Iz moje glave






         Nostalgija in današnji dan

4. 02. 2008

Srečanja

Zapisano pod: O meni — 1danica - 4. 02. 2008

Med policami zagledam obraz in se vprašam, če bi mi moral biti znan. Pokima, jaz tudi in si mislim: »Očitno bi ga morala poznati.«
Pa se posmeje, takle prijazno in nekoliko nabrito:

- »Kako ste?«

- »O, gre! Pa s tabo?«

- »Seveda gre, kaj drugega! Saj nam ni hudega!«

Njegov prijatelj je sodeloval le z nasmeškom in kimanjem starega znanca.

Ja, zdaj sem uradno stara. Ne s fantom, z mladim moškim sem se pogovarjala. Nekaj čez dvajset jih mora imeti. Očitno ve nekaj več kot jaz. A nečesa najbrž ne ve: fantki in fantje iz šolskih klopi res začnejo brundati že proti koncu osnovne šole, a njihovi obrazi se temeljito spremenijo ravno v par letih po tistem, ko odidejo. Z njih izgine malo odvečne norčavosti in neresnosti. Malo otroškosti tudi. Njihova nagajivost se spremeni v tisto, kar je bila bolj ali manj zmeraj: v smisel za humor in zdravo prijaznost. Tako, da te pozdravi in čisto resno misli s svojo željo za dober dan. In tisti: »Kako ste?« pravzaprav pomeni: »Se me spomnite?«

Taka srečanja so prijetna. Seveda obstajajo tudi drugačna. A največji lumpi iz osnovne šole le redko pozabijo pozdraviti. Nasmešek pride pa sam od sebe. Prav polepšajo ti dan. Včasih izveš še kaj o njihovih načrtih, o tem, kako jim gre, čeprav ravno o šoli ne sprašujem rada.

A v vsem skupaj je določena matematika: na isti šoli učim zdaj že… čaki no… štirinajsto leto. Vsako leto šolo zapusti od petinštirideset do petinsedemdeset otrok. Recimo, da je najpogostejša številka tam okoli petdeset. Ker nisem učila vseh, vzemimo polovico. Tristo petdeset, torej. Če bi ostali taki, kot so bili, bi še šlo. A deklice so postale ženske, fantje možje. Nekateri so še precej zrasli, njihovi obrazi so se potegnili, porasli so, nekateri so izgubili otroški špehek in so pravi suhci in res postavni. Spremenili, celo pobarvali so frizure, oblečejo se službam primerno.

Zato ne zameri, dragi neznani znanec, res ne vem, kdo me je danes vprašal, kako sem. A po prijaznosti sodeč, si bil eden tistih, ki s svojimi lumparijami niso nič slabega mislili in gotovo si že od nekdaj fajn fant.

  • Share/Bookmark

2. 02. 2008

Prideš kaj ven?

Zapisano pod: O meni, miks — 1danica - 2. 02. 2008

»Prideš kaj ven?« je bilo čisto običajno vprašanje takoj po kosilu, seveda če nisem bila ravno na vrsti za pomivanje posode. A ne, dokler nisem imela tistih sedem ali osem let, morda še celo kakšno več.

Prijateljica, leto dni starejša, je včasih še morala vprašati mamo, ponavadi je bil pa odgovor kar to, da je pritekla in sva se zmenili, kaj bi s časom tisto popoldne. Morda se je pridružil še njen brat ali pa moj ali pa kdo od ostalih prijateljev iz soseske.

Zelo smo bili pametni. Zato smo kar nekaj časa prebili tudi sedeč na škarpi, kjer smo modrovali o mnogih pomembnih stvareh. Pa smo se že spomnili, kaj bomo.

Včasih smo jo mahnili v gozd. Čisto blizu je bil. Poznali smo ga in bil nam je prijazen. Šli smo do potoka in pili iz njega. Šli smo čez in naprej po stezi. Prelezli smo kamne in plezali navzgor, pa po drugi strani hriba do doma. Spominjam se dne, ko smo prišli do manjšega slapa. Priplezali smo čisto do njega, nato pa za slapom na drugo stran. Bil je sončen dan in  izza slapu smo videli mavrico. To, da so bili kamni spolzki, padli bi pa lahko kar globoko in gotovo ne brez posledic, to je bilo postranskega pomena. Ker nismo.

Spomladi smo s takih sprehodov prinesli kakšen šopek. Mama me je vedno pohvalila in ga dala v vazo (če ga nisem že sama), a v primerjavi z bratovimi mojstrovinami so bili moji šopki vedno razmršeni in le bolj za silo spravljeni skupaj.

Nekoč sva z bratom opazovala paglavce v bližnji mlaki, ki je danes ni več. Šla sem preblizu in končala v vodi. Mlaka ni bila večja od malo večje luže, a naokoli je bil še pas močvirnato namočene zemlje, jaz pa tudi nisem imela več kot štiri ali pet let. Ni bilo druge, domov je bilo treba, moje rdeče kavbojke so bile preveč mokre in zelene za kaj drugega.

Tudi iger, ki smo se jih šli okoli hiše, smo poznali veliko.

Skrivalnice so bile super. Na eni strani mogočne lipe si moral stati (če je an ban.. izbral ravno tebe) in šteti do sto. Nikoli nisem goljufala, zato sem se pa naučila šteti zelo hitro.
Tako dobro smo poznali kotičke okoli doma, a še vedno jih je bilo tako rekoč nešteto, kamor si se lahko skril. Včasih je bilo sredi igre treba »nekam iti«. Tako nerada sem tekla noter, v strahu, da se bo igra ravno v teh par minutah končala.

Tudi zemljo smo kradli. Igri smo pravzaprav rekli »luna«. Še zdaj slišim prijateljev glas, ko je izgubljal: »Golfivka, golfivka, golfaš, golfaš!« Veliko je bilo že smeha na ta račun.

Zaposlili smo se za celo popoldne.  Šli smo naokoli in nikoli nam ni bilo dolgčas. Ali pa smo v drvarnici igrali karte in potem, ko nam je postalo dolgčas, naredili še kakšno drugo igro. Iz podstavka za cvetlični lonec smo naredili ruleto in igrali za zobotrebce.

Zaradi tega mi je žal, da živim v bloku. V primerjavi s tem, kar smo imeli, sta moja otroka rasla v škatli. Brez gozda tu zraven, brez drvarnice neštetih možnosti in brez družbe, ki bi jo skupaj držale take vezi in toliko doživetij. Ko bi bilo po moje, bi bili vsi otroci kdaj pošteno umazani. Znali bi plezati po drevesih in vsaj trikrat imeli potolčena kolena.

  • Share/Bookmark

30. 01. 2008

Načitan

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 30. 01. 2008

Zakaj se reče “načitan”? Človek je, na primer, zelo razgledan (v čisto splošnem smislu), zelo načitan (ker veliko prebere, ne prečita), v noben ponos mu pa ni, če je zelo “nagledan”.

Zakaj je take hvale vredno, če prebereš cel kup knjig (ooo, knjige imam tako rada!), od katerih niso nujno vse dobre? Če prebereš “Vojno in mir? Pa Ano Karenino? In Da Vincijevo šifro? Alamuta in Pod svobodnim soncem?

Nobenega dvoma ni, v knjigah se skriva bogastvo. Bogastvo besed, misli, modrosti in izkušenj drugih. Takih, ki se nas s svojim razmišljanjem dotaknejo, in takih, ki nam samo skrajšajo par uric. Sprostijo naše možgane, da si oddahnejo od cenikov, kvant, teženja in skrbi. Popeljejo nas v drug svet – če smo bolj romantični, se vživimo v kakšno ljubezensko zgodbo, bolj “pravljično razpoloženi” pa prav lahko padejo v svet Bradavičarke in njenih čarovnikov. Odvisno tudi od starosti.

Do tu vse prav. Ampak zakaj se ne bi mogel nekdo pohvaliti (prej bi mu bilo malo nerodno), da si je ogledal že ogromno filmov in oddaj – namesto prebral ogromno knjig. Saj je res, da bi v istem času lahko marsikaj ponaredil po hiši – tako kot takrat, ko je bral.

Ali se ne naučiš prav veliko iz današnjih oddaj, filmov in nadaljevank? Od tega, kako je bilo včasih, do tega, kaj narediti, če se zgodi ta in ta nesreča, pa tudi, kakšne sledi pustijo zločinci na kraju zločina in kako se da kakšno jed skuhati nekoliko drugače, bolj zanimivo ali celo bolj preprosto. Namesto tebe raziščejo, če drži ta ali ona traparija, ki kroži med ljudmi (npr. da plomba lahko deluje kot antena in potem zob sprejema radijski signal), pokažejo, kako kakšno stvar izdelajo (ali so jo pred mnogimi leti). Veliko izveš o živalih, ki jih (še sreča!) v živo ne boš nikoli srečal, za nekatere pa v kakšnem dokumentarcu sploh prvič slišiš.

Zakaj bi bilo to znanje manj vredno od tistega iz knjig?

Vse bolj se mi zdi, da je to konec koncev stvar prave mere – tako kot večina stvari v življenju.
Zato, da ne zabiješ preveč časa pred kakšno škatlo, a se vseeno ne bojiš prižgati, da ti nekoliko popestri popoldne ali večer, sploh če si sam pri hiši.

Z rezervo moraš tako ali tako vzeti eno in drugo. Noben vir informacij ni tako neoporečen, da bi bilo prav možgane kar izključiti.

Pa tudi to drži, da veliko laže likam pred televizijo kot med branjem dobre knjige.
Uspava me pa lahko oboje.

  • Share/Bookmark

25. 01. 2008

V osmih dneh

Zapisano pod: miks — 1danica - 25. 01. 2008

V osmih dneh naj bi se mi zgodilo nekaj, kar sem si vedno želela. Ali vsaj zelo dolgo. Najbrž nekaj čudovitega, prelepega, nadvse osrečujočega.  Ker se z ljudmi okoli sebe dobro razumem, to najbrž ne bo ljubezen (ker – hvala bogu – to ne bi bilo nekaj novega), potovanje v tem času tudi ne (službene obveznosti ne dopuščajo), in ker nimamo problemov z zdravjem (spet hvala bogu!), preostane samo še denar. Ja, to bi bilo fajn!

Ampak nič ne bo iz tega.

Verjamem, da človek ni najvišja stopnja zavesti in inteligence, preveč arogantno bi bilo misliti, da smo največ, kar je mogoče. Verjamem torej v boga, posledično tudi v hudiča, ne domišljam pa si, da bi si lahko kadar koli dobro predstavljala, kakšen je eden ali drugi. Niti mi to ni potrebno. Čisto možno je, da nad nami bedijo angeli. Tisti okrog nas so pa sploh čisto realni – ljudje, ki ti kar tako polepšajo dan in povrnejo vero v človeško prijaznost in dobroto.

Ampak v elektronsko pošto, ki aktivira nam neznane moči, nam pošlje angele, da nam kot dobre vile izpolnjujejo želje, če le pošljemo pismo nazaj, pa še sedmim novim naslovnikom, in to v osmih minutah po tistem, ko jih prejmemo,  V TO PA, DRAGI MOJI, NE VERJAMEM. Pa vi?

Pošto sem zato po hitrem postopku poslala v koš, skupaj s tisto iz Nigerije in Južnoafriške republike, v katerih mi obljubljajo odstotke od ogromne vsote, če jim pomagam urediti transakcijo. Skupaj z vsemi ponudbami, da si za majhno vsoto dam povečati nekaj, česar sploh nimam. Pa s ponudbami za zdravila, ki jih ne potrebujem, in tudi če bi jih, bi mi ravno ponujena s tega naslova verjetno bolj škodila kot ne. Skupaj z vsemi mogočimi povezavami na elektronske voščilnice, ki to zagotovo niso. 

Kaj je bolj grdo? Imeti zdaj te angele (sličica je strašno  lepa) v košu skupaj z najhujšimi packarijami ali poslati ga naprej (in nazaj)? Užaliti pošiljatelja ali imeti sebe za norca?

Sem si že odgovorila, to res ni kakšna strašna dilema.
Zdaj je pošta v košu in zaenkrat bo tam ostala. Dokler je ne zbrišem.  

Zato zaenkrat ne bo nič  z vsoto, ki naj bi se kar naenkrat pojavila od kdo ve kod (mogoče pa Loterija sponzorira take e-maile? :)   )

Nič novega. To sem vedela že prej.

  • Share/Bookmark

23. 01. 2008

Moje namizje

Zapisano pod: miks — 1danica - 23. 01. 2008

namizje1.gif

je tako, kot ga potrebujem. Včasih bolj našarjeno, včasih manj. Nekatere ikone niso tu zaradi mene ampak drugih. Sliko sem dobila na netu, tako da nimam nobenih avtorskih pravic, in jo bom hitro spet snela, če bo treba. Na sliki je pa meni ljub kraj.

  • Share/Bookmark

20. 01. 2008

Dobro je vedeti…

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 20. 01. 2008

…ali pa ne,

da je beseda FINALE moškega spola in se bo zato, ZAČEL, KONČAL in je VELIKI FINALE in nikakor VELIKO,

da je HČI doma, HČER imam pa rada,

da TO vem, TEGA pa ne vem (to ne vem… jooooj), oz PROBLEM bomo rešili, PROBLEMA ne bomo rešili,

da je NEBO ena beseda, ki pomeni čisto nekaj drugega, kot besedici NE in BO ena za drugo,

da se samostalniki srednjega spola v dvojini drugače sklanjajo kot tisti moškega: pred DVEMA LETOMA, DVE VPRAŠANJI, DVE PLAČILI,

da se, kadar je predmet last osebka, uporabi SVOJ, ne MOJ, TVOJ… prinesel je njegov mobitel, PRINESEL JE SVOJ MOBITEL…

da TEMU NI TAKO v bistvu nič ne pomeni (TO NI RES, TO NI TAKO…),

da tudi v nadaljevanju stavka ne pozabimo, o čem smo govorili, in upoštevamo spol: Postavil je tri vprašanja, dobil odgovor, nato pa postavil še ENO… (ne ENEGA),

da lahko tisto, kar hočemo povedati, poudarimo bolj na kratko kot Angleži: REČI HOČEM, DA … (Angleži pa – tako kot dandanes mnogi Slovenci: Kar hočem povedati, je, da…)

da sta NEKJE in NEKAKO besedi z določenim pomenom, ki naj ne bi bili po dvakrat, trikrat v istem stavku: Mi smo NEKJE načrtovali, da bi z investicijo začeli NEKJE marca ali aprila, zaključili jo pa tam NEKJE novembra.

da beseda DEJANSKO sicer tudi nekaj pomeni, pa vendar ni niti približno tako uporabna, kot nekateri mislijo.

…in še marsikaj.

Ja, dobro je vedeti – ali pa ne. In zakaj ne? Ker v današnjih dneh – veliko bolj kot pred kakšnimi dvajsetimi leti – potem ne moreš v miru spremljati niti enega dnevnika, kaj šele kakšne druge oddaje. Pa sem šele na začetku. Če bi samo en dan zapisovala vse cvetke, ki jih slišim in preberem, bi bilo tega malo morje. Pa do prevodov še prišla nisem (ko je fifty-seven hundred kar 75 000)!

Pa tudi zato ni dobro, ker potem na blogu namesto dobrih, pametnih misli vidiš, kako narobe jih je nekdo zapisal, in moraš sam pri sebi razčistiti, da to res ni smisel vsega skupaj, lepo predelaš misli namesto slovnice, in greš naprej. (A si ne moreš kaj, da si ne bi mislil, da sklanjati bi pa človek že lahko znal… )

Mogoče pa niti ni tako slabo, da me jezijo take stvari, saj bi me lahko jezile dosti hujše, potem pa res ne bi mogla spati. Sploh pa imam zadevo menda v genih, le da je do mene prišla že zelo blaga oblika sindroma – moj praded je menda v časopisu napake obkrožil…

Ste že fajn in v redu vsi skupaj, lepo nedeljo vam želim, pa naslednje dni tudi, morebitne komentarje bom brala, če bodo pravilni ali ne, pa vaše bloge tudi- marsikaj pametnega je v njih!

  • Share/Bookmark

17. 01. 2008

Čez tisoč let, ko …

Zapisano pod: miks — 1danica - 17. 01. 2008

Proti svoji navadi sem šla v gledališče. Bom še povedala zakaj.

Predstava je bila bolj kratka, celo preveč razdrobljena za moj okus, a poznala sem glavne akterje in to ji je dajalo prav poseben čar. Ob smehu na stare fore – zelo lokalne in lepo spletene v komedijo – mi je stvar dala misliti:

Kdo bo čez tisoč, ma kakšnih tisoč, čez sto let še vedel za današnjo inflacijo? Bomo kaj omenili kakšnim mladičkom našega naraščaja (če bomo imeli srečo, a ne?) in bodo prvič preslišali, drugič pa rekli: “Ja ja, saj že vemo. Si že stokrat povedala!”
Kdo bo takrat vedel s koliko je cena kruha poskočila na koliko? Jaz na primer vem, da je bila tam v sedemdestih letih (74 mogoče, tam enkrat) lučka dvestopetdeset starih dinarjev, pa je ta podatek še zame čisto neuporaben, kaj šele za druge. In ne glede na to, kar se nam dogaja, ne glede na to, kar se dogaja naši domovini in kar jo bo še doletelo, smo samo kolesca v toku časa. In če danes vidim, da je bilo včasih (ko smo bili še mladi :) ) brez pretiranega izobilja lahko zelo lepo, bomo morda nekoč tako videli tudi današnje dni. Ali pa vsaj naši otroci.

Zatorej se bom potrudila po najboljših močeh, da bi lepo preživela, kar mi je namenjeno, čeprav bom še kdaj potožila, da bi bile cene lahko nižje, denarja pa več v žepu. Še vedno je glavno, da smo zdravi, pa bo vse ostalo tudi.

Aja, predstava! Igrali so Gorjani, večinoma pravzaprav Gorjanke, njihov glavni moto je bil:
Gwra grje naprej! Važnu je seme: nej bo wd bika, kštrwna al pe mwošku!*

Ne bom delala obnove, a ni bilo slabo. In zakaj sem šla?
Na posebno povabilo ene od igralk: povabila me je bivša tašča (ki je nikoli nisem klicala tašča). A vi ne bi šli?

*Gora gre naprej! Važno je seme, najsibo od bika, ovna, ali pa moško!

  • Share/Bookmark

15. 01. 2008

Kakšne volje smo danes?

Zapisano pod: Prebliski — 1danica - 15. 01. 2008

… ali razmišljanje ob preobilju informacij…

S TV grmijo o podražitvah in o novih podražitvah. In o novih podražitvah. In novih. Grem v trgovino in plačam za kruh in se mi vse skupaj zdi noro. Pa saj kruha najbrž res pojemo preveč. Pa tankam in mi je kar malo slabo. Pa se bencin že nekaj časa ni bistveno podražil. Kaj pa, če bi šel tako gor kot pašta in kruh? In mleko?

Pa to bi še šlo. Prebavim najnovejše in se malo discipliniram. Ker kruh jeva samo še dva pri hiši, zato se zmeniva, ali ga rabiva ali ne, in ga kupim, ko je treba – prej je bil vedno za vsak slučaj tam in se je pogosto postaral in so ga pojedle druge lačne živali. A naj delam, kar hočem, to se mi še vedno dogaja.

Ampak, ko se potolažim, da le nisem tako uboga (konec koncev imam nadpovprečno plačo – le kako živijo tisti s povprečnimi in podpovprečnimi? ), mi z ekrana lepo servirajo, da naša država na svetovni lestvici drsi navzdol in to precej hitro. In sicer pravijo tokrat, da je manj ekonomsko svobodna, izstopajo pa menda obseg državne porabe, trg dela in nespoštovanje lastninskih pravic. Hja, kaj novega? Niti ne.

V službi je nekaterim čisto jasno, da moramo stavkati, ker realno gledano naše plače padajo. In ker tako menda izraziš solidarnost s tistimi, ki si v naši demokratični državi ne upajo več stavkati, ker bi jih po enem dnevu nedela čakalo še nešteto drugih – čisto neprostovoljno. Drugim se stavka ne zdi tako samoumevna, ker so naše plače še vedno nadpovprečne in torej zaslužimo še vedno več, kot mnogi, ki nam te plače dajejo. Ja, v javnem sektorju sem, in to učiteljica!! Ampak če me spomin ne vara, smo bolj ali manj na mestu stopicali edino s stavkami. Edino tako smo se izognili drsenju plač navzdol. Poleg tega mi je država še izpred let dolžna kakšnih 3000 evrov, ki jih najbrž nikoli ne bom videla. Pa še del plače gre direkt v nek sklad, za katerega ne vem, kako deluje, in ga prav gotovo nisem sama izbrala in zdaj še enkrat nameravaj ravno nekaj takega.

Da bi bila mera polna, se je država odločila, da ima toliko denarja, da bo financirala »zasebne« šole. Spoštujem pravico do lastnega prepričanja tudi v zvezi s šolanjem, ampak naša država ima jasne normative, kar se tiče števila otrok in njihovih potreb: za jutranje varstvo, oddelek, oddelek podaljšanega bivanja… Če »ni potreb«, ne bo novega oddelka. Zmanjka en otrok za podaljšano bivanje in starši se lahko grejo slikat. Tu se pa kar naenkrat odpre ena cela šola (»zasebna«) za otroke, ki so že normalno hodili v šolo. Lahko zaradi mene – ko bo država imela denar za to.

»Kaj je pa treba, da družina gre konec tedna kar tako malo na morje?« je bila izjava, ki me je malo pogrela danes. »Na morje se gre enkrat na leto.Mi si kar mislimo, kaj vse pripada delavski družini, ker nam je šlo tako dobro.«

Vedno pripravljena sprejemati druga mnenja, najprej zajamem sapo in se niti potem ne razburim, a vseeno se mi zdi, da nedeljsko pohajanje ni glavni del povprečnega slovenskega proračuna.

»In hrana – ja tudi, če bomo malo manj kupili, dajte no, še vedno bomo siti.«

Tu pa ni več zneslo. Brez kakšne jeze ali česarkoli podobnega sem izrazila svoj dvom:»Jaz bom, kakšen s petsto evri plače pa z otroki pa ne vem… a bo res? Včasih je naš Rdeč križ zbiral igrače za otroke v Vietnamu, danes ima pa dovolj dela doma… »

Se mi ni dalo, a pomislila sem na leta svojega dela (a učitelji da delajo…? O ja.). In čeprav mi ne gre tako slabo, nimam česa pokazati. Najemnino tako rekoč mečem skozi okno, saj to stanovanje ne bo nikoli moje. Ponudili so ga v odkup, a če vzamem tako posojilo, da bom komaj dihala, ga bom še vedno odplačevala, ko bom že nekaj časa v penziji.

Nič ne bo z mojo sanjsko hišo. Lahko bi bila čisto majhna, da bi le lahko šla okoli, imela eno gredo za solato in eno za peteršilj in drobnjak. In enega psička z globokimi rjavimi očkami.
To je postal že družinski vic in tako bo moralo biti čisto v redu.

O stavki bom še razmislila, pri denarju bom poskusila bolj vklopiti matematiko, debatirala bom pa tudi čim manj na to temo. Bo bolje za živce. Za začetek bom vzela daljinec in poiskala kanal brez informativnega programa.

Tako! Že pomaga!

  • Share/Bookmark

22. 12. 2007

Za vse ostalo poskrbi Mastercard

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 22. 12. 2007

Da bi vsaj! Tako enostavno je vleči tisto plastiko iz denarnice in jo dati gospe na blagajni, da jo potegne skozi tisto mašino! Potem se pa kar sešteva! In odšteva z mojega računa!Ampak v redu, to je moj problem. Moram pač sama z glavo po nakupih. Bolj me moti nekaj drugega.
Kakor hitro gre kartica skozi strojček, tudi POS imenovan, jo lahko mirne duše spravim, da je slučajno ne pozabim v trgovini. Prodajalka jo bodisi odloži predme, ali pa mi jo prijazno poda, da jo spravim. No ja, včasih jo drži v roki, dokler cela procedura ni mimo. Potem jo dobim skupaj s potrdilom in računom. Niti slučajno pa je ne obrne, da bi vsaj na hitro videla podpis na listku in na hrbtni strani kartice. Podpis je edino, kar naj bi zagotavljalo istovetnost človeka, ki s kartico plačuje s pravim lastnikom le-te. V vseh letih, kar s kartico plačujem v vseh mogočih trgovinah, se mi je le na banki enkrat zgodilo, da je ženska preverila podpis! Že tako tista čačka ni ne vem kakšno zagotovilo! Hči je bila zadnjič v neki trgovini, kjer je nihče niti približno ni poznal. Ker je bila njena kartica nova in nepodpisana, so ji … rekli, naj jo podpiše! Pred njimi! Halo?! Podpis naj bi bil varovalka!

V ZDA so pred leti naredili celo akcijo v zvezi s tem. Njim pa ni bilo dovolj, da so prodajalke preverjale podpise. Šli so nekoliko dlje in so preko medijev pozivali uporabnike kartic, naj tja, kjer je ponavadi podpis, napišejo: Samo z osebnim dokumentom. In so ga morali ob nakupu s tako kartico potem tudi pokazati, torej bi ga moral tudi kdo drug, če bi imel njihovo.
Res sicer v zadnjem času ponekod zahtevaj PIN kodo. Drži, tu je že bolj verjetno, da jo pozna le pravi lastnik kartice. Ampak, lej ga zlomka, meni že spet nekaj ni prav! Kolikokrat ste bili v trenutku, ko ste vtipkali kodo, sami pri blagajni? Ali ni bolj pogosto tako, da vam vsaj ena oseba lahko gleda pod prste?

Dandanes je pač tako, da nekateri odtujevanje raznih uporabnih stvari, npr. kartic, zelo dobro obvladajo. Poznam iz izkušenj – izkušenj drugih, hvala bogu. Ampak, taka kot sem, niti ni treba da naletim na kakšnega takega mojstra. Denarnico sem že pozabila v avtu, pri blagajni, padla mi je na tla, ko sem stopala iz avta in sem potem (v burji, kaj pa), pobirala tisto plastično solato, ki je padla iz žepkov, iskala sem jo ža dva dni in potem našla… ne vem več kje… pozabila sem jo v slaščičarni dan preden smo se vrnili z dopusta domov – brez nje… in še in še… ravno sinoči sem jo v torbici – torej s torbico vred- pozabila (trezna, prisežem!) na službenem žuru. Prav prijazno je počakala name v pisarni.

Saj bi rekla, da se bom poboljšala, pa kaj, ko ne vem, če se bom res. Ampak delam na tem.

Ker pa uspeh ni zagotovljen, se prav lahko zgodi, da bo nekega dne namesto mene kar en tip šel v eno trgovino, nabral za par sto evrov – in plačal z mojo kartico. Potem bom pa imela! Oziroma ne bom!

  • Share/Bookmark

20. 12. 2007

Voščilo

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 20. 12. 2007

Tega sicer nisem nameravala. Potem sem prebrala en post o voščilih, voščilnicah in podobnih malenkostih v tem predprazničnem času in med prazniki, ki bodo ravnokar tukaj. Z avtorico se sicer strinjam, da zlaganih voščil res ni treba, še manj jih je treba pospremiti s kakšnim poljubom. Ampak po mojem mnenju obstajajo tudi čisto zaresne dobre želje in iskrene misli. Nisem pristašica kakšnih preveč pesniških (malo so že lahko, a ne?) SMS-ov, a če vem, da je od srca, jih pošiljatelju ne morem šteti v slabo.

Pri nas, v glavnem, mislimo resno. Zato voščilnic ne kupimo. Vsako leto se malo drugače zabavamo z njimi, letos smo jih šivali in lepili.

Naj tudi vsem, ki boste prebrali ta zapis, zaželim:

… eno dobro novico… tisto božično ali kakšno drugo…

img029.jpg

… vero v dobro…upanje in ljubezen..

img028.jpg
… toplino dobre družbe ob drevescu… pa čeprav morda brez drevesca (če ste se pač tako odločili)

img027.jpg

… pod drevescem kakšno prijetno presenečenje…

img030.jpg

… v novem letu pa veliko dobrih prebliskov…

img026.jpg

… in igrivih trenutkov.

img024.jpg

Vse lepo in vse dobro torej vsem, ki ste se znašli na tej strani. Če sem malo prezgodnja, nič hudega, sem pač med prvimi :D .

Pa še eno voščilo za Zlobo, brez katere tega zapisa ne bi bilo: da bi slišala sama iskrena voščila letos, brez odvečnih poljubov (lahko pa kakšen, ki ti ne bo odveč!) in da bi se vse lepe želje izpolnile!

(Če bi vedela, da bom to objavila, bi seveda najprej poskenirala najlepše voščilnice, tako smo jih pa večinoma že poslali.)

  • Share/Bookmark

18. 12. 2007

Burja

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 18. 12. 2007

Tale burja je kot kakšen konkreten prepir med ljudmi, ki so dolgo dolgo skupaj, ko se je že veliko nabralo, potem pa poči.

Tako buči okoli vogalov, tako hrumi, da te postane kar strah in se karseda hitro skriješ na toplo in varno. Lomi veje dreves, ki stojijo ob cesti že dolgo dolgo, zvija prometne znake, ki so na prvi pogled neuničljivi. Tablo z razdaljami do drugih mest je pa sploh nekam odneslo. Še dobro, da vemo, kje smo. Danes je obrnila semafor in luči svetijo nekam tja v temo, kjer jih nihče ne vidi. Maloštevilne pešce prestavlja sem in tja, da nehote zavijejo z začrtane poti. Roke tiščijo v žepe ali jih skrivajo v ravno prav dolge rokave bund. Nejeverne šoferje kamionov spravlja v težave in prav srečni so, če jo dobro odnesejo. Prednovoletne lučkaste snežinke se zibljejo na drogovih uličnih svetilk. Bodo zdržale?

Grozljivo. Bučanje, ki ne neha in zavijanje, ki ti zvečer komajda pusti zaspati.

A čisto slaba ta burja le ni. Odpadlo listje kot skrbna gospodinja pomete v kupčke, ki jih ne bo težko pospraviti in zrak je tako lepo čist.

Kot en dober prepir med ljudmi, ki se imajo radi.

  • Share/Bookmark

13. 12. 2007

Pomagajte mi najti razlog

Zapisano pod: Aktualno — 1danica - 13. 12. 2007

Se mi zdi, da ni treba biti niti akademski slikar, niti šolan oblikovalec, da bi prepoznal vrednost simbolov (simboli), s katerimi bodo poslej označena naša ministrstva, ker… zakaj že? Ne vem ne jaz, niti 99% mojih sodržavljanov. Lahko samo ugibam:

- nekomu je bilo pošteno dolgčas
- nekdo je imel prijatelja “oblikovalca”, ki si je želel še malo zaslužiti
- na ministrstvih je par nepismenih, pa se jim zdi, da potrebujejo take lepe slikice
- nekdo je med oblikovalci imel sovražnika, pa ga je hotel do konca razkuriti
- nekje so našli 23.688 evrov, pa niso vedeli, kaj bi z njimi
- odločili so se preizkusiti meje naše potrpežljivosti
- en učenec je imel enko iz likovnega, pa so mu ukazali narediti projekt, da bo popravil še pred konferenco – potem je pa tako dobro izpadlo
- nekdo je hotel dokazati, da denar ne kupi okusa
- …

… ah povejte še vi kaj. Zagotovo je še miljavžnt dobrih razlogov.

  • Share/Bookmark

12. 12. 2007

Današnja mladina

Zapisano pod: Aktualno, O meni, Prebliski — 1danica - 12. 12. 2007

Na živce mi grejo ugotovitve, kako je mladina danes drugačna, razvajena in še in še.

Pa prav pogosto slišim podobne stvari. In (groza!) včasih jih tudi izrečem. In takrat se počutim resnično stara.

A jaz se ponavadi omejim na tisto posebnost, ki me ravno zmoti.

A da so razvajeni? Ja, mnogi so. Izkoristijo vsako priliko, da jo uberejo po liniji najmanjšega odpora. Lepo vas prosim, a nismo mi pogosto tudi taki? Sploh pa – kdo jih je pa razvadil?

Nič ne pregorevajo za šolo – vsaj mnogi od njih ne. Ne tako kot mi – ups! Saj res, jaz tudi nisem… Oblačijo se, ja no, po modi, mi smo poskušali isto. Samo moda je bila takrat drugačna. Namesto hlač s strašno nizkim pasom (ki so blazno nezdrave, a veste, kaj to pomeni za mehur, ledvica, pa za jajčnike!!) smo nosili precej višje kavbojke, ki so bile tako oprijete, da smo morali leči na posteljo in povleči trebuh noter, da smo jih sploh lahko zapeli. Dosti bolj zdravo!

Šminkajo in barvajo se že.. ja takoj, ko jim pade na pamet. Če v četrtem razredu, potem v četrtem, če šele v petem, pa takrat. Se spomnim sošolke, ki je v drugem ali tretjem razredu prišla z nalakiranimi nohti (nič kričečega, zelo nežno roza), pa učiteljica ni bila čisto ZA in naslednji dan ni več. Hočem reči, da bi tudi katera od nas (jaz osebno sicer res ne) poskusila kaj podobnega, pa pač ne bi šlo skozi.

Zaljubljeni so že… joj – že tam pri dvanajstih, trinajstih se po šoli držijo za roke, okoli ramen, okoli pasu, pa poljubček… Kam smo pršli! Sicer sem jaz prvega fanta res v vrtcu vprašala, če se bo poročil z mano, ampak tisto je bilo čisto nekaj drugega. V šestem razredu pa, no ja, mogoče je bolje, da sem tiho.

Kaj jim še očitajo? Nasploh jim grejo same neumnosti po glavi, no! Ko bi morali biti malo resni, se pogovarjajo samo o fantih (punce), ali kvečjemu o kakšni novi skupini ali pevcu. Ali pa. kje so bile. Ali pa, kam bodo v prihodnjih dneh šle. Se ne more meriti z globokimi pogovori, ki smo jih imeli mi v njihovih letih (pajade!) . Fantje so pa tako ali tako bolj tiho. Le malo stepejo se radi – tako med prjatli!

Preklinjajo… JOOOJ.. a veste kako! Take jim letijo iz ust, le kje jih pobirajo! Vsi mogoči in nemogoči deli telesa in izpeljanke. Moji prijatelji v njihovih letih so sicer bolj pazili, da jih ni slišal kdo, ki bi poskrbel za neprijetne posledice, drugače pa so tudi kakšno močno rekli, da o bratu ne govorim, on je imel eno obdobje, ko jih je pravil najbrž še zlasti meni, da me je jezil… se pravi, da tudi ti niso dosti hujši, pa še zgled so najbrž dobili pri kom iz naše generacije.

Ja, potem mi ostane samo to, da so blazno izbirčni, malo mlajši se igrajo z vsemi mogočimi igračami, sami pa ne znajo nič skupaj spravit, malo večji bi bili pa samo na računalniku! In odgovarjajo, ja to pa res! Pa kakšno muzko poslušajo!

Ne, ne, moram biti poštena! Meni se pogosto zdijo prav smešni in simpatični. Nekaj od zgoraj naštetega je celo res, ampak je čisto normalno. Mnogo je pa tudi mladih z razčiščenimi pojmi glede dela in jela . Mnogo jih je, s katerimi se zlahka pogovarjaš, ker so ravno prav resni in mislijo s svojo glavo. Mnogi so ustvarjalni in te znajo presenetiti. Da se zrihtajo, to mi je celo zelo všeč! Včasih malo pretiravajo, ampak: času čas! Se bodo že našli. Všeč mi je, da se znajo postaviti zase. Z nekoliko potrpežljivosti običajno znižaš tisti njihov neustrezni ton in jih vsaj približno postaviš na pravo mesto. Je pa res, da si več upajo. Mi smo si precej manj – nas je vzgajala neka druga generacija, logično! Ali nam je to šteti bolj v dobro ali v slabo, mi pa ni čisto jasno.

Marsikaj, kar nas moti, je pa tako ali tako v precejšni meri naša zasluga.

Glasba pa, tu sem se a čisto zares zlagala: ne zdi se mi slaba, kar nekaj jih celo poznam, ki poslušajo isto kot jaz, glasbo iz časov, ko je bila le-ta najboljša.

  • Share/Bookmark

10. 12. 2007

Simsi

Zapisano pod: miks — 1danica - 10. 12. 2007

A poznate to igrico? Pri nas sta jo igrala otroka, menda tako za sprostitev od pretiranega razmišljanja (pa ja!), jaz sem pa poskusila in odnehala. Vzame preveč časa, ki ga zlahka porabim za kakšno drugo neumnost.

Ampak po svoje ni tako slabo…

Sedem, začnem, ekran je kot nepopisan list in ustvarim like, ki bodo zaživeli v moji igri, jih naredim ravno prav redoljubne (si morete misliti? da bi šlo tako z mojimi otroki… pha!), ravno prav družabne in delavne (uf! to je že prelepo!) , postavim hiško, kaj hiško eno orng bajto, na hitro izberem vzorce tapet… no ja, ta bajta mi ni ravno uspela. Bo naslednjič boljša. Sem mislila malo večjo, pa nimam kode za denar (to je sicer goljufanje, ampak nekateri jo imajo!!!). A psa lahko? Ne, kaže da zdaj še ne. Pa prav privoščila bi jim eno luštno zverinico… (aja, saj res, saj niso zaresni!)

Otroke pošljem v šolo, ta stari si poiščejo službo (šit! tudi ta ni taka, kot sem upala!), malo pospravijo po bajti, pa grejo (no, vsaj spravljati znajo).

V hiši bom montirala alarm, ampak ne še zdaj, moram prej še malo opremiti, starša morata pa zaslužiti še nekaj denarja. Potem bo tudi alarm.

Družinica pride domov, si napravi večerjo, potem pa vsak po svoje. In lej jo, smrkljo – sploh se ne uči! Pa mulo tudi ne. No ja, vsaj večjih traparij ne delata.

Skratka – življenje teče mirno dalje, deklica v par dneh (po njihovo letih) odraste in se zaljubi. Ker nisem pravočasno ugotovila, kako jo poročiti z izbrancem (malo moraš pa že obvladati), vzgajata svojega dojenčka na poti pred hišo in nikakor ju ne morem prepričati, naj ga za božjo voljo neseta noter.

Potrebujeta večji avto, pa vrtec, pa… Ojej! Hiša gori! In en tip nese televizor ven! Aja, alarma ni!

Ah, saj mi hiša tako ni bila posebno všeč: premajhen vrt je imela, pa eno spalnico premalo. Še tapete sem izbrala ene bolj grde, ker so bile menda cenejše! Pa psa ni! Pa kakšen jacuzzi bi bil lahko! Pa dva poštena avta. Pa klavir, bi otroka počela kaj bolj pametnega.

Nič, bom resetirala, šla od začetka, pa naredila bolje. Mogoče dobim kje še kodo za denar. Sicer se mi moji Simsi niso zdeli zelo nesrečni, ampak brez denarja se res ni dalo kdove kaj početi.

O ti, šment! Ne gre! Ta igra je zaresna! Jo bom morala igrati kar od tu naprej.
Saj ni tako slabo – s tisto kodo za denar je sigurno kaj narobe.

  • Share/Bookmark

6. 12. 2007

Na Miklavžev dan

Zapisano pod: Aktualno, O meni — 1danica - 6. 12. 2007

Ta prijazni stric mi je od vseh najljubši – tako orijeten, preprost in tako naš! Prinese par mandarin, par orehov, bombonov, čokolado in kakšne nogavice, toliko da tudi malo večjim pokaže, da so še otroci, pa celo za mamo se kaj najde.

Nič tako kričeče ni oblečen kot njegov zahodni kolega in presneto malo se pojavlja v medijih. Kot da ga vse to ne briga, pride lepo na deloven dan, da nam polepša jutro in že tečemo vsak po svoje, po poti pa ga polepšamo še komu, če se da.

Božič imam raje bolj po starem – s potico, toplim čajem, kakšno pomarančo,  s polnočnico (najlepše, če je pot malo zasnežena) in s tistimi, ki jih imam rada. Darila mi nekako ne grejo zraven.

Sem pa predlanskim šla v tem času v Ljubljano in srečala prijatelja iz otroških dni: nasmejan se je med otroki popeljal Dedek Mraz in jim delil bombone. Otroci so po stari navadi zapeli nekaj pesmic, vsi skupaj pa so polepšali mrzel večer. Ja, tudi za Dedka Mraza moram reči, da mi je prav simpatičen. Najstarejši od treh stricev je sicer k nam prišel za Miklavžem, ampak nas je tolikokrat razveselil, da tega ne smem kar pozabiti.

Božička sicer nimam preveč v čislih: naj mi božič pusti lep, miren in brez navlake. Kako je drugod, je pa stvar drugih. Upam, da boste prijazni do prijaznih mož, pa da bodo tudi oni do vas in da bo vaš december umirjen in lep.

  • Share/Bookmark

2. 12. 2007

A četica še koraka?

Zapisano pod: Aktualno, Prebliski — 1danica - 2. 12. 2007

Ne bi o morali v slovenskih pesmih ali kjer koli drugod. Ne bi o kvaliteti, taki, o kateri bi lahko presojali le posebej izobraženi in usposobljeni kritiki. Okusi so pa tako ali tako različni. O okusu se ne razpravlja.

Ne bi niti tehatala med turbofolkom in kakšno drugo zvrstjo ali kaj slabega napisala o pop glasbi. Le zakaj? Zmotila me je čisto določena pesem v čisto določeni oddaji.

Oddaja je bil Hitov Direndaj, pesem pa glasbena želja enega od malčkov, torej je verjetno imel tistih pet ali šest let. Pesem pa ni bila nobena druga kot “lepi Dasa iz Vrbasa”, tista o lepih ritkah, torej. (http://www.lyrko.com/lyrics/lepi_dasa)

Na zgornji povezavi je besedilo kompletno in še malo se ne omejuje na ritke.

Za omladinke sen kot titova štafeta
naprej preda me včasih tud starejša teta
Če punce so prevroče ruknem viski in tablete,
če vrsta je predolga tud lepilo za tapete

Pesem sama me sploh ne moti. Ima svojo foro, vsak jo lahko vidi malo po svoje, tip ima kar dober glas in tako ali tako verjetno ni nikoli imel namena z besedilom kandidirati za kakšno visoko mesto med slovensko poezijo. Le sprašujem se: A so to otroci staršev, katerim je glavna fora, da 4-, 5-, 6- letniki in še mlajši ponavljajo verze, za katere niti pojma nimajo, kaj pomenijo? Ali se to zgodi kar tako?

Sploh me zadeva ne jezi posebno, le spomni me na marsikaj izpred mnogih let.

Spomnim se na Jurčka, ki sam ni mogel čisto dobro poskrbeti za zajčke, zato je četica korakala z orodjem, da mu bo pomagala. Spomnila sem se na cekinčka, ki je letal okoli rožic in se do sitega najedel. Spomnim se pesmic o jeseni, o veveričkah in ježkih, ki so si nabrali zalogo za zimo, medtem ko so veselo skakljali sem in tja po gozdu. Pa veselega fantiča, ki ni imel bogvekaj, pa je vseeno nosil smeh in veselje ljudem okoli sebe. Spomnim se nekega veselja, ki smo ga še čisto majhni občutili, ko smo peli pesmice, ki so bile pisane za nas, pa tudi za male srčke danes. Da bi v te srčke prinesle toplino in prijaznost. Da bi mamicam in atitom pomagale privzgojiti dobro v teh dušicah.

Samo sprašujem se: je malčkom danes ostalo dovolj časa za prijazne pesmice za malčke, preden začnejo peti o zizikah, gavrilovič salamah in o ritkah?

  • Share/Bookmark

30. 11. 2007

Zdravo svet!

Zapisano pod: O meni — 1danica - 30. 11. 2007

Čisto zares: zdravo svet! Blogovski svet, tu za pisalno mizo moje sobe in drugih podobnih sob!
Nekoč (že davno) sem bila čisto majhna. Od takrat se spomnim toliko neumnosti, toliko neverjetno nepomembnih podrobnosti, da druge (pa ne več tako pogosto kot bi bilo fajn) nekaj časa spravljam v smeh, nekaj časa pa skoraj v obup… Koga pa briga, katere risanke so bile po televizija v letu od predlanskega predlanskim od takrat, ko mi je bilo pet ali šest let! Risanke so bile v resnici sicer samo kako leto ali dve prej,  meni se je pa to zdelo grozovito daleč, čeprav sem se jih živo spomnila – ni bil namreč kakšen “Tomindžeri”, ampak Disneyeve umetnine s Pepetom, Mikijem in ostalimi… Še danes jih vidim, kako so tekli po nekih črnobelih lojtrah z nekimi kanglicami v rokah, barva se je pa polivala, da so bili čisto popackani!

Kakor koli že… Igrala sem se ponavadi s sestro in bratom. Kot kakšen nepotreben privesek sem se jima znala obesiti za pete in takoj teči tožarit mami, če  mi kaj ni bilo prav. Saj ne, da bi kaj pomagalo. Pa tudi prav fajn sta bila. Sestra je bila moj advokat, ko sem kaj ušpičila, brat je pa še meni rekel, naj ne povem doma, če sem mu JAZ kaj naredila. Pa je bilo s tožarjenjem hitro konec.

Menda se je brat naučil brati, ker se je sestra naveličala glasnega branja zvečer. Sploh so bile pa njej všeč že druge knjige. Meni se je pa zdelo, da se moram, ker je znal on.  Dve leti starejši je znal marsikaj. Narediti stojo na glavi, na primer. Rezultat: še danes jo znam! Je bilo pa res bistveno bolj enostavno pri dvajsetih ali tridesetih …. kilah! Potem je napisal nekaj pesmic. In že v drugem ali tretjem razredu sem naštudirala, kaj pomeni, da se besede lepo rimajo. Nisem blestela, pa vseeno.

Danes smo že vsak na svojem koncu, ko se vidimo, je pa vendar lepo. In kar je bilo takrat zdavnaj, bo vedno nekako v nas.

Brat dandanes piše blog. Naš ati je pisal nekaj čisto drugega, pa se je tudi potrudil in stvar prav lepo spravil skupaj. Upam torej, da je kaj v genih in sem tudi jaz kaj dobila. Čisto možno tudi, da je res tako, kajti tudi moja deklica piše blog.

Tisto zgoraj sem napisala, da povem kaj o sebi, bloga pa ne bom pisala, ker ga on piše! Nak! Ne bom delala stoje na glavi :)

Pisala ga bom, ker mi ravno paše in kadar se mi bo zazdelo, da je tako fajn. Navsezadnje sem že dobrih trideset let nazaj napovedala, da bom nekaj konkretnega napisala! Sicer sem rekla, da bo knjiga, pa kaj!

Zaenkrat bo tudi blog čisto v redu.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi

Blog Iz moje glave | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |