem si hladno pivo postavim na mizo, nalijem v kozarec in prav počasi spijem. Prijetna grenkoba se razleze po ustih in ne maram misliti na to, kako to pravzaprav redi. Kruh v kozarcu, pravijo. Pa kaj!

Nisem pijana. Le utrujenost se zavleče prav tja noter v kosti in skupaj z mano lenobno počaka, da je dneva prav zares konec.

Le mizo potem takoj spraznim in kozarec grem prav hitro pomit.

  • Share/Bookmark

15. 06. 2008

Zamašek za kad, kondomi in obilica spodnjega perila

Zapisano pod: Prebliski, Zabava — 1danica - 15. 06. 2008

S hčerjo sva preživeli en prav humoren večer. Pa nisva šli niti v gledališče, niti v kino. Še televizija ni imela nič pri tem.

Ne. Iz knjižnice sem ji prinesla knjigo, za katero me je prosila, in skupaj sva jo malo prelistali. Se pravi, listala je hči, tu pa tam je prebrala kaj na glas, smejali sva se pa skupaj.Prav paše med njenim učenjem. Sicer zna biti pa tudi tisto še kar zabavno. Joooj! Jaz bi tudi študirala!

Pa še knjiga ni bila taka, da bi ji pripisal salve smeha. Moja deklica (20 let  :) ) se namerava poleti v prijetni družbi odpraviti na potovanje. Zanima jo Črna Gora. Nekdo ji je priporočil knjigo o Črni Gori, ki je napisana kot turistični vodnik. V angleščini.

Saj ostalo bi še šlo: napisali so, kaj si splača ogledati, naštetih je nekaj krajev, ki se jih spomnim s svojega maturantskega izleta. Lepo.

“No, da vidimo! What to take…” je začela brati, kaj naj bi človek nesel s sabo, če potuje v Črno Goro. Potem, ko se cepiš proti otroški paralizi, tifusu in tetanusu, se ve. Proti steklini se ne cepiš, moraš pa hitro poiskati zdravniško pomoč, če te nazadnje doleti ravno ta. Khm. In obvezna oprema?

  1. Obvezno moraš s sabo imeti zamašek za kopalno kad. Ker ne piše, kako velik, sklepam, da je dobro imeti več velikosti, da boš “zadel pravo”. Kajti nekateri tipi nastanitev tega ne nudijo. Na voljo vam bo sicer kad, vendar brez zamaška. In še namig: če ga pozabite, uporabite kovance!!
  2. sveče – ne piše zakaj, lahko samo ugibam.
  3. baterije in baterijsko svetilko (potem sem pa pri sveči narobe ugibala  :shock: )
  4. vato – pojma nimam!!
  5. brisačo (jaz ponavadi vzamem več kot eno)
  6. veliko spodnjega perila (najbrž za ljudi, ki so sicer vajeni na dopustu to oprati)
  7. tampone in kondome – le kje bi jih sicer dobili v eni Črni Gori?
  8. polaroidno kamero – na podeželju ljudje užvajo, če jim na njihovo prošnjo na hitro naredi fotografijo
  9. kompas (turist? saj mogoče sem pa jaz čudna)
  10. plenice za dojenčkePoleg teh so naštete še druge stvari – od maske do drsalk in repelenta… a midve sva že ta seznam podaljšali s komentarji in ugibali, kaj si mora človek misliti, kam da gre… Je pa res, da od tistega maturantskega nisem bila tam in … saj pravim – mogoče sem pa jaz čudna. Mogoče pa ravno v Črni Gori ne gradijo novih supermarketov in hipermarketov ampak gre vse strmo navzdol. Knjiga namreč sploh ni tako stara (druga izdaja – 2005, prva je bila menda kakšnih deset let prej).

    Ko sva že vse premleli, sem hotela vedeti, od kod je avtor, pa mi ni čisto jasno. Knjigo je izdala angleška založba, natisnili so jo pa v ZDA. Angležinja, bi rekla.

    Če potujete kaj v tisto smer, se torej le dobro opremite in cepite se proti vsemu mogočemu. Jaz pa grem jutri v knjižnico pogledat, če je ista avtorica napisala tudi kaj o Sloveniji.

  • Share/Bookmark

4. 06. 2008

Koncert

Zapisano pod: Prebliski — 1danica - 4. 06. 2008

Lena kot sem, mora zmeraj kdo drug poskrbeti, da se udeležim kakšne kulturne zadeve.

“Greš z mano na predstavitev knjige?” me  je zadnjič vprašala sodelavka. Žal res zadnji trenutek. Tako pa res ne znese.

Danes sem pa dobila vabilo, ki ga nisem mogla prezreti. Lično vabilce v kuverti, osebno izročeno – kako bi mogla? In sem šla. In ni mi žal.

Ko na televiziji zaslišim kaj podobnega, priznam: hitro zamenjam program. Ampak takole!

Tile mladi ljudje – šest jih je bilo – ob koncu glasbene šole pokažejo, kaj znajo. In znajo. Lepše oblečeni in bolj resni kot ponavadi, že takoj pokažejo, da je to zanje posebna priložnost. Prsti tečejo in na obrazu jim piše, da so tudi s srcem zraven. Malce treme. Pa vseeno dovolj samozavestno in s pravo gotovostjo. Tako da lahko resnično uživaš. Niti pol procenta tega ne bom nikoli znala.  Zato niti ne poskušam, kajti glasbo imam rada in skušam biti do nje prijazna.

Majhna, kot sem, sem se kar potopila v oblazinjeni sedež.

Etuda pa Sonatina na klarinetu, Fuga na klavirski harmoniki, pa klavir s koračnico in Sanjarijami, pa Belo in črno! Osemnajst skladb se je zvrstilo. Z nasmeški, prikloni, zadrego ob napakah… jaz bi zmrznila, deklica pa se je zbrala in igrala naprej… bravo! Mladi glasbeniki so nas začarali in zdelo se mi je, kot da čas ne mineva, hkrati pa je skoraj dve uri tako rekoč preskočil. Misli so mi begale od obrazov do instrumentov, do občutka iluzije, kajti nemogoče se mi je zdelo, da prsti zmorejo nekaj, čemur oči ne zmorejo slediti.

Starši poslušajo, vsi ponosni na svoje otroke, na delo, ki so ga opravili, in h kateremu so marsikaj prispevali tudi sami.

Zahvale mentorjem. Kratke, duhovite, od srca.

Privoščila sem vsem skupaj veselje ob misli, da so danes nekaj dokončali. Pripeljali so do konca, kar so začeli že pred leti.

  • Share/Bookmark

3. 06. 2008

Kako je to lepo!

Zapisano pod: Prebliski — 1danica - 3. 06. 2008

Zelena trava. Sveže pokošena.
Na tej travi, na tej zelenici pa pet ali šest otrok .
Lovijo se.
Tečejo sem in tja.
Eden prime drugega za roke in ga v zraku zavrti.
V hipu se zmenijo, kaj bodo počeli in kam bodo šli.
Cvilijo, kričijo, kličejo eden drugega, skratka nekoliko so glasni.
Upam, da ne bodo nikogar motili. Mene ne.
Izvem, da so menda vsi iz našega bloka.

SKRATKA:

Po dolgem času je pred našim blokom spet živ žav. A ni to lepo?

  • Share/Bookmark

28. 05. 2008

Sodobna tehnologija :)

Zapisano pod: Prebliski — 1danica - 28. 05. 2008

Sodobna tehnologija je tako pripravna zadeva! Po računalniku tipkam in se lahko zmotim petnajstkrat in še večkrat, samo premaknem se tja, kjer je kaj narobe, pa popravim! Super! Ni beljenja, brisanja, pretipkavanja in podobnih neumnosti. Če potrebujem kakšno stvar v dveh izvodih, jo pač dvakrat natisnem ali pa natisnem in fotokopiram. Če mi pa zmanjka idej, kar po internetu pobrskam, da vidim, kaj je komu drugemu padlo na pamet.

Televizija! Kaj vse vidimo dandanes! Od živali – od tega, kako pobijajo med sabo, do podrobnosti o tem, kako delajo nove. Mogoče čisto vsega res ne bi bilo treba, no. Potem pa še vse mogoče traparije, ki jih počnejo ljudje. Ah! Kar ugasnila bom.

Pa telefoni! To je ena najbolj pripravnih stvari sploh! Z mobilcem dokličem moja tamala dva (samo še po letih) kadar koli – no, skoraj. Tako da lahko vprašam, kaj bi za kosilo, in se potem jezim, ker ne vesta, kaj bi in jima na koncu ne bo nič prav. Vsaj sinetu ne. Pa tudi onadva mene – da  mi povesta kaj novega. Če drugega ne, vsaj to, kaj naj prinesem iz trgovine. Ali pa sem namesto taksista – če, na primer poči guma pri kolesu. Hja! Bo že!

Še hišni telefon je postal ena taka zelo udobna zadevca: dvigneš, se sprehodiš do sobe ali kamor koli že, in se pomeniš v miru. Nič več žice, ki bi te “privezala” k telefonu, če bi rad govoril.

Moja otroka se jezita name, da mobija ne nosim s sabo. To ni čisto res, večinoma ga. Če ga pa kdaj pozabim, me bosta ravno tisti dan skoraj zagotovo poklicala in ugotovila, kako in kaj. Tako zjutraj hitro popokam par nujno nujnih stvari in jih zmečem v torbo: denarnico, mobi, peresnico, blok… Poberem še ključe in …  gremo!

Po vsem naštetem vprašam: ALi je kaj čudnega, če vestna, kakor sem, ko nikakor nočem česa pozabiti, nekega jutra v šoli odprem torbo in presenečena iz nje potegnem… HIŠNI TELEFON???

Vsaj nasmejali smo se tisti dan. Ena taka štorija pri nas namreč privleče še deset drugih. Taki smo.

  • Share/Bookmark

22. 05. 2008

ZAPRAVLJEN DAN

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 22. 05. 2008

Ja, Dare, kakšen dan je res tak, kot pišeš. Jaz potem razmišljam takole, čeprav to najbrž ni tisto, kar si ti mislil:

Ko kakšen dan prehodim kar tako

Najprej ena noga, druga kar za njo,

Le ker je treba, ne ker bi hotela,

Ker mi drugega ne kaže, niti ne bi smela,

ko na pamet najbolj nujno postorim,

in ne pomaga, če sama nase se jezim,

če kmalu vem, da bo neizpolnjen plan,

sem kriva sama,  da je zapravljen dan,

ko se trudno vlečejo kosti

in glava spi z odprtimi očmi

in čaka čaka, da se dan konča,

da odsanja do naslednjega,

takrat pomislim na število dni

ki bo nekoč presneto blizu kraju

kar so zdaj na koledarju le smeti,

podobno bo oddaljenemu raju.

Pa še s spoznanjem tistega trenutka

bi tega dneva najbrž ne rešila,

niti se ne bi znebila

tega slabega občutka!

  • Share/Bookmark

22. 04. 2008

Saj se nimam slabo, ampak…

Zapisano pod: Aktualno, O meni, Prebliski — 1danica - 22. 04. 2008

… danes sem bila v službi (par besed bi se res dalo na to temo, ampak končno nič tako posebnega), na hitro sem skupaj spravila kosilo, sina sem peljala sem in tja, da je opravil par stvari, pa še sama sem skočila na banko,  dragemu sem skuhala čaj in ga malo pohecala, da sva se skupaj malo nasmejala, preletela sem par strani na internetu, pobrala suho perilo, videla Housa, kako je bil spet tečen, in… kaj že? Še par stvari, mogoče, nobena od njih ni bila tako posebna, da bi jo kam zapisala. Pred šesto sem vstala, zdaj je skoraj enajst in TO JE TO? Pa kaj je z mano?

Treba bo kaj ukreniti, drugače bom na smrtni postelji iz vsakega preživetega desetletja vedela za doživetja in dejanja, ki bi napolnila samo kakšen teden. Kar bi seveda pomenilo, da sem ostali čas v veliki meri zapravila, kajne?

Ko sem imela kakšnih šest let, je bil vsak dan tako poln in zdelo se mi je, da med enim in drugim rojstnim dnevom mine cela večnost! Kje je že peti, da o četrtem sploh ne govorimo! In starejši (recimo petdeset, šestedeset let stari) so po moje morali biti že od nekdaj taki, kakršne sem spoznala, zapomnila sem si tudi, koliko let ima moja mama in to je postalo tako trdno dejstvo, kot število planetov v osončju. Za to pa vemo, da se ne bo nikoli nikoli spremenilo – s perspektive tistih šestih let.

Kasneje so leta tekla malo hitreje, ampak tam po srednji šoli (še ne tako dolgo nazaj – Aja? A  že 26 let?!) so pa kar zbezljala. Pa ne, da se počutim stara, le tiste cifre na koledarju mi v povezavi s tistimi na mojih dokumentih dajejo neke čudne rezultate. Pa vidim nekdanje sošolke s srednje šole, spomini so kot od včeraj in NIČ MI NI JASNO! Meni se ne zdi, da jih imam toliko!

Še enkrat – nisem stara, sploh se ne ubadam s tem. Le premisliti bom morala, zakaj za kakšnim dnevom ostane tako bore malo.

Ampak rešitev bi bila na vsak način dvorezna. Pri psihologiji smo se učili (in vem, da je res), da ti bolj ostane v spominu čas, ko si počel veliko ali se ti je veliko stvari dogajalo. Iz istega razloga ti pa ta čas tudi HITREJE MINE!

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |