Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

5. 11. 2008

Go Obama!

Zapisano pod: Aktualno — 1danica - 5. 11. 2008

Saj nimam časa, ampak tole mi je strašno všeč! Upam, da bo novi ameriški predsednik izkoristil to priložnost in naredil kaj dobrega! Čas bo pokazal, ampak takole, na prvi vtis, kot sem že rekla, mi je res strašansko všeč ta rezultat!

Če drugega ne, so Američani šli preko ustaljenega WASP “sistema”, ko je predsednik moral biti bel anglo-saksonski protestant (White Anglo-Saxon Protestant). Bravo!

  • Share/Bookmark

7. 09. 2008

Klobasa

Zapisano pod: Prebliski — 1danica - 7. 09. 2008

S svojima otrokoma se ne morem sporazumeti o rabi pravih izrazov, kar se klobas tiče. Tistemu, čemur rečem jaz en konec, onadva pravita ena klobasa. Zame pa je ena klobasa isto kot en par, kar nikakor ni isto kot dve klobasi. Moram pa priznati, da stvar pripelje do čudnih ugotovitev: en konec ima potem dva konca, ki pa sama nimata konca, ker sta konca ona sama in se torej končata sama na sebi. Po tej (stari) terminologiji lahko poješ tudi pol konca, kar v življenju razen pri klobasah nima prav nobenega smisla: stvar se konča ali pa ne.

  • Share/Bookmark

24. 08. 2008

Nič zateženega

Zapisano pod: miks — 1danica - 24. 08. 2008

Nič zateženega danes, ko je en tak lep dan. Samo slike in vtisi s potepanja pred kratkim.

 Proti goram sva jo mahnila z mojim dragim. Pa ne peš, čeprav bi nama najbrž ne škodilo – vsaj del poti…

imgp0955.jpg

… si na hitro ogledala trdnjavo, ki je te kraje čuvala v davnih časih…

imgp0963.jpg

… se odpeljala naprej in že pogled navzgor nama je povedal, da bova tega čudovitega dne videla še marsikaj lepega.

 imgp0961.jpg

 Naletela sva na še več dobre družbe:

imgp0998.jpg

 Ne trgajte rožic, ne kradite polžev in sploh … pridni bodte!

imgp1004.jpg

En dolg sprehod… in strašno lep…

 imgp0995.jpg

 …ampak ne glej preveč dol!

 imgp1007.jpg

 … pa proti domu… skozi ta desno luknjo…

 imgp1140.jpg

 Joj, kolk je bil to en lep dan!

  • Share/Bookmark

21. 08. 2008

Blog ni neodvisen medij

Zapisano pod: Aktualno — 1danica - 21. 08. 2008

Moj že ni.

Ne tako, kot portal naše nacionalke, kjer objavijo videoposnetke vseh naših dobitnikov medalj (BRAVO BRAVO!!!) ob vrnitvi v domovino, razen tistega, kjer na sprejemu Primoža Kozmusa (še sploh BRAVO!!!) narod izžvižga Janeza Janšo. Saj res, kaj bi siromaka, ki je povrhu še predsednik vlade, spravljali v zadrego!

Ne tako kot nacionalka, ki ob otvoritvi pediatrične klinike pozabi povedati, da je kup ljudi prav na hitro zdrsnilo v klet (četrto, ne prvo!), potem ko so v dvigalu pritisnili na 5 – za peto nadstropje. Konec koncev bi si še kdo mislil, da je ministrica prezgodaj ukazala opreti dragoceno poslopje. Kakšen pametnjakovič bi stvar celo povezal s prihajajočimi volitvami. Kakšna baraba bi še mislila, da se je podobno zgodilo s tistim tunelom, kjer je ubogi Nemec zastonj poskušal preko SOS telefona sporočiti, kaj mu je zgrmelo na avto.

Ne tako kot brezplačni časopisi (le po kakšni milosti sem deležna takega blagoslova?), kjer je na eni strani slavospev vladi, na sosednji pa kvante, trači in gnojnica, ki se zliva po vseh ostalih.

Ne moj blog ni tako neodvisen. Presneto odvisen je. OD MENE. In ravno zdaj sem se odločila, da sem naštela že dovolj traparij, in ne bom še kakšne, ki mi je še padla na pamet, in me ravno tako jezi. In lahko mi verjamete, da jih je še veliko. Ampak jaz bom nocojšnji zapis končala in moj blog ne more prav nič proti temu!

  • Share/Bookmark

12. 08. 2008

Vsaj še enkrat bi rada doživela…

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 12. 08. 2008

…da bi se lepim in čudovitim stvarem čudila. Majhnim rožicam in velikim katedralam, Davidu, Sikstinski kapeli, Sejalcu in umetelno izdelanim pisanicam. Ampak ne morem: videla sem jih že na slikah, toliko je bilo že napisanih o njih, in ja – neverjetno, da nekateri znajo ustvariti tako čudovite stvari in iskreno jih občudujem, ampak tudi na to dejstvo sem se že navadila.

Želim si, da bi se začudila, ko bi izvedela, kaj hudega je nekdo storil. Saj ne, da me ne bi ganilo  – srce me boli, ko slišim za kakšnega Fritzla. Ampak v svojem odraslem dojemanju občutim, da se to dogaja neprestano in na vseh koncih sveta. Med vsemi dobrimi, prijaznimi ali vsaj dokaj normalnimi ljudmi se sprehajajo Fritzli, Mladići, pa razni packoni, ki si s krvjo sicer ne bi mazali rok, a ljudi drugače spravijo na kolena in jim zlomijo duha. Torej – nič ne bo. Vse grde in hude novice so bile že slišane in kakor naj mi bo hudo, da je tako, me zlepa nobena ne spravi na rob solz.

Želim si slišati vic, ki bi me spravil v smeh in v krohot. Saj se včasih zgodi – ampak, resnici na ljubo, toliko sem jih že slišala, da je le redko kateri nov, bolj ali manj vsi konci so pa predvidljivi in pričakovani.

Želim si prebrati basen z moralnim naukom, ki bi ga lahko brez zadržka sprejela – o tem, da boš lepše živel, če boš pošten, na primer. Ali če boš več delal in če boš do soljudi prijazen. Ampak meni najprej pridejo na misel izjeme, ki to že dolgo niso več.

In kako zelo si želim gledati, kako obujajo nekaj, kar se je začelo v antiki, in tako uživati ob tem, kot sem nekoč.Čisto zares si želim verjeti, da ljudje to počnejo, ker si želijo tistega, kar se zaradi neštetih misic skoraj smešno sliši: miru na svetu in prijateljstva med narodi. Da bi se ustavili vsi spopadi in stvari reševali mirno. Da bi vsaj s prizadevanji na športnih prizoriščih poslali svetu sporočilo, da se da tudi tako – brez sile.

Rada bi verjela, da deklica, ki zna čudovito zapeti himno, zasluži priznanje že zaradi tega, čeprav ni najlepša med najlepšimi. In da zastava pomeni ponos naroda in lahko izrazi veselje ob uspehu, ne da bi koga zmotila.

Želim si uživati ob dosežkih organizatorjev vedoč, da so to sami dobronamerni ljudje, in da so prebivalci te mogočne države navdušeni nad dogajanjem, od katerih imajo sami koristi in ki jim dviga ponos.

In, saj res: zelo zelo si želim, da bi še kdaj, ko bom videla športnika, ki si pribori nenavadno veliko prednost pred tekmeci, najprej pomislila, kako je dober in kako trdo je najbrž garal za ta uspeh.

  • Share/Bookmark

7. 08. 2008

Ko smo že pri smehu…

Zapisano pod: Prebliski, Zabava — 1danica - 7. 08. 2008

… bom naredila nekaj, kar mi večinoma gre na živce, zato tega nisem naredila še NIKOLI. In sicer bom sem prilepila link do mojega najljubšega videa na Youtube…

http://www.youtube.com/watch?v=GwriOyQf1EA

A si upate trditi, da to ni smešno?

  • Share/Bookmark

Smejmo se!

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 7. 08. 2008

Smeh je ena od najbolj sprščujočih človeških aktivnosti. Sploh. In spraviti ljudi v smeh je skoraj umetnost.

Skoraj – kajti nekateri se bodo smejali bolj ali manj vsemu. Ljudje so včasih pač pretirano prijazni in prizanesljivi. Cenijo že sam trud »vsmehspravljalca«in če jih smešnost vicev ne zlomi,  da bi se zakrohotali na ves glas, potem bodo od sebe dali vsaj en tak spodoben prijazen smehec, da ga bo vendarle slišati. To še bolj drži, če se ljudje bojijo, da bo drugače uničeno dobro razpoloženje ob sicer pomembnem in prijetnem dogodku, kot je rojstni dan, ali – bognedaj – poroka. Takle smehec bomo pa ja spravili skupaj!

Spomnim se časa, ko mi je bilo tam okoli devet let, moj dve leti starejši brat jih je moral torej imeti enajst. Na večdnevnem obisku pri sorodnikih nama je včasih postalo dolgčas in ena od najinih igric (veliko bolj zanimiva kot npr. množenje na pamet) je bila tale:

Brat: Dajva se smejat!
Jaz: V redu.
On: Ha ha.
Jaz: Ha ha ha.
Če sva se potrudila, sva prišla do šisto pravega stresajočega, zvijajočega smeha. In je bilo smešno. Kaj? Ja smeh, vendar!

Večkrat nama je pomagal naš ati. Pogruntavščina mu je šla na živce in temu primerno je reagiral:«Ja, nehajta že vendar!«
In lahko si mislite, da je potem kar bruhnilo iz naju. Ni bilo več pomoči. Kar trgalo naju je. Pa sva se morala umiriti, ampak, milo rečeno, je kar trajalo. Ker vsega si pa tudi ne moreš ukazati, kajne? A vam ne bi šlo na živce, če bi se dva smejala kar tako, samo da se? Ampak po tistem, ko sva bila kregana, sva se zato, ker je bilo smešno.

Med orodji za spravljanje v smeh mi najprej pridejo na misel vici. Šale. Take in drugačne. Čeprav se v svojem izražanju izogibam opolzkim, nespodobnim izrazom in kletvicam, je včasih kaj od tega nujno za dober vic. Celo črni humor.  Potem pa tak vic poveš počasi in »z guštom«, resno in ravno prav napeto. In če je dober in ti uspe, si obilno in glasno nagrajen z odzivom. Na televiziji je kar nekaj dobrih komikov, ki to obvladajo.

Meni je pa še bolj všeč nekaj drugega. Nekaj nezapisljivega – ali mi bo morda vsaj malo uspelo?

Všeč mi je humor trenutka. Tisti humor, ki kot iskrica vžge celo mašinerijo odzivov, vzklikov, nasmeškov, pripombic ter vprašanj, ko nekdo nečesa  ni slišal, ker se že vsi smejijo. Humor, ko na nek stavek, podatek ali kar koli že, kot nalašč pade domislica, ki spada ravno tja, kot puzli, ki naredijo pravo sliko. Ampak nekdo se je mora ravno pravi trenutek spomniti! Tako je nekoč sodelavka planila v smeh (najbrž še najbolj zato, ker je bilo nepričakovano), ko sem ji na vprašanje »Koliko žličk?« (sladkorja v kavo) odgovorila »Osem, ampak bogvari pomešat!«

Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje, pravijo. Ali pa ima najdaljše kable. V srednji šoli sem imela sošolko, ki je imela močan glas, temu primerno se je tudi smejala precej glasno. Nekoč smo bili v gledališču in med igro so povedali tudi vic. Ampak ravno konec ji je pa ušel, ti šment! Med vsesplošnim smehom je ona spraševala sosedo: »Kaj je rekel? Kaj je rekel?« Seveda se je soseda morala vsaj malce zresniti, da ji je lahko odgovorila. Torej je Majda izvedela konec ravno, ko je dvorani malce potihnilo. Potem se pa zasliši njen gromki: »Ho ho ha ha! Ha ha ha ! » In seveda je cela publika brez problema ponovila vajo.

Tudi sicer je ena najbolj smešnih stvari videti (in slišati) druge, kako se smejijo. Kajti nekateri ljudje se smejijo celi: ni jim nerodno (zakaj tudi?) pokazati širok nasmeh ali se krohotati na vsa usta, da se trese cel stol, če sedijo, da se trese ves špehek in tak smeh je presneto nalezljiv. Zelo prijetno in zelo priporočljiva terapija za družbe s prenapetim ozračjem.

  • Share/Bookmark

25. 07. 2008

Vonj po pivu

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 25. 07. 2008

Pri pivu me vedno znova preseneti (a imam že tako slab spomin ali kaj?), da mi včasih prav zadiši, da si ga z užitkom privoščim, kozarec, ki ostane prazen, pa prav grdo smrdi. Se to le meni tako zdi?

Kozarec z ostankom piva in njegove pene me s svojim vonjem spomni na kavbojke in srajco po kakšnem žuru, z ostankom pijače, ki je šla čez rob in z vonjem cigaret. Spomni me na nered po popivanju in na pobiranje kozarcev po mizah.

Pri tem je nabolj smešno, da pravzaprav nimam takih izkušenj. Le nos me s svojimi zaznavami dostikrat prav nostalgično popelje kam, kjer sem bila komaj kdaj, pa še to pred mnogo mnogo časa.

Tiste cunje, ki so smrdele po pijači in tobaku, nikakor niso bile moje. Tobak še, saj se zlomek zavleče vsepovsod, če si kolikor toliko blizu vsaj enega kadilca. Pijača pa ne. Ravno danes sem pomislila, ko me je nekdo spomnil na prijateljico, ki je bila del naše družbice (sedem ali osem punc), da smo bile pravzaprav prav nenormalno pridne. Žur ja – popivanje ne. Tobak – mislim, da ena ali dve. Ampak to ne pomeni, da, na primer, nisem nikoli bila v družbi manj treznih od mene. Ali da si nisem našla fanta, ki ga rad pije. Ta s fantom – ja, to je bila štorija zase. Pa ne prav dolga.

Tisto pobiranje kozarcev z miz – kakšne kelnarce nisem nikoli špilala. Za kaj takega sem baje veliko prenerodna. Prav zaradi mene so kozarci pri naši hiši potrošni material.

Se pa spomnim, kako smo v srednji šoli, ko je bil naš razred na vrsti, organizirali ples. Dvorana je bila stara, ampak zakon, za šankom smo stregli sredstva proti žeji in pivo je šlo kot po tekočem traku. Ko je bilo vsega konec, smo pobrali steklenice naokoli, zlili še kakšen zapuščen kanec piva in vse lepo pospravili. Kar se je kje polilo, pa je dražilo nosnice z že zgoraj omenjenim vonjem. A srednjo šolo smo že zapustili in to ne včeraj, letos smo praznovali dvajseto obletnico z zamikom – v resnici je minilo že dvaindvajset let.

Ampak pivo imam pravzaprav rada. Včasih. »Na vsake kvatre enkrat«. Takole zvečer, ko vem, da se mi ne bo treba še kam odpeljati in da sem končala, kar sem se namenila narediti na ta dan.

Potem si hladno pivo postavim na mizo, nalijem v kozarec in prav počasi spijem. Prijetna grenkoba se razleze po ustih in ne maram misliti na to, kako to pravzaprav redi. Kruh v kozarcu, pravijo. Pa kaj!

Nisem pijana. Le utrujenost se zavleče prav tja noter v kosti in skupaj z mano lenobno počaka, da je dneva prav zares konec.

Le mizo potem takoj spraznim in kozarec grem prav hitro pomit.

  • Share/Bookmark

14. 07. 2008

Krasen dan

Zapisano pod: miks — 1danica - 14. 07. 2008

Nebo, kot da se je hotelo skriti pred našimi pogledi: kot da so kaplje sive in ni mogoče videti nič drugega. Kot da so sprale barvo z vsega, kar vidim. Medtem, ko me močijo, zlezem v avto in šele zdaj lahko malo bolje pogledam okoli sebe. Ne briga me za hribe in drevesa, ki niso tako zeleni, kot sem jih vajena. Bolj me zanima cesta. Na živce mi gre, kadar ni lepo suha in moram zaradi tega voziti bolj previdno.

Zapeljem navzdol, mimo črpalke in naravnost v lužo. Videla sem jo od daleč. Nič posebnega. Luža. Le da je bila tako globoka, da me skoraj popolnoma ustavila. Joj, jader pa nimam, sem pomislila. Avto gre dalje, nekaj v njegovih črevih nekoliko pocvili, potem pa neha. Spomnim se, kako sem pred leti po podobnem vremenu po globokih lužah na razkopani cesti prevozila kakšnih dvajset kilometrov, da sva s prijateljico šli na obletnico konca srednje šole. Ker mature mi nismo imeli.

Zapeljem na avtocesto. Morda bo nehalo. Pa ne neha. Poropota po strehi. Pa še malo. In se vsuje. Ropota, da ne slišim nič drugega. Šipe se orosijo, da sredi julija vklopim ventilator in gretje do konca -nič drugega ni pomagalo. Radio je brez veze. Nima smisla, ker danes ne lovi, ampak samo škripa. In ker ga tako ali tako ne bi bilo slišati.

Na naši krasni avtocesti, ki to ni, ne peljem sto na uro, kot mi velikodušno dovoljujejo predpisi – ker ne vidim predse, bo osemdeset čisto zadosti. Kot sredi meglenega dne z očmi lovim črto po sredini, pa je ni. Le voda se odbija od asfalta. Brisalci ne utegnejo opraviti vsega. Za mano je še nekdo. Nič živčen ni videti, a čez nekaj časa me le prehiti. Dohitim nekoga drugega. V manjšem avtu, ki je pa novejši in zagotovo boljši od mojega. Ne bom prehitela, se mi res ne da. Če osemdeset, pa osemdeset. Šit! Kdaj sem prišla tako blizu? Avto se je ustavljal, pa brez zavor – ali mu pa lučke ne delajo – naj zaviram? Pred leti se mi je to na mokri cesti maščevalo. Pritisnem – čisto nežno. Ostanem na razdalji. Kaj bo naredil oni za mano, ki vozi kamp prikolico? Pride malo bliže, bo šlo? Bo, bo. Aha, saj zdaj pa oni Poljaki pred mano zavijajo desno, lahko pospešim…. o ne, pa ne grejo! Lepo se spet zapeljejo bolj na levo in ne proti lrpalki. Le kaj si mora misliti oni za mano? Zdaj grem pa jaz desno in ven… o, Poljaki  tudi – ali so Francozi, tiste črke na tablici so mini mini – o ne, pa ne grejo… Še enkrat so se premislili, ampak zdaj me ne gane, oni s prikolico pa tudi kaže, da nimajo problemov…

Dež poneha in zdaj ne bi smelo biti problemov s črto. Ampak kot zakleto: sonce je naravnost pred mano. Nič zaspano še bi, saj ni še noč ampak nevihta, pa še ta je minila. Med vso sivino je kot da bi svetilo skozi luknjo v nebu in meni naravnost v oči. Najbrž se igra z zrcalcem in mi nagaja z zajčkom. Še dobro, da sem na koncu avtoceste. Tam bolj daleč pa strela še vedno riše pajčevino čez nebo.

A nevihta? Kje je kakšna nevihta? Malo je že res mokro po cesti. A prišla sem na cilj in potem spet domov.

Ko sem se še blizu doma ustrašila, da se bo avto ustavil, se ni. Ko se mi je na hitri cesti zdelo, da me bo kar kam zaneslo, sem vendarle peljala ob črti, ki je nisem videla. Ko sem se znašla med dvema avtoma in je spredni nepričakovano ustavljal, se mi je vse izšlo tako lepo, da še pošteno živčna nisem postala. Od vsega hudega je ostalo le par kapelj, ki so me zmočile.

Tudi doma je bilo podobno: hči je varno prišla domov, sin se tudi danes ni polomil na kolesu, pri vsem treskanju nam ni nikamor treščilo, niti se me pri vsej obilici pikajočih letečih bitij tu okoli ni prijelo nič takega, kar bi mi grozno škodilo. Še glava me ne boli. Še ko je klicala mama, je ni nič matralo. Le dvajset domačih jajc je dobila od sosede za nek star kruh, ki sem ga ji prinesla,  in kar precej jih bo šlo za žlikrofe.

Ja, konec koncev je bil krasen dan – tako poln dobrih novic, da bilo že prav dati za eno mašo.

  • Share/Bookmark

15. 06. 2008

Zamašek za kad, kondomi in obilica spodnjega perila

Zapisano pod: Prebliski, Zabava — 1danica - 15. 06. 2008

S hčerjo sva preživeli en prav humoren večer. Pa nisva šli niti v gledališče, niti v kino. Še televizija ni imela nič pri tem.

Ne. Iz knjižnice sem ji prinesla knjigo, za katero me je prosila, in skupaj sva jo malo prelistali. Se pravi, listala je hči, tu pa tam je prebrala kaj na glas, smejali sva se pa skupaj.Prav paše med njenim učenjem. Sicer zna biti pa tudi tisto še kar zabavno. Joooj! Jaz bi tudi študirala!

Pa še knjiga ni bila taka, da bi ji pripisal salve smeha. Moja deklica (20 let  :) ) se namerava poleti v prijetni družbi odpraviti na potovanje. Zanima jo Črna Gora. Nekdo ji je priporočil knjigo o Črni Gori, ki je napisana kot turistični vodnik. V angleščini.

Saj ostalo bi še šlo: napisali so, kaj si splača ogledati, naštetih je nekaj krajev, ki se jih spomnim s svojega maturantskega izleta. Lepo.

“No, da vidimo! What to take…” je začela brati, kaj naj bi človek nesel s sabo, če potuje v Črno Goro. Potem, ko se cepiš proti otroški paralizi, tifusu in tetanusu, se ve. Proti steklini se ne cepiš, moraš pa hitro poiskati zdravniško pomoč, če te nazadnje doleti ravno ta. Khm. In obvezna oprema?

  1. Obvezno moraš s sabo imeti zamašek za kopalno kad. Ker ne piše, kako velik, sklepam, da je dobro imeti več velikosti, da boš “zadel pravo”. Kajti nekateri tipi nastanitev tega ne nudijo. Na voljo vam bo sicer kad, vendar brez zamaška. In še namig: če ga pozabite, uporabite kovance!!
  2. sveče – ne piše zakaj, lahko samo ugibam.
  3. baterije in baterijsko svetilko (potem sem pa pri sveči narobe ugibala  :shock: )
  4. vato – pojma nimam!!
  5. brisačo (jaz ponavadi vzamem več kot eno)
  6. veliko spodnjega perila (najbrž za ljudi, ki so sicer vajeni na dopustu to oprati)
  7. tampone in kondome – le kje bi jih sicer dobili v eni Črni Gori?
  8. polaroidno kamero – na podeželju ljudje užvajo, če jim na njihovo prošnjo na hitro naredi fotografijo
  9. kompas (turist? saj mogoče sem pa jaz čudna)
  10. plenice za dojenčkePoleg teh so naštete še druge stvari – od maske do drsalk in repelenta… a midve sva že ta seznam podaljšali s komentarji in ugibali, kaj si mora človek misliti, kam da gre… Je pa res, da od tistega maturantskega nisem bila tam in … saj pravim – mogoče sem pa jaz čudna. Mogoče pa ravno v Črni Gori ne gradijo novih supermarketov in hipermarketov ampak gre vse strmo navzdol. Knjiga namreč sploh ni tako stara (druga izdaja – 2005, prva je bila menda kakšnih deset let prej).

    Ko sva že vse premleli, sem hotela vedeti, od kod je avtor, pa mi ni čisto jasno. Knjigo je izdala angleška založba, natisnili so jo pa v ZDA. Angležinja, bi rekla.

    Če potujete kaj v tisto smer, se torej le dobro opremite in cepite se proti vsemu mogočemu. Jaz pa grem jutri v knjižnico pogledat, če je ista avtorica napisala tudi kaj o Sloveniji.

  • Share/Bookmark

4. 06. 2008

Koncert

Zapisano pod: Prebliski — 1danica - 4. 06. 2008

Lena kot sem, mora zmeraj kdo drug poskrbeti, da se udeležim kakšne kulturne zadeve.

“Greš z mano na predstavitev knjige?” me  je zadnjič vprašala sodelavka. Žal res zadnji trenutek. Tako pa res ne znese.

Danes sem pa dobila vabilo, ki ga nisem mogla prezreti. Lično vabilce v kuverti, osebno izročeno – kako bi mogla? In sem šla. In ni mi žal.

Ko na televiziji zaslišim kaj podobnega, priznam: hitro zamenjam program. Ampak takole!

Tile mladi ljudje – šest jih je bilo – ob koncu glasbene šole pokažejo, kaj znajo. In znajo. Lepše oblečeni in bolj resni kot ponavadi, že takoj pokažejo, da je to zanje posebna priložnost. Prsti tečejo in na obrazu jim piše, da so tudi s srcem zraven. Malce treme. Pa vseeno dovolj samozavestno in s pravo gotovostjo. Tako da lahko resnično uživaš. Niti pol procenta tega ne bom nikoli znala.  Zato niti ne poskušam, kajti glasbo imam rada in skušam biti do nje prijazna.

Majhna, kot sem, sem se kar potopila v oblazinjeni sedež.

Etuda pa Sonatina na klarinetu, Fuga na klavirski harmoniki, pa klavir s koračnico in Sanjarijami, pa Belo in črno! Osemnajst skladb se je zvrstilo. Z nasmeški, prikloni, zadrego ob napakah… jaz bi zmrznila, deklica pa se je zbrala in igrala naprej… bravo! Mladi glasbeniki so nas začarali in zdelo se mi je, kot da čas ne mineva, hkrati pa je skoraj dve uri tako rekoč preskočil. Misli so mi begale od obrazov do instrumentov, do občutka iluzije, kajti nemogoče se mi je zdelo, da prsti zmorejo nekaj, čemur oči ne zmorejo slediti.

Starši poslušajo, vsi ponosni na svoje otroke, na delo, ki so ga opravili, in h kateremu so marsikaj prispevali tudi sami.

Zahvale mentorjem. Kratke, duhovite, od srca.

Privoščila sem vsem skupaj veselje ob misli, da so danes nekaj dokončali. Pripeljali so do konca, kar so začeli že pred leti.

  • Share/Bookmark

3. 06. 2008

Kako je to lepo!

Zapisano pod: Prebliski — 1danica - 3. 06. 2008

Zelena trava. Sveže pokošena.
Na tej travi, na tej zelenici pa pet ali šest otrok .
Lovijo se.
Tečejo sem in tja.
Eden prime drugega za roke in ga v zraku zavrti.
V hipu se zmenijo, kaj bodo počeli in kam bodo šli.
Cvilijo, kričijo, kličejo eden drugega, skratka nekoliko so glasni.
Upam, da ne bodo nikogar motili. Mene ne.
Izvem, da so menda vsi iz našega bloka.

SKRATKA:

Po dolgem času je pred našim blokom spet živ žav. A ni to lepo?

  • Share/Bookmark

28. 05. 2008

Sodobna tehnologija :)

Zapisano pod: Prebliski — 1danica - 28. 05. 2008

Sodobna tehnologija je tako pripravna zadeva! Po računalniku tipkam in se lahko zmotim petnajstkrat in še večkrat, samo premaknem se tja, kjer je kaj narobe, pa popravim! Super! Ni beljenja, brisanja, pretipkavanja in podobnih neumnosti. Če potrebujem kakšno stvar v dveh izvodih, jo pač dvakrat natisnem ali pa natisnem in fotokopiram. Če mi pa zmanjka idej, kar po internetu pobrskam, da vidim, kaj je komu drugemu padlo na pamet.

Televizija! Kaj vse vidimo dandanes! Od živali – od tega, kako pobijajo med sabo, do podrobnosti o tem, kako delajo nove. Mogoče čisto vsega res ne bi bilo treba, no. Potem pa še vse mogoče traparije, ki jih počnejo ljudje. Ah! Kar ugasnila bom.

Pa telefoni! To je ena najbolj pripravnih stvari sploh! Z mobilcem dokličem moja tamala dva (samo še po letih) kadar koli – no, skoraj. Tako da lahko vprašam, kaj bi za kosilo, in se potem jezim, ker ne vesta, kaj bi in jima na koncu ne bo nič prav. Vsaj sinetu ne. Pa tudi onadva mene – da  mi povesta kaj novega. Če drugega ne, vsaj to, kaj naj prinesem iz trgovine. Ali pa sem namesto taksista – če, na primer poči guma pri kolesu. Hja! Bo že!

Še hišni telefon je postal ena taka zelo udobna zadevca: dvigneš, se sprehodiš do sobe ali kamor koli že, in se pomeniš v miru. Nič več žice, ki bi te “privezala” k telefonu, če bi rad govoril.

Moja otroka se jezita name, da mobija ne nosim s sabo. To ni čisto res, večinoma ga. Če ga pa kdaj pozabim, me bosta ravno tisti dan skoraj zagotovo poklicala in ugotovila, kako in kaj. Tako zjutraj hitro popokam par nujno nujnih stvari in jih zmečem v torbo: denarnico, mobi, peresnico, blok… Poberem še ključe in …  gremo!

Po vsem naštetem vprašam: ALi je kaj čudnega, če vestna, kakor sem, ko nikakor nočem česa pozabiti, nekega jutra v šoli odprem torbo in presenečena iz nje potegnem… HIŠNI TELEFON???

Vsaj nasmejali smo se tisti dan. Ena taka štorija pri nas namreč privleče še deset drugih. Taki smo.

  • Share/Bookmark

22. 05. 2008

ZAPRAVLJEN DAN

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 22. 05. 2008

Ja, Dare, kakšen dan je res tak, kot pišeš. Jaz potem razmišljam takole, čeprav to najbrž ni tisto, kar si ti mislil:

Ko kakšen dan prehodim kar tako

Najprej ena noga, druga kar za njo,

Le ker je treba, ne ker bi hotela,

Ker mi drugega ne kaže, niti ne bi smela,

ko na pamet najbolj nujno postorim,

in ne pomaga, če sama nase se jezim,

če kmalu vem, da bo neizpolnjen plan,

sem kriva sama,  da je zapravljen dan,

ko se trudno vlečejo kosti

in glava spi z odprtimi očmi

in čaka čaka, da se dan konča,

da odsanja do naslednjega,

takrat pomislim na število dni

ki bo nekoč presneto blizu kraju

kar so zdaj na koledarju le smeti,

podobno bo oddaljenemu raju.

Pa še s spoznanjem tistega trenutka

bi tega dneva najbrž ne rešila,

niti se ne bi znebila

tega slabega občutka!

  • Share/Bookmark

19. 05. 2008

Knedl

Zapisano pod: Aktualno, O meni — 1danica - 19. 05. 2008

Ponavadi sem precej občutljiva, kar se jezika tiče, ampak to se mi zdi še najboljši izraz.  Ne kakšen cmok ali kaj podobnega.

Doma nekoliko pomigam tam po kuhinji, kar mi sicer ne diši, nekoliko polikam in take malenkosti, precej rada sem pa tu, kjer sem zdaj. Tudi kavč mi ni preveč zoprn. Ravnokar sem prišla od tam. Med “Letalcem” sem popravljala preverjanje in sem že skozi več kot polovico. Potem sem malo pobrskala po spletu in zdaj nekako blogam.

Torej ni čudno, da se počutim kot knedl. Aja, ker me večinoma prav  dobro ne poznate – jem že od nekdaj rada. Deset palačink, šest velikih češpljevih cmokov in mojih dobrih dvajset kil – kje so tista leta! Pa to sta samo dve stvari, ki ju imam rada. Dve, ki ju ne bi marala, bi komaj našla! Mama je bila upravičeno užaljena, ko so mi na sistematskem pregledu v tretjem razredu napisali, da sem podhranjena.

Ampak! Leta tečejo in palačinke in cmoki se ne stresejo in ne pokurijo tako kot nekoč. O ne! Prav varčno se shranijo tja okoli pasu, da slučajno ne bi  organizem potratno ravnal z dragocenim gorivom. Jaz mu ga pa prav radodarno dolivam.

Dobro je, če imaš koga, ki te razume. “Joooj, prav dobro bi bilo iti malo hodit, a?” pravim. “Veš da res, ” pravi sodelavka.  Popoldne pozvoni mobi, na hitro se zmeniva in greva.

Danes je bilo pohajkovanje nekoliko drugačno. Odkrila sem nove steze tu okoli, kjer sicer živim že kakšnih petnajst let, a po gozdu mi nikoli ni bilo prijetno hoditi sami. Poleg tega je ravno takrat, ko sva bili “na štartu”, začelo rositi in groziti z dežjem in nevihto.

“Ah kaj, saj nisva iz cukra!”, pa sva šli! In vreme naju je dražilo tiste tričetrt ure ali še malo več, kaplje so neenakomerno padale po majici in po laseh, a niso ustavile ne nog, ne jezika, tako da sva kar hodili in klepetali. Vmes je parkrat zagrmelo, kaj močneje pa ni začelo padati, dokler nisva prišli domov.

Tako! Nekoliko sem popravila moje knedlaste navade. Jutri pa naprej!

  • Share/Bookmark

22. 04. 2008

Saj se nimam slabo, ampak…

Zapisano pod: Aktualno, O meni, Prebliski — 1danica - 22. 04. 2008

… danes sem bila v službi (par besed bi se res dalo na to temo, ampak končno nič tako posebnega), na hitro sem skupaj spravila kosilo, sina sem peljala sem in tja, da je opravil par stvari, pa še sama sem skočila na banko,  dragemu sem skuhala čaj in ga malo pohecala, da sva se skupaj malo nasmejala, preletela sem par strani na internetu, pobrala suho perilo, videla Housa, kako je bil spet tečen, in… kaj že? Še par stvari, mogoče, nobena od njih ni bila tako posebna, da bi jo kam zapisala. Pred šesto sem vstala, zdaj je skoraj enajst in TO JE TO? Pa kaj je z mano?

Treba bo kaj ukreniti, drugače bom na smrtni postelji iz vsakega preživetega desetletja vedela za doživetja in dejanja, ki bi napolnila samo kakšen teden. Kar bi seveda pomenilo, da sem ostali čas v veliki meri zapravila, kajne?

Ko sem imela kakšnih šest let, je bil vsak dan tako poln in zdelo se mi je, da med enim in drugim rojstnim dnevom mine cela večnost! Kje je že peti, da o četrtem sploh ne govorimo! In starejši (recimo petdeset, šestedeset let stari) so po moje morali biti že od nekdaj taki, kakršne sem spoznala, zapomnila sem si tudi, koliko let ima moja mama in to je postalo tako trdno dejstvo, kot število planetov v osončju. Za to pa vemo, da se ne bo nikoli nikoli spremenilo – s perspektive tistih šestih let.

Kasneje so leta tekla malo hitreje, ampak tam po srednji šoli (še ne tako dolgo nazaj – Aja? A  že 26 let?!) so pa kar zbezljala. Pa ne, da se počutim stara, le tiste cifre na koledarju mi v povezavi s tistimi na mojih dokumentih dajejo neke čudne rezultate. Pa vidim nekdanje sošolke s srednje šole, spomini so kot od včeraj in NIČ MI NI JASNO! Meni se ne zdi, da jih imam toliko!

Še enkrat – nisem stara, sploh se ne ubadam s tem. Le premisliti bom morala, zakaj za kakšnim dnevom ostane tako bore malo.

Ampak rešitev bi bila na vsak način dvorezna. Pri psihologiji smo se učili (in vem, da je res), da ti bolj ostane v spominu čas, ko si počel veliko ali se ti je veliko stvari dogajalo. Iz istega razloga ti pa ta čas tudi HITREJE MINE!

  • Share/Bookmark

12. 04. 2008

Rojstni dan

Zapisano pod: O meni, Prebliski — 1danica - 12. 04. 2008

Ležala sem v postelji. Soba kot soba. Bolnišnična, namreč. Sama. Stopim k oknu. Pogled ne seže dlje kot do drugih oken – temnih ali svetlih. Bilo je že pozno. Po takem dnevu, se mi je zdelo, bi morala biti utrujena, jaz pa sem bila budna, kot je le mogoče.

Danes je vse drugače. V bolnišnico nisem prišla, ker bi bila bolna. Prišla sem, da bi končno videla bitje, ki je v meni raslo devet mesecev.

Čisto tiho je prišla na svet. Brez joka. Kot bi se ji vse zdelo čisto nekaj običajnega. Le kihnila je čez nekaj časa. Položili so jo poleg mene, njene očke so bile široko odprte, v usta je vtaknila dva prsta in ju vlekla, da je na glas zacmokalo.

Tako vsakdanji dogodek – rojstvo otroka. A v življenju posameznika vendar tako poseben.

Nepojmljivo. Še vsa mlada in neumna – in zdaj sem odgovorna za to majhno bitje? Ljubezen, o kateri pišejo romani, je tako navadna – in tako zelo resnična. Vso te prevzame. Ta otrok je tvoj.

In vendar ni tvoj. Danes, dvajset let kasneje gre po svoje. Vesela sem, ko jo vidim. Vesela, da zna misliti s svojo glavo. Čisto malo bi vendar rada, da bi mislila tudi z mojo. Vesela sem, da mi tega ne zameri.

Lepo in po pameti praznuj! Nič hudega, če si danes nehala biti najstnica, življenje je ravno tako lepo tudi potem. In še kasneje.

Vse najboljše!

  • Share/Bookmark

27. 03. 2008

Ne samo Prešerni …

Zapisano pod: Prebliski — 1danica - 27. 03. 2008

… tudi druge duše včasih občutijo tako močno in tako globoko, da svoje misli in občutja zlijejo v verze in v verzih na papir.

Devetnajst takih so izbrali iz doline, kjer prebivam, in njihovo delo predstavili v lepem literarnem večeru. Devetnajst ljudi, ki so že izdali eno ali več samostojnih pesniških zbirk.

Po dolgem obdobju neprebiranja poezije in poetičnih misli nasploh – pa še kakšna po naključju ujeta mi je včasih odveč – je bila tale ura in pol prava osvežitev. Obnova? Nič takega ne bo. Ni bilo zgodb, ni bilo dolgega pripovedovanja, le misli in občutja, povezana na čisto poseben način, so trkala na naše duše in v njih našle poslušalce, ki so vsak po svoje doživljali tok besed in asociacij. Po abecednem vrstnem redu, da ne bo zamere, so se nekateri predstavili sami, druge so predstavili drugi, vse samo s par podatkov in s pesmimi.

Dobro je delo. Pesmi so bile dobre. Zdaj se sprašujem, zakaj večkrat česa ne preberem. Pesmi nikoli nisem brala na veliko – a tu pa tam kakšna – od naših avtorjev, pa od takih domačih, ki jih poznam jaz in še par ljudi, pa kakšna Menartova… Pesnik je lahko velik, ker je napisal dobre stvari, in ker so ga ljudje kot takega spoznali in priznali. Lahko je pa velika tudi ena sama pesem, ki v trenutku, ko naletim nanjo, nekje v moji nostalgiji in čustvih najde kotiček, ki je kot pripravljen zanjo, hkrati pa je pisana za nešteto kotičkov v glavah drugih ljudi.

Še dobro, da kdo drug pomisli, da bi jih lahko brali večkrat, in nas povabi na tak večer.

  • Share/Bookmark

17. 03. 2008

Ankete in anketke

Zapisano pod: Prebliski — 1danica - 17. 03. 2008

Ko brskam po medmrežju, pogosto naletim na taka in drugačna vprašanja. Pa tudi, ko ne. Ko po kosilu ravno iščem mojo kafetero, da si skuham eno pošteno kavo, pozvoni telefon in kot nalašč potrebujejo tisto polnoletno osebo v našem gospodinjstvu, ki je zadnja praznovala rojstni dan. Od tega je že več mesecev, a do naslednjih rojstnih dni moj vendarle ostaja zadnji. In po dobri stari navadi se ne zlažem niti, ko bi mi to prineslo odvezo od večminutnega spraševanja. Ker je pa še hči (sicer drugače) delala neke ankete in vem, da ni fajn, če te vsi odslovijo, pač samo rečem: »Pri telefonu.«

-»V kolikšni meri za vašega mobilnega operaterja drži naslednje: ….«
Že pripravim možgane na sklece in počepe…
-»Lahko se poistovetim s podobo mojega mobilnega operaterja.«
-Hm. Ja. Najbrž. Od 1 do 4? 2.
-»Če bi znanec na novo sklepal naročniško razmerje, katerega mobilnega operaterja bi mu priporočili?«
-»Hja…. Nobenega, a ne… kaj pa jaz vem. Še zase ne bi vedela in bi stvar morala prej premisliti. Jaz bi kakšno bleknila, odloči naj se pa sam. A ne?«

Nekoč me je nek mlad moški glas spraševal po mojem mnenju o praznikih:
-»Kateri praznik je po vašem mnenju pomembnejši – dan upora proti okupatorju ali praznik dela?«

Nikakor se nisem mogla odločiti. Še več – odločno sem mu povedala, da to ne gre in se mi oba zdita pomembna in to vsak po svoje. Ni in ni odnehal in na koncu je kar sam zaključil, katerega sem izbrala. Čakaj… čigavo mnenje si hotel?

Vse drugačni biseri so mini anketice ala Studio City – si ZA ali PROTI – to je to.

Ali pa tiste mini zadeve na televiziji – izredno inteligentne se mi zdijo. Kaj naj bi t njimi ugotavljali – kaj je res ali kako dobro ljudje ugibajo?

Na primer:

Se privezujete z varnostnim pasom?

Vedno (71%)
Včasih (29%)

Na kaj me že to spominja? Kopno – zemlja? Nikoli?  0% Kar fino.
Še boljše so tiste, ki imajo eno zanimivo kategorijo na koncu:

Na predčasnih parlamentarnih volitvah v Srbiji bodo zmagale: (10. mar 2008 – 15. mar 2008)

proevropske stranke.     31% (363)
nacionalistične.              52% (599)
Ne vem, me ne zanima. 17% (197)

Sedemnajstih odstotkov ta stvar sploh ne zanima! Le zakaj bi glasoval kdo, ,ki ga ne zanima? Če niso vsi tako vestni, da bi posredovali svoje mnenje, kakršno koli že je, bi se prav znalo zgoditi, da bi ti slednji krepko zasenčili prve in druge. To je tako kot z volilno udeležbo.

Tudi Blogorolina anketa mi je strašno všeč:

Strpen sem do:

  • Drugačnih
  • Istih
  • Strpnih
  • Nestrpnih
  • Samega sebe

A lahko odgovarjam trikrat, štirikrat petkrat, da pokrijem vse pravilne odgovore? In kaj pravzaprav tukaj pomeni »Istih«?

Ali pa tale (RTVSLO):

Kateri voditelj je največ naredil za Sovjete oz. pozneje Ruse?
(15. mar 2008 – )

Lenin.         14% (401)
Stalin.         11% (299)
Hruščov.     4% (104)
Brežnjev.    1% (28)
Andropov.  1% (18)
Černenko.  1% (17)
Gorbačov.   41% (1154)
Jelcin.         9% (243)
Putin.          20% (554)
Št. vseh odgovorov v anketi: 2818

Kaže, da nisem tako samozavestna kot drugi. Ob takem vprašanju me prime, da bi šla v prvo knjižnico in potem še tri ure guglala po internetu. Nazadnje še vedno ne bi upala z gotovostjo izbrati najustreznejšega odgovora.

Tudi tu je šlo bolj za ugibanje in odgovori spet niso najbolj posrečeni:

Kaj je po vašem mnenju najbolj pogost vzrok požarov v stanovanjih? (08. mar 2008 – 10. mar 2008)

Prižgana cigareta.                  44% (591)
Vklopljena električna peč.    24% (328)
Otroška igra z vžigalicami.   6% (77)       (A to se še dogaja?)
Drugo.                                   17% (231)
Ne vem.                                    9% (118)

Št. vseh odgovorov v anketi: 1345

Jaz bi ugibala takole: pozabljeno olje na štedilniku. Ali pa je samo neverjetno naključje, da se je to zgodilo sosedi nad nami, nam, pa še vsaj dvem, ki ju poznam. Posledice…. AUUUUU… čeprav HVALABOGU nihče ni bil opečen.

Pa še ena simpatična z Vijavaje:

Ko sem bil/a mal(i)a sem poslušal:

Avsenike in Slake pri kosilu  33%
Bele črnce pri spevih            13%
Strašne metalce                    25%
Lepega Elvisa Presleya       30%

Simpatična že zato, ker si ne bi mislila, da bo tista zelenjavca sploh pomislila na Avsenike in Slake… mogoče pa le niso tako mladkani.
Ko bom naslednjič videla kakšno zelo zanimivo in poučno anketo in se vprašala, zakaj bi kdo odgovarjal nanjo, mi bo moralo biti jasno vsaj to, da je to vsaj tako smiselno, kot tole moje pisanje. Pa še žal mi bo, če bom videla kakšno res »dobro«, ker je tole že napisano.

  • Share/Bookmark

16. 03. 2008

Nedelja

Zapisano pod: O meni — 1danica - 16. 03. 2008

Po čem lahko ocenim današnjo nedeljo ali kateri koli drug dan?

Po tem, da mi ni bilo treba kdove kako hudo delati? Malo kuhanja in pomivanja, drugače pa ni bilo sile.

Po vremenu, ki je bolj kilavo, megleno in sivo, da o dežju, ki me je močil tistih par minut zunaj, niti ne govorim?

Po četrtem mestu Roberta Kranjca, ki mu ga od srca privoščim? Kakšno više bi mu pa še bolj… zaradi njega, ne mene.

Po nostalgiji, ki me daje, kadar gledam skoke in smučanje?

Po otrocih, ki me imata že malo za norca , ker sta baje tako ali tako bolj pametna od mene? Njihovo zbadanje in moja jeza – vse ena sama ljubezen.

Po  mojem dragem, ki me ima rad in ga imam rada?

Po načrtovanju jutrišnjega dne, ki mi ne gre čisto od rok?

Po TV program, ki me spravlja v dvome – ali je res tako dolgočasen ali jaz preveč gledam televizijo? Ali oboje?

Po oddaji, ki so jo danes gledali drugi (in posledično vsaj delno tudi jaz), meni pa že sinoči ni bila všeč?

Po sanjah, edinem njihovem delčku, ki sem si ga zapomnila zjutraj -  da sem imela čisto normalno velikega hrčka, enako veliko želvico in simpatičnega nosoroga iste velikosti?

Po spominih in čustvih, ki začinijo vsak dan?

Po stanovanju, ki spet ni pospravljeno, kot bi rada?

Po kosilu, ki je bilo kar okusno?

Če bi morala ocenjevati po opravljenem delu, bi bilo bolj žalostno. Še dobro, da je nedelja. Še dobro, da sem več naredila med tednom. In že delam dobre sklepe za naprej.

Sicer je pa veliko lepih stvari. Pravzaprav imam srečo in tudi danes preživljam en precej lep in umirjen dan. Le odhod moje študentke me opozarja, da se začenja nov delovni teden. Pogrešala jo bom, ampak tudi petek ni tako strašno daleč.

Do takrat bom pa vsak dan poskusila narediti dober.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |