Pri pivu me vedno znova preseneti (a imam že tako slab spomin ali kaj?), da mi včasih prav zadiši, da si ga z užitkom privoščim, kozarec, ki ostane prazen, pa prav grdo smrdi. Se to le meni tako zdi?

Kozarec z ostankom piva in njegove pene me s svojim vonjem spomni na kavbojke in srajco po kakšnem žuru, z ostankom pijače, ki je šla čez rob in z vonjem cigaret. Spomni me na nered po popivanju in na pobiranje kozarcev po mizah.

Pri tem je nabolj smešno, da pravzaprav nimam takih izkušenj. Le nos me s svojimi zaznavami dostikrat prav nostalgično popelje kam, kjer sem bila komaj kdaj, pa še to pred mnogo mnogo časa.

Tiste cunje, ki so smrdele po pijači in tobaku, nikakor niso bile moje. Tobak še, saj se zlomek zavleče vsepovsod, če si kolikor toliko blizu vsaj enega kadilca. Pijača pa ne. Ravno danes sem pomislila, ko me je nekdo spomnil na prijateljico, ki je bila del naše družbice (sedem ali osem punc), da smo bile pravzaprav prav nenormalno pridne. Žur ja – popivanje ne. Tobak – mislim, da ena ali dve. Ampak to ne pomeni, da, na primer, nisem nikoli bila v družbi manj treznih od mene. Ali da si nisem našla fanta, ki ga rad pije. Ta s fantom – ja, to je bila štorija zase. Pa ne prav dolga.

Tisto pobiranje kozarcev z miz – kakšne kelnarce nisem nikoli špilala. Za kaj takega sem baje veliko prenerodna. Prav zaradi mene so kozarci pri naši hiši potrošni material.

Se pa spomnim, kako smo v srednji šoli, ko je bil naš razred na vrsti, organizirali ples. Dvorana je bila stara, ampak zakon, za šankom smo stregli sredstva proti žeji in pivo je šlo kot po tekočem traku. Ko je bilo vsega konec, smo pobrali steklenice naokoli, zlili še kakšen zapuščen kanec piva in vse lepo pospravili. Kar se je kje polilo, pa je dražilo nosnice z že zgoraj omenjenim vonjem. A srednjo šolo smo že zapustili in to ne včeraj, letos smo praznovali dvajseto obletnico z zamikom – v resnici je minilo že dvaindvajset let.

Ampak pivo imam pravzaprav rada. Včasih. »Na vsake kvatre enkrat«. Takole zvečer, ko vem, da se mi ne bo treba še kam odpeljati in da sem končala, kar sem se namenila narediti na ta dan.

Potem si hladno pivo postavim na mizo, nalijem v kozarec in prav počasi spijem. Prijetna grenkoba se razleze po ustih in ne maram misliti na to, kako to pravzaprav redi. Kruh v kozarcu, pravijo. Pa kaj!

Nisem pijana. Le utrujenost se zavleče prav tja noter v kosti in skupaj z mano lenobno počaka, da je dneva prav zares konec.

Le mizo potem takoj spraznim in kozarec grem prav hitro pomit.

Zapeljem navzdol, mimo črpalke in naravnost v lužo. Videla sem jo od daleč. Nič posebnega. Luža. Le da je bila tako globoka, da me skoraj popolnoma ustavila. Joj, jader pa nimam, sem pomislila. Avto gre dalje, nekaj v njegovih črevih nekoliko pocvili, potem pa neha. Spomnim se, kako sem pred leti po podobnem vremenu po globokih lužah na razkopani cesti prevozila kakšnih dvajset kilometrov, da sva s prijateljico šli na obletnico konca srednje šole. Ker mature mi nismo imeli.

Zapeljem na avtocesto. Morda bo nehalo. Pa ne neha. Poropota po strehi. Pa še malo. In se vsuje. Ropota, da ne slišim nič drugega. Šipe se orosijo, da sredi julija vklopim ventilator in gretje do konca -nič drugega ni pomagalo. Radio je brez veze. Nima smisla, ker danes ne lovi, ampak samo škripa. In ker ga tako ali tako ne bi bilo slišati.

Na naši krasni avtocesti, ki to ni, ne peljem sto na uro, kot mi velikodušno dovoljujejo predpisi - ker ne vidim predse, bo osemdeset čisto zadosti. Kot sredi meglenega dne z očmi lovim črto po sredini, pa je ni. Le voda se odbija od asfalta. Brisalci ne utegnejo opraviti vsega. Za mano je še nekdo. Nič živčen ni videti, a čez nekaj časa me le prehiti. Dohitim nekoga drugega. V manjšem avtu, ki je pa novejši in zagotovo boljši od mojega. Ne bom prehitela, se mi res ne da. Če osemdeset, pa osemdeset. Šit! Kdaj sem prišla tako blizu? Avto se je ustavljal, pa brez zavor - ali mu pa lučke ne delajo - naj zaviram? Pred leti se mi je to na mokri cesti maščevalo. Pritisnem - čisto nežno. Ostanem na razdalji. Kaj bo naredil oni za mano, ki vozi kamp prikolico? Pride malo bliže, bo šlo? Bo, bo. Aha, saj zdaj pa oni Poljaki pred mano zavijajo desno, lahko pospešim…. o ne, pa ne grejo! Lepo se spet zapeljejo bolj na levo in ne proti lrpalki. Le kaj si mora misliti oni za mano? Zdaj grem pa jaz desno in ven… o, Poljaki  tudi - ali so Francozi, tiste črke na tablici so mini mini - o ne, pa ne grejo… Še enkrat so se premislili, ampak zdaj me ne gane, oni s prikolico pa tudi kaže, da nimajo problemov…

Dež poneha in zdaj ne bi smelo biti problemov s črto. Ampak kot zakleto: sonce je naravnost pred mano. Nič zaspano še bi, saj ni še noč ampak nevihta, pa še ta je minila. Med vso sivino je kot da bi svetilo skozi luknjo v nebu in meni naravnost v oči. Najbrž se igra z zrcalcem in mi nagaja z zajčkom. Še dobro, da sem na koncu avtoceste. Tam bolj daleč pa strela še vedno riše pajčevino čez nebo.

A nevihta? Kje je kakšna nevihta? Malo je že res mokro po cesti. A prišla sem na cilj in potem spet domov.

Ko sem se še blizu doma ustrašila, da se bo avto ustavil, se ni. Ko se mi je na hitri cesti zdelo, da me bo kar kam zaneslo, sem vendarle peljala ob črti, ki je nisem videla. Ko sem se znašla med dvema avtoma in je spredni nepričakovano ustavljal, se mi je vse izšlo tako lepo, da še pošteno živčna nisem postala. Od vsega hudega je ostalo le par kapelj, ki so me zmočile.

Tudi doma je bilo podobno: hči je varno prišla domov, sin se tudi danes ni polomil na kolesu, pri vsem treskanju nam ni nikamor treščilo, niti se me pri vsej obilici pikajočih letečih bitij tu okoli ni prijelo nič takega, kar bi mi grozno škodilo. Še glava me ne boli. Še ko je klicala mama, je ni nič matralo. Le dvajset domačih jajc je dobila od sosede za nek star kruh, ki sem ga ji prinesla,  in kar precej jih bo šlo za žlikrofe.

Ja, konec koncev je bil krasen dan - tako poln dobrih novic, da bilo že prav dati za eno mašo.

Ne. Iz knjižnice sem ji prinesla knjigo, za katero me je prosila, in skupaj sva jo malo prelistali. Se pravi, listala je hči, tu pa tam je prebrala kaj na glas, smejali sva se pa skupaj.Prav paše med njenim učenjem. Sicer zna biti pa tudi tisto še kar zabavno. Joooj! Jaz bi tudi študirala!

Pa še knjiga ni bila taka, da bi ji pripisal salve smeha. Moja deklica (20 let  ) se namerava poleti v prijetni družbi odpraviti na potovanje. Zanima jo Črna Gora. Nekdo ji je priporočil knjigo o Črni Gori, ki je napisana kot turistični vodnik. V angleščini.

Saj ostalo bi še šlo: napisali so, kaj si splača ogledati, naštetih je nekaj krajev, ki se jih spomnim s svojega maturantskega izleta. Lepo.

“No, da vidimo! What to take…” je začela brati, kaj naj bi človek nesel s sabo, če potuje v Črno Goro. Potem, ko se cepiš proti otroški paralizi, tifusu in tetanusu, se ve. Proti steklini se ne cepiš, moraš pa hitro poiskati zdravniško pomoč, če te nazadnje doleti ravno ta. Khm. In obvezna oprema?

1. Obvezno moraš s sabo imeti zamašek za kopalno kad. Ker ne piše, kako velik, sklepam, da je dobro imeti več velikosti, da boš “zadel pravo”. Kajti nekateri tipi nastanitev tega ne nudijo. Na voljo vam bo sicer kad, vendar brez zamaška. In še namig: če ga pozabite, uporabite kovance!!
2. sveče - ne piše zakaj, lahko samo ugibam.
3. baterije in baterijsko svetilko (potem sem pa pri sveči narobe ugibala  )
4. vato - pojma nimam!!
5. brisačo (jaz ponavadi vzamem več kot eno)
6. veliko spodnjega perila (najbrž za ljudi, ki so sicer vajeni na dopustu to oprati)
7. tampone in kondome - le kje bi jih sicer dobili v eni Črni Gori?
8. polaroidno kamero - na podeželju ljudje užvajo, če jim na njihovo prošnjo na hitro naredi fotografijo
9. kompas (turist? saj mogoče sem pa jaz čudna)
10. plenice za dojenčke

    Poleg teh so naštete še druge stvari - od maske do drsalk in repelenta… a midve sva že ta seznam podaljšali s komentarji in ugibali, kaj si mora človek misliti, kam da gre… Je pa res, da od tistega maturantskega nisem bila tam in … saj pravim - mogoče sem pa jaz čudna. Mogoče pa ravno v Črni Gori ne gradijo novih supermarketov in hipermarketov ampak gre vse strmo navzdol. Knjiga namreč sploh ni tako stara (druga izdaja - 2005, prva je bila menda kakšnih deset let prej).

    Ko sva že vse premleli, sem hotela vedeti, od kod je avtor, pa mi ni čisto jasno. Knjigo je izdala angleška založba, natisnili so jo pa v ZDA. Angležinja, bi rekla.

    Če potujete kaj v tisto smer, se torej le dobro opremite in cepite se proti vsemu mogočemu. Jaz pa grem jutri v knjižnico pogledat, če je ista avtorica napisala tudi kaj o Sloveniji.

“Greš z mano na predstavitev knjige?” me  je zadnjič vprašala sodelavka. Žal res zadnji trenutek. Tako pa res ne znese.

Danes sem pa dobila vabilo, ki ga nisem mogla prezreti. Lično vabilce v kuverti, osebno izročeno - kako bi mogla? In sem šla. In ni mi žal.  

Ko na televiziji zaslišim kaj podobnega, priznam: hitro zamenjam program. Ampak takole!

Tile mladi ljudje - šest jih je bilo - ob koncu glasbene šole pokažejo, kaj znajo. In znajo. Lepše oblečeni in bolj resni kot ponavadi, že takoj pokažejo, da je to zanje posebna priložnost. Prsti tečejo in na obrazu jim piše, da so tudi s srcem zraven. Malce treme. Pa vseeno dovolj samozavestno in s pravo gotovostjo. Tako da lahko resnično uživaš. Niti pol procenta tega ne bom nikoli znala.  Zato niti ne poskušam, kajti glasbo imam rada in skušam biti do nje prijazna.

Majhna, kot sem, sem se kar potopila v oblazinjeni sedež.

Etuda pa Sonatina na klarinetu, Fuga na klavirski harmoniki, pa klavir s koračnico in Sanjarijami, pa Belo in črno! Osemnajst skladb se je zvrstilo. Z nasmeški, prikloni, zadrego ob napakah… jaz bi zmrznila, deklica pa se je zbrala in igrala naprej… bravo! Mladi glasbeniki so nas začarali in zdelo se mi je, kot da čas ne mineva, hkrati pa je skoraj dve uri tako rekoč preskočil. Misli so mi begale od obrazov do instrumentov, do občutka iluzije, kajti nemogoče se mi je zdelo, da prsti zmorejo nekaj, čemur oči ne zmorejo slediti.

Starši poslušajo, vsi ponosni na svoje otroke, na delo, ki so ga opravili, in h kateremu so marsikaj prispevali tudi sami.

Zahvale mentorjem. Kratke, duhovite, od srca.

Privoščila sem vsem skupaj veselje ob misli, da so danes nekaj dokončali. Pripeljali so do konca, kar so začeli že pred leti.

SKRATKA:

Po dolgem času je pred našim blokom spet živ žav. A ni to lepo?

Televizija! Kaj vse vidimo dandanes! Od živali - od tega, kako pobijajo med sabo, do podrobnosti o tem, kako delajo nove. Mogoče čisto vsega res ne bi bilo treba, no. Potem pa še vse mogoče traparije, ki jih počnejo ljudje. Ah! Kar ugasnila bom.

Pa telefoni! To je ena najbolj pripravnih stvari sploh! Z mobilcem dokličem moja tamala dva (samo še po letih) kadar koli - no, skoraj. Tako da lahko vprašam, kaj bi za kosilo, in se potem jezim, ker ne vesta, kaj bi in jima na koncu ne bo nič prav. Vsaj sinetu ne. Pa tudi onadva mene - da  mi povesta kaj novega. Če drugega ne, vsaj to, kaj naj prinesem iz trgovine. Ali pa sem namesto taksista - če, na primer poči guma pri kolesu. Hja! Bo že!

Še hišni telefon je postal ena taka zelo udobna zadevca: dvigneš, se sprehodiš do sobe ali kamor koli že, in se pomeniš v miru. Nič več žice, ki bi te “privezala” k telefonu, če bi rad govoril.

Moja otroka se jezita name, da mobija ne nosim s sabo. To ni čisto res, večinoma ga. Če ga pa kdaj pozabim, me bosta ravno tisti dan skoraj zagotovo poklicala in ugotovila, kako in kaj. Tako zjutraj hitro popokam par nujno nujnih stvari in jih zmečem v torbo: denarnico, mobi, peresnico, blok… Poberem še ključe in …  gremo!

Po vsem naštetem vprašam: ALi je kaj čudnega, če vestna, kakor sem, ko nikakor nočem česa pozabiti, nekega jutra v šoli odprem torbo in presenečena iz nje potegnem… HIŠNI TELEFON???

Vsaj nasmejali smo se tisti dan. Ena taka štorija pri nas namreč privleče še deset drugih. Taki smo.

Ko kakšen dan prehodim kar tako

Najprej ena noga, druga kar za njo,

Le ker je treba, ne ker bi hotela,

Ker mi drugega ne kaže, niti ne bi smela,

ko na pamet najbolj nujno postorim,

in ne pomaga, če sama nase se jezim,

če kmalu vem, da bo neizpolnjen plan,

sem kriva sama,  da je zapravljen dan,

ko se trudno vlečejo kosti

in glava spi z odprtimi očmi

in čaka čaka, da se dan konča,

da odsanja do naslednjega,

takrat pomislim na število dni

ki bo nekoč presneto blizu kraju

kar so zdaj na koledarju le smeti,

podobno bo oddaljenemu raju.

Pa še s spoznanjem tistega trenutka

bi tega dneva najbrž ne rešila,

niti se ne bi znebila

tega slabega občutka!

Doma nekoliko pomigam tam po kuhinji, kar mi sicer ne diši, nekoliko polikam in take malenkosti, precej rada sem pa tu, kjer sem zdaj. Tudi kavč mi ni preveč zoprn. Ravnokar sem prišla od tam. Med “Letalcem” sem popravljala preverjanje in sem že skozi več kot polovico. Potem sem malo pobrskala po spletu in zdaj nekako blogam.

Torej ni čudno, da se počutim kot knedl. Aja, ker me večinoma prav  dobro ne poznate - jem že od nekdaj rada. Deset palačink, šest velikih češpljevih cmokov in mojih dobrih dvajset kil - kje so tista leta! Pa to sta samo dve stvari, ki ju imam rada. Dve, ki ju ne bi marala, bi komaj našla! Mama je bila upravičeno užaljena, ko so mi na sistematskem pregledu v tretjem razredu napisali, da sem podhranjena.

Ampak! Leta tečejo in palačinke in cmoki se ne stresejo in ne pokurijo tako kot nekoč. O ne! Prav varčno se shranijo tja okoli pasu, da slučajno ne bi  organizem potratno ravnal z dragocenim gorivom. Jaz mu ga pa prav radodarno dolivam.

Dobro je, če imaš koga, ki te razume. “Joooj, prav dobro bi bilo iti malo hodit, a?” pravim. “Veš da res, ” pravi sodelavka.  Popoldne pozvoni mobi, na hitro se zmeniva in greva.

Danes je bilo pohajkovanje nekoliko drugačno. Odkrila sem nove steze tu okoli, kjer sicer živim že kakšnih petnajst let, a po gozdu mi nikoli ni bilo prijetno hoditi sami. Poleg tega je ravno takrat, ko sva bili “na štartu”, začelo rositi in groziti z dežjem in nevihto.

“Ah kaj, saj nisva iz cukra!”, pa sva šli! In vreme naju je dražilo tiste tričetrt ure ali še malo več, kaplje so neenakomerno padale po majici in po laseh, a niso ustavile ne nog, ne jezika, tako da sva kar hodili in klepetali. Vmes je parkrat zagrmelo, kaj močneje pa ni začelo padati, dokler nisva prišli domov.

Tako! Nekoliko sem popravila moje knedlaste navade. Jutri pa naprej!

Treba bo kaj ukreniti, drugače bom na smrtni postelji iz vsakega preživetega desetletja vedela za doživetja in dejanja, ki bi napolnila samo kakšen teden. Kar bi seveda pomenilo, da sem ostali čas v veliki meri zapravila, kajne?

Ko sem imela kakšnih šest let, je bil vsak dan tako poln in zdelo se mi je, da med enim in drugim rojstnim dnevom mine cela večnost! Kje je že peti, da o četrtem sploh ne govorimo! In starejši (recimo petdeset, šestedeset let stari) so po moje morali biti že od nekdaj taki, kakršne sem spoznala, zapomnila sem si tudi, koliko let ima moja mama in to je postalo tako trdno dejstvo, kot število planetov v osončju. Za to pa vemo, da se ne bo nikoli nikoli spremenilo - s perspektive tistih šestih let.

Kasneje so leta tekla malo hitreje, ampak tam po srednji šoli (še ne tako dolgo nazaj - Aja? A  že 26 let?!) so pa kar zbezljala. Pa ne, da se počutim stara, le tiste cifre na koledarju mi v povezavi s tistimi na mojih dokumentih dajejo neke čudne rezultate. Pa vidim nekdanje sošolke s srednje šole, spomini so kot od včeraj in NIČ MI NI JASNO! Meni se ne zdi, da jih imam toliko!

Še enkrat - nisem stara, sploh se ne ubadam s tem. Le premisliti bom morala, zakaj za kakšnim dnevom ostane tako bore malo.

Ampak rešitev bi bila na vsak način dvorezna. Pri psihologiji smo se učili (in vem, da je res), da ti bolj ostane v spominu čas, ko si počel veliko ali se ti je veliko stvari dogajalo. Iz istega razloga ti pa ta čas tudi HITREJE MINE!

Danes je vse drugače. V bolnišnico nisem prišla, ker bi bila bolna. Prišla sem, da bi končno videla bitje, ki je v meni raslo devet mesecev.

Čisto tiho je prišla na svet. Brez joka. Kot bi se ji vse zdelo čisto nekaj običajnega. Le kihnila je čez nekaj časa. Položili so jo poleg mene, njene očke so bile široko odprte, v usta je vtaknila dva prsta in ju vlekla, da je na glas zacmokalo.

Tako vsakdanji dogodek - rojstvo otroka. A v življenju posameznika vendar tako poseben.

Nepojmljivo. Še vsa mlada in neumna - in zdaj sem odgovorna za to majhno bitje? Ljubezen, o kateri pišejo romani, je tako navadna - in tako zelo resnična. Vso te prevzame. Ta otrok je tvoj.

In vendar ni tvoj. Danes, dvajset let kasneje gre po svoje. Vesela sem, ko jo vidim. Vesela, da zna misliti s svojo glavo. Čisto malo bi vendar rada, da bi mislila tudi z mojo. Vesela sem, da mi tega ne zameri.

Lepo in po pameti praznuj! Nič hudega, če si danes nehala biti najstnica, življenje je ravno tako lepo tudi potem. In še kasneje.

Vse najboljše!